"Mogoče je smešno, a rada imam ta svet in ljudi"

In začneva …

Ko sva se dogovarjali za intervju, ste dejali, da ste izredno zasedeni. Ali so vse te obveznosti že predpriprava na praznovanje vašega 80. rojstnega dne?

Joj, kličejo me na vse konce Slovenije. Toliko nastopov imam po kulturnih domovih, da sem že rahlo "odrgnjena".

Ali se točno na vaš rojstni dan, 22. decembra, obeta kaj posebnega, kakšna prireditev vam v čast?

Pravim, da me takrat ne bo. (smeh)

Ne, kam pa se boste skrili?

Vse to je zame prehudo, veste. Ob 70-letnici sem imela zabavo v Cankarjevem domu, kar mi je takrat še ustrezalo. Hčerka Eva je za letos predlagala prireditev v Drami, pa se tega več ne upam lotiti. Bojim se, da bi me na kraju samem zadela kap.

Večkrat ste dejali, da so vas vse življenje reševali zdravniki, da imate težave s srcem in da so vas večkrat celo izdali živci. Kako danes skrbite za svoje zdravje?

Odvisno od tega, kako za moje zdravje skrbijo drugi. Občasno jemljem nitroglicerin, ko pa sem res popolnoma brez energije, pokličem bioenergetika, ki mi da novih moči. Tovrstne pomoči se poslužujem že 20 let in tako včasih zadostuje že ena, drugič pa je potrebnih več seans.

Letos ste za ustvarjanje prejeli zlatnik poezije in bili tako sprejeti v družbo "velikih", kot so Tone Pavček, Kajetan Kovič in Ciril Zlobec. Nekje sem celo zasledila, da ste slovenska Sapfo, pesnica ljubezni. Kdo vam je bil bolj zvest in naklonjen: literati ali "običajni" ljudje?

Z nagrado zlatnik poezije so končno tudi drugi pesniki priznali, da če preživiš 80 let in vztrajaš, če te toliko ljudi, pa četudi preprostih, prizna in sprejme, potem nekaj le mora biti na tej moji poeziji. Napisali so, da sem poslednja vitalistka pesniške literature. Ja, to je moj novi naziv. Pomeni, da sem pristaš življenja, da ljubim življenje z vsemi težkimi preizkušnjami, konec koncev pomeni, da verjamem v ljudi.

Koliko so vaše pesmi še deležne popravkov in brušenja ali ostanejo take, kot ste jih prvotno zlili na papir?

Vse delam sproti. Besede si čečkam na majhne lističe in jih nato spravim v zvezek (pokaže obsežen zvezek z lističi), nato jih še enkrat prepišem in pustim nadaljnjih pet let pri miru. Vsaka pesem ima namreč pet let čakalne dobe, in če me takrat še prevzame, pravim, da dobi milost v mojih očeh, potem pride v ožji izbor.

In kakšna je njihova nadaljnja pot? Kako običajno poteka dogovarjanje z založbami?

K sreči imam prijateljico, ki razume moj rokopis in mi vsa besedila tudi pretipka.

Na založbe sem se včasih obračala sama, danes pa me poiščejo kar oni. Nagrada Slovenka leta 2008 je kar dosti pripomogla k temu. Letošnje leto pa je zame še posebej drug svet, izšle so kar tri moje knjige. Prav nobenih težav nimam z objavljanjem.

Kako ste vi doživljali materino ljubezen v svojem otroštvu?

Bilo je bolj v smislu Jenkove pesmi Dete, kaj pa je tebe treba bilo. Bila sem nezakonska hči, moja mati je bila dninarka in jasno je bilo, da nisem bila zaželena. No, niso pa ravno grdo delali z mano. Mati mi je nekoč celo rekla: 'Ja, ubila te pa le nisem.' V tridesetih letih prejšnjega stoletja so bili hudi časi in težko je bilo preživeti. Mati je upala, da bom šla delat v tovarno v Polzelo, jaz pa sem bila trmasta in sem šla v svet. Mati mi je takrat dejala, da od nje ne morem dobiti niti dinarja in naj se znajdem, kot vem in znam.

Od kod potem toliko ljubezni v vaših pesmih?

Smešno se vam bo zdelo, a preprosto imam rada ta svet in ljudi. Tudi moški se mi ne zdijo tako grozni. Z njimi se da kar zmeniti. Nikoli nisem imela občutka, da sem lepa, da bi lahko barantala sama s sabo, samo zato, ker sem ženska. O ljubezni si nisem nikoli delala utvar.

Kaj pa danes, imate še kakšne moške prijatelje?

Ja, prijatelji so še, a večina jih je že pomrla.

Bili ste proglašeni za Slovenko leta 2008, letos pa ste za svoj življenjski opus prejeli zlatnik poezije. Kaj sta ti dve priznanji različnega značaja prinesli v vaše življenje?

Ko sem dobila nagrado Slovenka leta, sem bila prvič v življenju povsem očarana. Da so me Slovenci izbrali za tako nagrado, je bilo res nekaj posebnega. Naziv Slovenka leta mi je prinesel večjo prepoznavnost in lažje stike z založbami.

Ob prejetju zlatnika poezije pa lahko rečem le to: dragi kolegi, ki so bili vedno tako vzvišeni in veličastni, se zdaj do mene vedejo drugače. In to se mi precej dobro zdi. Vse življenje sem vedela, da se o meni motijo. Zdaj pa so me končno vzeli za svojo kolegico. Ne vem, ali je to zaradi mojih let, ko odpadeš kot spolni partner in je potem lažje živeti. Prej pa niti ne veš, ali ti verjamejo, da si pameten in da si želiš to in ono.

A moški niso krivi, da gledajo samo na to, koliko si lep in kako bi te lahko imeli. Ravno pred dnevi sem nekega moškega prosila, naj mi pred smrtjo končno nekdo pove, kaj moške zanima pri ženskah. In mi odgovori: 'Ja, da je lepa.' Pa vprašam: 'Kdo pa bo kuhal in pospravljal?' In odgovori: 'To pa ni pomembno.' Narava je res dobro sprogramirala ta svet, da so ženske lepše od moških. (smeh)

Za pesnike velja, da so boemi, neke vrste posebneži. Ali bi rekli, da to velja tudi za vas?

Nisem boemska, ker sem po naravi zelo delaven človek, a od mojega stališča me ne bo nihče odvrnil. Na javno mnenje, da ženska ne sme početi tega in onega, se nisem nikoli ozirala. Ne znam povedati, zakaj. Mogoče zato, ker me je stari oče tako vzgojil.

Ko sem pri 16 letih prišla v Ljubljano, nisem poznala razlike med moškim in žensko. Res ne. Rekli so mi na primer, da ne smem iti sama v kavarno. Pa sem kljub temu šla in čakala, kaj bo vendar skočilo name, ker sem sama. Prišel je natakar, povedala sem mu, da sem brez denarja in da bi spila le kozarec vode. In nič se mi ni zgodilo. Takrat sem ugotovila, da so vse možnosti odprte, tudi za ženske, le poskusiti je treba. Bila sem drugačna in ni se me dalo ustaviti. Ne vem, ali sem se taka že rodila ali je to zato, ker sem precej časa preživela s starim očetom, a že od malega sem se zanimala za svet.

Kako domači ste si s sodobno tehnologijo? Imate mobitel, svojo spletno stran in elektronski naslov, pred leti ste bili tudi gostja SiOL-ove spletne klepetalnice. Nimate pa niti računalnika niti televizije.

Mobitel je postal del mene. Neprestano ga nosim s seboj. Ta je že moj peti (razkaže svoj telefon) in čeprav ne delam lepo z njim, mi kar dobro služi. Pri prvem sem znala pošiljati tudi sporočila, danes jih znam le še prebirati. Težko mi je, ker so telefoni vedno bolj zapleteni in imajo vedno več funkcij, ki jih ne obvladam.

Spletno stran mi je postavil sin Matevž, ki tudi skrbi zanjo in odgovarja na mojo elektronsko pošto. A še vedno pravim, če želite, da kaj preberem, in tega je še vedno res precej, mi raje pošljite po klasični pošti, ker bo prej prišlo do mene. (smeh)