Rudolph Van Veen: Potico bom pripravil tudi v svoji oddaji

Nizozemski kuhar Rudolph Van Veen je kuhar, ki postaja vedno bolj priljubljen tudi v Sloveniji. Vedno nasmejani kuhar s svojim simpatičnim pristopom osvoji vsakogar. Ko se ljudje spoznajo z njegovo kuho, pa se navdušenje le še stopnjuje. Pravi, da kuhanje ni težko in da je delo televizijskega kuharja to, da nenehno bodri svoje gledalce in jih skuša prepričati, da tudi sami skuhajo kaj novega in drugačnega.

Koliko ste bili stari, ko ste se odločili, da želite postati kuhar? Moja mama ni rada kuhala, a je bila izjemna gostiteljica. Vedno je rekla, da morajo obiski ostati na večerji, tudi če ni imela dovolj hrane. Če je imela premalo juhe, je pač dodala vodo in to je bilo to. Vedno je ponujala, češ lahko dobite še, če boste želeli, čeprav nismo imeli toliko hrane. Rada je improvizirala. Moj oče pa je bil mornar in je domov prinesel veliko zanimivih zgodb iz različnih delov sveta. Odrasel sem z avanturističnimi starši in vedno smo imeli veliko obiskov. Imel sem priložnost videti čarovnijo, ki nastaja zaradi hrane. Mama je naredila le majhne toaste in zaradi simpatične velikosti so bili vsi navdušeni. Zdelo se mi je kot čarovnija – kar gospa Johnson poje, to tudi postane del gospe Johnson. Poleg tega pa me je navdušil neki kuhar, ki je svoj poklic predstavljal na televiziji. Takrat sem starše vprašal, če obstaja kuharska šola. Starši so mi odgovorili, da obstaja, in začel sem jo obiskovati pri rosnih enajstih letih.

Vas je zanimalo še kaj drugega poleg kuhanja? So bile še nekatere druge stvari, seveda. Kot vsak najstnik tudi sam nisem točno vedel, kaj bi rad počel. Poleg kuhanja me je najbolj zanimala glasba in pozneje, ko sem bil starejši, nore zabave. A vse to sem kmalu pozabil in v mojem srcu je ena in edina strast – pripravljanje jedi. Pri 21 letih sem se udeležil celo tekmovanja v Avstraliji, pred tem v Evropi in na Nizozemskem.

V vaših oddajah se zdi, kot da je priprava hrane zelo lahka. So vaši recepti res tako lahki ali je to samo vtis, ki ga dajete? Če bi nekoga učil osebno, bi najprej skušal ugotoviti, kakšne so njegove izkušnje in kaj zna pripraviti. Na televiziji je to malo drugače, saj ne poznaš svojih gledalcev in zagotovo se razlikujejo med seboj. Zato se trudim, da bi bili vsi recepti primerni za širšo množico. Nočem, da bi si profesionalni kuharji mislili, da je to prelahko, in nočem, da bi se amaterji ustrašili kuhanja. Oddaja Preprosti obroki je oddaja, ki začne na začetku. Najbrž bi bolj izkušeni kuharji rekli, da je to preveč preprosto in da je snemanje česa takega brez pomena. A nekdo, ki ne kuha veliko, mu lahko oddaja zelo pomaga. Prav zato imamo različne oddaje in zato imamo oddajo, kot je Preprosti obroki. Ampak ali bi rekel, da so recepti res tako lahki, kot se zdi? Ja, mislim, da so. A vendar je pomembno tudi, da svoje gledalce motiviramo in jim povemo, da je lahko in da so tudi sami zmožni tega. Če izpostaviš kakšen problem ali kakšno malenkost, ki bi se jim lahko zalomila, se gledalci lahko zelo hitro prestrašijo. Zato jih je bolje le bodriti in reči, da bo vse uspelo.

Poznate veliko trikov, tako s sestavinami kot s pripomočki v kuhinji. Ste se tega kje naučili ali to pride s prakso? Triki, ki jih poznam, so večinoma zelo preprosti. Ampak preprostost je včasih težko doseči. Veliko stvari ti pokažejo v šoli, a vsekakor se največ stvari naučiš s prakso. Čisto vsak recept se mi je kdaj že ponesrečil ali pa sem se ob vsakem poskusu naučil česa novega.

Veliko kuharjev je že imelo svojih pet minut slave in zdi se, da ste zdaj vi na vrsti. Ste kdaj spoznali katerega od znanih kuharjev in morda z njimi tudi kaj pripravili? Spoznal sem Gordona Ramsaya in Jamieja Oliverja. Z Jamiejem sva pred nekaj leti v Amsterdamu skupaj pripravila nizozemsko hrano. Izkušnja je bila izjemna, saj sem spoznal še nekoga, ki je tako zelo strasten do svojega poklica. Ko sva začela skupaj pripravljati hrano, sva tako "padla noter", da sva pozabila na občinstvo in se samo sproščeno pogovarjala ob pripravljanju hrane.

Gordona pa sem spoznal v Veliki Britaniji, ko sem mu pomagal pri organizaciji sestanka z mladimi nizozemskimi kuharji. Ne vem točno, za kaj je šlo. Vem samo, da mi je veliko bolj všeč kot kuhar, manj pa kot voditelj. Njegov pristop v oddajah mi ni všeč, sam nisem pristaš tega, jaz sem raje prijazen in raje spodbujam, kot bi nekoga nenehno kritiziral. Sem pa večerjal v njegovi restavraciji in to je bila ena boljših večerij v mojem življenju.

Kakšen pa je Jamie z ljudmi? Jamie je bolj podoben meni. Raje spodbuja ljudi in jim govori, da je vse lahko narediti in da kuhanje ni težko. Njegov pristop mi je bolj všeč kot Gordonov.

Na Kongresnem trgu ste se predstavili tudi širši množici, kjer ste kuhali s tremi slovenskimi asistentkami, ki ste jih izbrali na Facebooku. Kako ste bili zadovoljni z odzivom? Odziv je bil neverjeten. Ljudje so se na Facebooku prijavljali kot nori. Nisem si mislil, da si želi toliko ljudi kuhati z mano, in prav tako nisem mogel verjeti, da je v središče Ljubljane prišlo toliko ljudi. Težko je dojeti, da sem skoraj vsak dan v domovih teh ljudi, da te poznajo in vedo, kdo si, kako se obnašaš. Vse skupaj je še malo čudno zame. Tudi v Srbiji sem bil presenečen nad odzivom in to me žene k večjemu zanimanju za Srbijo in zdaj za Slovenijo.

Ali veste kaj o slovenski kulinariki? Morda veste, kaj je potica? Komaj čakam, da poskusim potico. Odločil sem se tudi, da jo bom pripravil v oddaji Rudolfova pekarna. Ko sem prvič videl slike, sem bil navdušen nad njo, videti je zelo dobra. Sicer pa za zdaj nisem poskusil še ničesar. Peljali so me na elegantno kosilo, za katerega sem zelo hvaležen, a sem jih prosil, če me lahko na večerjo peljejo nekam, kjer bom lahko poskusil tipično slovensko hrano. Bilo bi škoda, da ne bi poskusil ničesar.