Sabina Kogovšek: Gorenjke smo neposredne, tu ni nobene finosti

Film Gremo mi po svoje 2 je pred nekaj dnevi že prejel svojo prvo zlato rolo. Ste prijetno presenečeni? Glede na to, da je prvi del prejel osem zlatih rol, nisem tako zelo presenečena, saj smo vedeli, da bo imel film tudi nekaj svojih zvestih gledalcev iz prvega dela. Seveda so občutki prijetni, drugače pa mi več pomeni, da sva zadnjič z Juretom peljala Leni v kino in da je bila v dveh dvoranah istočasno projekcija filma, pa je bila takšna gneča, da smo vseeno dvomili, ali bomo sploh prišli noter.

V filmu igrate strašno inšpektorico Ines. Ali že dobivate kakšne komentarje? Danes sem šla v vrtec po hčer in sem že slišala izza vogala otroke, ki so govorili, da se jim zdi, da so videli inšpektorico, tako da se lahko zgodi, da se me bo kdo ustrašil. Ampak Leni je odločno na moji strani, čisto pretresena je bila, da so me tako grdo izločili, in smo ji morali nekatere stvari dvakrat, trikrat razložiti, češ da je samo film.

Saj so prizori, v katerih se človeku kar zasmilite. Na primer, ko vas tako zasujejo z vodnimi baloni, da katastrofalno padete ... Saj sem tudi v resnici padla. To so bila taka snemanja, malce kaskaderska (smeh). Snemali smo enkrat, dvakrat, potem pa je bilo kupljeno. Pomembno je, da je videti zares.

Obe z Ines sta Gorenjki. Naključje? Čisto naključje!

In obe "gajstni"? Hm, kako bi rekla, opazila sem, da s(m)o Gorenjke na svoj način zelo neposredne, tukaj ni nobene finosti, smo zelo trdno na tleh. Nič ni čudnega, če si sama plačaš pijačo v družbi, noben se ne bo vznemirjal, če pa greš na pijačo s Štajercem ali Primorcem, je zanj žalitev, če hoče plačati ženska. Očitno so nas Gorenjci tako navadili (smeh). Kar zadeva gorenjski dialekt, moram povedati, da ima vsak kotiček Gorenjske svojo govorico, a v filmu ni bil namen, da govorim natančno, pač pa prepoznavno gorenjščino.

Ste se zaradi tega lažje vživeli v njen lik? Meni že v osnovi ta lik sploh ni antipatičen, začutila sem jo kot žensko, ki zelo resno jemlje svoje delo, in nič drugega, to ne more biti negativno, to gre lahko le "čez" in v smeh. Meni je simpatična v tem, kar počne, predvsem zato, ker poznam takšne ljudi iz prve roke. Dve leti sem delala v Triglavskem narodnem parku in vem, kako jemljejo svoje delo in da jih mi ne razumemo, čeprav hvala bogu, da jih imamo. Tako da Ines ni popolnoma izmišljen lik, tukaj ni šale. Na splošno mi je bilo pri tej vlogi všeč, da mi ni bilo treba paziti ne na ličenje, ne na razpoloženje, enkrat za spremembo sem bila lahko zelo neobremenjena s tem, kako sem videti in kakšna moram biti, kar je ena velika svoboda. Z veseljem sem si lahko dala duška, ker na filmu nimaš velikokrat priložnosti odigrati sanjskih prizorov.

V filmu odigrate nekaj strastnih prizorov z vodnikom Petrom, ki ga igra Uroš Kaurin, in pokažete, da je tudi inšpektorica krvava pod kožo. Kako ste se pripravili nanje? Z vsemi vprašanji razčistiš med branjem scenarija. Večkrat, ko sem ga prebrala, bolj so se mi zdele stvari smiselne, seveda sva se z Miho (Hočevarjem, op. p.) tudi veliko pogovarjala. Sicer pa nisem obremenjena s tem, kdo vse bo to videl, to je moje delo, v tem primeru se mi stvari celo zdijo precej nedolžne. Za naju z Urošem pa je bil prizor strasti predvsem stvar koreografije, kako bova midva to izpeljala, kdaj se bova prvič poljubila, se obrnila, stopnjevala … Sliši se smešno, ampak je kar zahtevno.

Ko je režiser pisal scenarij, ste bili noseči. Ko ste snemali, je bila druga hči stara sedem mesecev, z obema otrokoma ste bili na snemanju, zagotovo zadnja leta nimate prav lahkega tempa. Je kariera trpela zaradi tega? Igranje ni samo moje delo, je način življenja, stvari pa se seveda kdaj obrnejo tudi drugače, kot si si želel. Včasih moraš zmanjšati svoja pričakovanja oziroma se sprijazniti s tem, da v danem trenutku vsega ne moreš imeti. Po prvem rojstvu sem potrebovala verjetno eno sezono, da sem spet začela delati, in ko sem začela, ko je bila pred mano nova sezona, zelo primerna za moj igralski razvoj, sem spet zanosila. Priznam, da se vseeno nisem tako zlahka spet poslovila od gledališča, ker sem vedela, kaj me čaka, koliko časa potrebuješ, da spet prideš nazaj. Nisem tip ženske, ne človeka, da bi lahko rodila v eni in isti sezoni, zato sem potrebovala dalj časa. Zdaj ko hčeri odraščata, se pravzaprav trudim, da vzporedno peljem življenje igralke in mame, nekako brez prevelikih pretresov za vse, predvsem pa zase. Ne bi mogla delati proti sebi in mislim, da bi znala presoditi, katera pot je najboljša zame. Dejstvo je, da se po treh letih skoraj popolnega premora spremeniš odnos do sebe, ljudi in svojega dela.

Kako ste se spremenili? Lahko bi rekla, da še bolj spoštujem mame, sploh mame, ki so igralke. Odpadle so marsikatere skrbi, ki so bile prej čisto prenapihnjene, veliko manj se obremenjujem sama s sabo in z drugimi, kar se mi zdi zelo dobrodošlo. Stvari pač jemljem tako, kot pridejo, tega prej nisem znala. Vesela sem, ko se zvečer stvari umirijo, končam dan in si rečem: "Lej, dobro je, uspelo mi je, krasno!" Življenje me je do tega pripeljalo, da živim tukaj in zdaj, nobena filozofija!

V katerih projektih trenutno sodelujete? Delamo otroško predstavo v Mali drami, ki je kot gledališka ura za majhne gledalce, da jih seznanimo, recimo vpeljemo v svet gledališča. Intenzivno vadimo, saj imamo premiero sredi decembra. Vzporedno sodelujem pri predstavi s poezijo Gregorja Strniše, ki jo šele začenjamo dobro raziskovati, potem so tukaj še številna snemanja, kot so sinhronizacije risank, reklam, obožujem radijske igre, ampak to, kar je moja stalnica, je gledališče. Vse preostalo pride zraven.

Z glasom ste pravzaprav tudi začeli svojo igralsko kariero. Res je. Ko sem bila stara 19 let, sem posnela svojo prvo radijsko reklamo za svojega brata, potem sem naredila avdicijo na radiu Študent in tam delala skoraj tri leta, dokler nisem šla na Gajba TV, pa na študij slavistike, šele potem pa na AGRFT. Radio me spremlja ves čas in je zelo pomemben del mojega dela, čeprav je kulturni program na Radiu Slovenija bolj margina, spremljajo ga le radijski sladkousci, je zame zelo dragocen.

Ali najdete čas za umetnost, spremljate igralske kolege pri delu? Da, zadnje čase spet, kar me zelo veseli, čeprav še zdaleč ne vidim vsega. Rada hodim gledat svoje kolege, da vidim, kaj delajo, kako ustvarjajo in kje je gledališče v primerjavi z življenjem, ki ga živimo. Gledališče me bo vedno očaralo zaradi igralca, ker v njem vidim to strast do življenja. To me fascinira. Ne dvomim v prihodnost, še najmanj pa slovenskega teatra. Mogoče kakšna sezona ni najbolj uspešna, gledljiva ali razumljiva, toda to je samo sezona, ki se je ne da primerjati z vso zgodovino obstoja gledališča.

Omenili ste razkorak med gledališčem in življenjem, ki ga živimo. Sami živite pod drobnogledom javnosti. Kako ste se navadili na to? Sama s svojo slavo bi lažje živela kot s slavo dveh. Pri vsej stvari so najtežje laži, ker vidiš, kako so ustvarjene, ti si pa glavni igralec, a nimaš vpliva nanje. To te včasih lahko spravi v stisko, predvsem zato, ker so v te zgodbe vpleteni ljudje, ki si tega absolutno ne zaslužijo in ki nimajo definitivno nič pri tem. Resnica ne bo napisana, ker se ne prodaja, ker ni zanimiva, ampak dolgočasna, prodaja se šov, napihnjena informacija.