Mojca Fatur: Kje me najdejo za takšne vloge!

Če se skušam vživeti v vlogo mamice, ki se vrača s porodniškega dopusta, sklepam, da je vloga Eve, ki vam je pripadla v komediji Pazi m@ail! dobrodošla sprememba. Visoke pete, mejkap, oprijeta obleka …

Zame niti ne. V zasebnem življenju pete obujem le nekajkrat na leto, ličil pa razen maskare praktično ne uporabljam. Najbolje se počutim v puloverju in kavbojkah, tako da se vedno znova čudim, kje me najdejo za takšne vloge. Moram pa priznati, da se vsakič zelo zabavam, ko sem na odru lahko nekdo, ki je moje popolno nasprotje (smeh).

Kaj vam je pri oblikovanju vloge povzročalo največ preglavic?

Preglavice so mi povzročali predvsem prizori, v katerih je dosti vzdihovanja in "rajcanja". Hitro se lahko zgodi, da je vsega preveč in zadeva namesto komično deluje vulgarno.

Je bila tako opisana že v samem scenariju?

Ne, v tekstu ni bilo nobenih opisov likov, ampak se da vse karakteristike zelo jasno razbrati iz samih replik. Eva, lik, ki ga igram, je neke vrste lovača.

Pametna ali bolj butasta lovača?

Naivna lovača! In takih je verjetno največ. Gre za naivno dekle, ki se po eni strani z nadrejenim zapleta zaradi denarja, po drugi strani pa še vedno verjame, da bo šef prav zaradi nje zapustil ženo.

Komedijo Pazi m@il"! promovirajo s pomenljivo opombo Pet žlahtnih. Vsi igralci v njej se lahko pohvalite z nazivom žlahtni komedijant. Je bila ta peterica predvidena že v samem štartu?

Vem, da je direktorica Špas teatra Urška Alič želela sestaviti ekipo žlahtnih komedijantov. Tako igralcev kot tudi režiserja. Tega, ali je bil prvotno mišljen kdo drug in je naknadno nastala sprememba, pa ne vem.

V Špas teatru ste že igrali. Videli smo vas v uspešnici Stevardese pristajajo, nato še v Funny money. Kako dolg je bil premor?

Od predstave Funny money je minilo nekoliko več kot sedem let. Vmes sem zanosila in nekaj mesecev pred rokom nehala igrati. Za okorno nosečnico je bila ta predstava absolutno prehitra. Iz predstave v predstavo sem težje prišla do zraka.

Ženskam se po prihodu s porodniške večkrat zdi, da so bile pred nastopom porodniškega dopusta na kariernem vrhuncu, nato pa morajo po letu dni premora spet začeti na novo. Vi ste to zdaj izkusili dvakrat. Se je tudi vam zdelo tako?

Ne razmišljam tako. Verjamem, da so v življenju amplitude, vzponi in padci, in to zato, ker jih potrebuješ. Tudi narava pozimi spi, da lahko spomladi spet polno zacveti. In ponoči si odpočijemo od dneva. Premori so nujno potrebni, da se fizično in psihično regeneriraš, da si odpočiješ od projektov in jih pustiš za sabo, da imaš čas zase in vse drobne stvari, ki te osrečujejo, ter ne nazadnje zato, da zrasteš, dozoriš in v nove projekte vstopiš z neko novo energijo in zrelostjo. Zato sem, kar zadeva to, popolnoma pomirjena.

Zadnjih osem sezon ste zaposleni kot članica Gledališča Koper, včasih ste zagovarjali svobodnjaštvo. Kje vidite več plusov danes?

Glede na aktualni položaj v kulturi je redna zaposlitev seveda velik plus. Je pa res, da sem pred leti zagovarjala idejo, da mora mlad igralec čim dlje ostati na prostosti, da zamenja čim več delovnih okolij, ugotovi, kje mu najbolj ustreza, spozna različne načine dela. Je pa seveda to veliko tveganje. Mnogo odličnih mladih igralcev je, ki nimajo kje delati, in to je res grozno.

Ste razmišljali, da bi si službo poiskali kje bližje Ljubljani?

Kolikor slišim, je vse zasedeno, poleg tega mi je do zdaj delo v Kopru ustrezalo. Glede na to, da prihajam z Obale, tudi takrat, ko delam, ne živim v nekem podnajemniškem stanovanju, ampak sem doma pri mami. Zdaj, ko imam dva otroka in starejša že obiskuje šolo in med tednom ne more izostajati od pouka, da bi šla z menoj do babice, bo verjetno drugače. Ta sezona bo zame poskusna, potem pa bomo videli, kako in kaj.

Če se dotakneva še filma. Nekoč ste dejali, da bi se, če bi izbirali med gledališčem in filmom, odločili za film. Zakaj in ali vas še vedno mika?

Da ne bo pomote, oba imata svoj čar. Ampak način dela pri filmu mi je nekako bližji. V zadnjem letu sem dobila nekaj ponudb, ampak dokler ne pade prva klapa, ne želim govoriti o njih. Z leti sem postala malce vraževerna, kar zadeva to (smeh).

Torej je nekaj filmskih žezel v ognju?

Ena stvar, ki sem jo dobila v branje, je super in mislim, da bi bila izziv vsaki igralki.

Bo pri nastajanju sodeloval tudi Jan Cvitković?

(Skrivnostno odkima.)

Kakšni so vaši načrti v koprskem teatru?

Vračam se v Butale (smeh), pa z Laro Jankovič bom v alternaciji v predstavi Filumena Marturano in aprila začnem vaje za Goldonijevega Slugo dveh gospodarjev.

Ste že težko pričakovali vrnitev?

Niti ne! Sicer se je prijetno vrniti, ampak hitro imam dovolj. Ko takole razmišljam, ugotavljam, da igralski poklic ni najbolj " prijazen do družine". Nobenega reda ni, urniki se spreminjajo iz dneva v dan. Najhuje je zvečer, ko bi bilo normalno, da otroku v miru prebereš pravljico in ga daš spat, ti pa ves čas skačeš po odru.

Večina ljudi, ki se znajdejo v takšnem položaju, pravi, da se otroci navadijo.

Seveda se navadijo. Ampak sprašujem se, ali je to prava rešitev. Jaz lahko igram tudi po 40. letu, njihovega otroštva pa ne bo nazaj. To so za vedno izgubljena leta in kar na lepem pred tabo stoji mladostnik, ki ne ve, kaj bi se pravzaprav s tabo pogovarjal.

Koliko je te odsotnosti?

Ogromno, še posebej če delaš v gledališču, kot je koprsko, ko večino časa preživiš na gostovanjih. Če dam samo primer. Predstava Chicchignola, ki je dolga vsega uro in 15 minut, mi je na gostovanjih vzela po osem ur. Ogromno je odsotnosti!

Ste razmišljali o alternativah?

"Gruntam", pa ne "zgruntam".