Manca Špik: Bila sem zakompleksana najstnica

Od najstniških let je bila Manca spremljevalna vokalistka številnih priznanih glasbenikov, nato se je leta 2005 le opogumila in stopila v ospredje. Kot enega izmed razlogov za samostojno pevsko kariero navede sodelovanje s producentom Raayem. Skupaj sta nanizala vrsto uspešnic, med katerimi je treba omeniti predvsem pesmi Zvezala bi si krila ter Baila, baila, baila. Zadnja je tudi zmagovalna skladba MMS 2007. V naslednjih letih se je Manca pridno udeleževala Eme, glasbeno ustvarjala in koncertirala po širni Sloveniji, letos pa je izdala svoj prvi album Iz prve roke. Na zadnjem izdelku je 11 pesmi; pet povsem novih avtorskih skladb in šest predelav.

Na povabilu ob predstavitvi vašega prvega albuma ste zapisali: "Mančin prvi otrok – najlepši, najbolj sijoč in najbolj njen." Zakaj analogija z otrokom? Album je nastajal natanko devet mesecev, toliko kot preteče od spočetja do rojstva otroka. Poleg tega si tudi sama nekoč želim imeti otroke, te imam namreč zelo rada. Na splošno sem zelo družinski človek. Fantje iz benda in vsa ekipa, s katero smo ustvarjali album, se je pridno šalila, da sem končno postala mamica. Zato tudi izraz glasbeni otrok.

Plošček je bil verjetno kar najlepše darilo za vaš 32. rojstni dan. Kakšni pa so bili komentarji, mnenja kritikov in glasbenikov do zdaj? Izjemno lepo darilo, tudi sama sem si ga želela pokloniti za rojstni dan. Poleg izdaje albuma sem od glasbenih kolegov dobila še eno krasno darilo, in sicer klaviature. Prve kritike so zelo spodbudne, pozitivne, vsi so začutili napredek, tega sem tudi sama želela predati svojim poslušalcem.

Odraščali ste kot rokerica, pri ustvarjanju pa se veliko bolje znajdete v pop vodah. Marsikdo bi rekel, da ste ubrali lažjo glasbeno pot. Ne vem, ali ravno lažjo, zagotovo pa precej širšo. V glasbi sem že vse življenje. V Ljubljano sem se iz Bohinjske Bele preselila pri rosnih 15 letih. Takrat sem se tudi začela zapirati v studie po Sloveniji, posnela sem okoli 250 spremljevalnih vokalov. Najširši spekter, kjer so me potrebovali producenti, je bil seveda pop. Takrat sem se tudi zaljubila v popularno glasbo. Je čudovita, dodajaš lahko različne aranžmaje, lahko sodeluješ z različnimi ljudmi, skratka, gre za zelo širok spekter ustvarjanja. Kljub vsemu sem po srcu še vedno rockerica, na koncertih namreč v sklepnem delu vedno odpojem še kakšen trši "štiklc".

Pravite, da si Slovenci preveč zatiskamo oči in ušesa, da bi lahko opazili pravo kakovost slovenske produkcije. Lahko to pojasnite? Menim, da ljudje vse slovensko že vnaprej označijo za nekakovostno. Sama sem občudovalka slovenske glasbe že od osnovne šole. Že takrat so mi vrstniki govorili: "Le kako lahko poslušaš to nekakovostno glasbo?" Moj odgovor je bil preprost: "Ker mi je všeč, ker imamo dobre komade." V zahvalo in podporo tem glasbenikom na zadnji plošči predstavljam tudi nekaj predelav zimzelenih uspešnic. Priredila sem pesem Tina, balado Ne pozabi me skupine California ter Za prijatelje ter Šum na srcu legendarnega Andreja Šifrerja.

Starši so vas v glasbeno šolo vpisali pri rosnih sedmih letih. Na začetku vam tovrstno izobraževanje ni dišalo, vse pa naj bi se spremenilo ob dragocenem darilu za rojstni dan ... Najprej se je v glasbeno šolo vpisala sestra in ko je prišel prvi dan izobraževanja, se ga nikakor ni želela udeležiti. Tako je to preprosto padlo na mene, mami mi je rekla: "Manca, pojdi pa ti." Nisi sanjalo se mi ni, da bo ta korak tako odločilno vplival na moje življenje. Naredila sem nižjo glasbeno šolo, dokončala klavir, potem pa za rojstni dan tudi dobila čudovito darilo – pianino. Na tem sem kot deklica pridno vadila in znanje mi danes pride zelo prav.

Vaš prvi nastop na glasbenih odrih se je zgodil v oddaji Karaoke na Bledu. Kako ste se znašli pred kamerami, pod žarometi? Stara sem bila 15, 16 let, ne vem natančno, bila sem na začetku srednje šole. Takrat je bila zelo priljubljena gospa Deja Mušič, ki je s svojo oddajo Karaoke gostovala po vsej Sloveniji. Ker sem bila prepričana, da se moram prijaviti, sem zbrala pogum, odpela pesem Ne pozabi me skupine California in dosegla odlično drugo mesto. Seveda sem imela tremo, sicer pa gre za izredno lepe, nostalgične spomine. Začetki so vedno težki in mislim, da bi vsak kaj spreminjal za nazaj.

Od zgodnjih najstniških let ste vokalno spremljali številne slovenske glasbenike, nato ste leta 2005 le zbrali pogum in stopili v ospredje. Veliko vlogo pri vašem odločilnem koraku je imelo sodelovanje z avtorjem in producentom Raayem ... Z Raayem sva se spoznala pred desetimi leti, še preden sva oba začela glasbeno kariero. Spoznala sva se na zelo simpatičen način, in sicer na festivalu Prvi glas Gorenjske. Stara sem bila 22 let, on jih je štel 18. Takoj sva se ujela, od takrat sva zelo povezana. Po vseh spremljevalnih vokalih sem prav ob njem začutila, da si želim imeti svojo prvo pesem. Raay mi je tako napisal Solze z neba, s katero sva se leta 2005 predstavila na Melodijah morja in sonca, najino sodelovanje pa je preraslo v 10 skladb. Zame je še vedno eden od najboljših avtorjev in prav dve njegovi pesmi sta še vedno moji največji uspešnici – Baila, baila, baila in Zvezala bi si krila.

Vzponi in padci, uspehi in porazi so sestavni del kariere. Kaj vas je do danes najbolj užalostilo, kaj pa najbolj razveselilo? Imam občutek, da so bili ob mojih začetkih super časi za promocijo. Nastopi na MMS in drugih festivalih so prinesli prijetne odzive, pobrala sem nekaj nagrad, pojavilo se je tudi zanimanje za nastope. Če sem iskrena, mi je bila glasbena pot na začetku precej postlana z rožicami, za kar sem seveda zelo hvaležna. Kakšnih večjih padcev se ne spominjam, kar pa zadeva uspehe, sem priden, vztrajen človek, delam po vesti in po srcu, tako da se mi dogajajo lepe stvari. Okoli sebe imam čudovite ljudi, lepo se razumem z glasbenimi kolegi. Slaba stvar je mogoče velika utrujenost, ki se me dotakne ob štirih ponoči, ko se vozim domov s koncerta.

Z uspešno kariero pride tudi slaba stran slave, zlobni jeziki, kritike, izmišljene pripovedke in trači. Kako nevoščljivcem najlažje zaprete usta? Tisti, ki me poznajo, natančno vedo, kakšna oseba sem. Imam precej zaprt krog prijateljev, njim in moji družini se predam stoodstotno. Sem ter tja sicer opazim kakšen zabaven, a neresničen trač. Tako sem bila pred kratkim na hrvaških otokih z nekim bogatim poslovnežem. Ob takih stvareh se iskreno nasmejim. Verjetno sem včasih tako dolgočasna, da si mediji preprosto morajo nekaj izmisliti. Sicer pa imam z novinarji lepe izkušnje. Malce me je prizadelo le poročanje ob razhajanju z nekdanjim fantom Primožem. Takrat sem si želela le miru, čas zase, da si naberem energije in novih moči. Mediji so udarili iz različnih strani, preveč so pritiskali name in si nekaj stvari tudi izmislili, kar me je precej prizadelo, vendar sem na to že pozabila.

"Slava je kot reka, ki nosi lahke in napihnjene stvari in potaplja težke in trdne," je nekoč zapisal Francis Bacon. Kakšen je vaš odsev v ogledalu slave? Sem preprost človek, glasbo ustvarjam, ker jo imam rada, drugega preprosto ne znam početi. Izhajam iz glasbene družine, že kot deklica sem vedela, da bom nekoč glasbenica. Moja mama, ki je odlična pevka, je vse konce tedna nastopala z narodno-zabavnimi ansambli, velikokrat sem šla z njo in prav ona mi je privzgojila ljubezen do nastopanja. Preden sem se odločila za samostojno glasbeno pot, sem dve leti pela v duetu Kompromis s prijateljem Samom. Nastopala sva po porokah, obletnicah, bilo je precej garanja, nastopi so trajali tudi po osem ur. Takrat sem si rekla: "Ne morem več nikamor napredovati, mojim poslušalcem ne morem ponuditi ničesar novega." Edina možnost je bila, da se medijsko izpostavim. Hvala bogu se je to izkazalo za dobro potezo, saj lahko danes od glasbe živim dostojno in lepo. Srečna sem, ker sem glasbenica, in nikoli nisem imela občutka, da bi bila zaradi uspešne kariere na kakršenkoli način kaj posebnega oziroma drugačna. Do ljudi sem prijazna, odprta in takšni so tudi ljudje do mene.

Ste nenaravna blondinka zavidljivega videza, lastnica najdaljših nog na glasbeni sceni, mediji so vam celo nadeli naziv najbolj prijazne slovenske pevke. Imate kdaj občutek, da stas prekaša glasbo in glas? Zelo rada se uredim, rada sem ženska, rada se dobro počutim v svoji koži. Če je človek na odru nezadovoljen sam s sabo, če si gre na živce, če ima preveč kilogramov, če ni urejen, je takoj tečen, brez energije, in to ljudje seveda začutijo. Če se ne ukvarjaš s sabo, s svojo osebnostjo, svojim nastopom, odnosom do ljudi, celoto, nimaš šans, da se boš z glasbo ukvarjal dolgoročno. Urejena embalaža res ni vse, pomembna je tudi vsebina. Če pa so moje dolge noge, dolgi blond lasje, moja 180-centimetrska višina kaj pripomogli k uspehu, nimam nič proti.

Pred leti ste opravili majhen popravek nosu, ki vam je, kot pravite, dal veliko zadovoljstvo in samozavest. Tudi sicer nimate nobenih zadržkov do lepotnih popravkov? Na začetku kariere, dobrih sedem let nazaj, sem si popravila nos. Moram priznati, da sem bila zelo zakompleksana najstnica. Lahko si predstavljate, kako sem se počutila v osnovni šoli, ko sem bila visoka 179 cm, imela pa sem okoli 54 kilogramov, bila sem res suha in neprivlačna. Pri telovadbi je desno od mene stal le sošolec Grega, le on je bil višji, levo so stali preostali sošolci in daleč na levo šele sošolke. Kompleksi so bili veliki, velik pa je bil tudi moj nos. Že takrat sem si rekla, da si bom v prihodnosti, če bom le zaslužila dovolj denarja, privoščila majhen popravek. S prvimi nastopi po Sloveniji sem tako privarčevala denar in si popravila svoj nos. Sicer pa je moje mnenje do lepotnih popravkov takšno, da so ti dobrodošli le, če so v mejah normale, da torej ne iznakazijo človeka, ampak mu pomagajo popraviti samozavest. Če se dobro počutiš sam s samo, je meja samo nebo.

"Raje bi živela sama kot z nekom, ki me ne bi videl in sprejemal takšne, kakršna sem," je nekoč zapisala Jane Birkin, muza velikega Sergeea Gainsbourga. Kakšne pa so vaše zahteve do predstavnikov moškega spola? Strinjam se s to mislijo. Če nekoga ljubiš, ljubiš tudi vse njegove minuse. Težko si predstavljam, da bi bila v zvezi to, kar nisem, da bi se morala zaradi nekoga spremeniti. To ne bi bila prava ljubezen. Res je, da se težko zaljubim, v življenju sem bila namreč zaljubljena le dvakrat. Pa ne zato, ker moškim ne bi zaupala ali bi bila bila do njih zaprta, preprosto sem pri tem precej zapletena, tudi izbirčna, in če nečesa ni, govorim o neki energiji, z nekom pač ne morem biti, zato tudi težko najdem partnerja. Ne hodim na zmenke, da bi zabijala čas oziroma da bi mi nekdo dvigoval ego. Ko bo prišel tisti pravi, bom vedela in dala sebi in njemu priložnost. Zdi se mi, da je velika težava tudi moški predsodek o uspešni ženski, ki je samostojna, zna skrbeti zase in je neodvisna. Sem čisto normalen človek. Rada imam, da me človek prepriča s srcem, s pogovori, ki se zavlečejo pozno v noč. Rada imam, da me moški tudi kaj nauči, da je razgledan, predvsem pa, da ima svoje življenje. Nočem, da zapolnjuje mojo praznino, ampak da dopolnjuje moje življenje.

Pravite, da vas recesija za zdaj še ne pozna. Vam vsakdanji kruh zagotovi le glasba ali se lotite še kakšne dodatne, donosne stvari? Pred tremi leti sem ustanovila svoje podjetje, Prireditveno agencijo Špik, pred kratkim pa tudi Založbo Špik. Moj plošček je prvi izdelek v tej naši založbi. Sem poslovna ženska, imam poslovno žilico, sem ustvarjalna oseba, v življenju nisem zadovoljna samo z eno stvarjo, vedno premišljujem, kaj bi še lahko pripomoglo k poslu in uspehu.

Če damo glasbo na stran, kaj vam še zapolnjuje vsakdan? Rada se ukvarjam s športom, zadnje čase sicer malo manj zaradi ukvarjanja z albumom, jeseni pa se počasi spet zapiram v telovadnico. Včasih tudi tečem, na ljubljanskem maratonu želim letos preteči 10 kilometrov. Zelo rada imam svojo družino, če mi v dnevu ostane urica, dve, jih obiščem na Bohinjski Beli. Rada si vzamem čas tudi za prijatelje, kaj dobrega skuham, potem pa je moj urnik počasi že zapolnjen.

Kakšne so vaše majhne sladke ali grenke navade in razvade? Nisem obsedena z nakupovanjem kakor številne ženske, tako da tovrstno razvajanje za dušo odpade. Rada kuham, rada se sladkam, čeprav precej pazim, kaj pojem, saj se mi v teh letih že precej hitro pozna. Ne pijem kave, ne kadim. Zasvojena sem z medsebojnimi odnosi, s svojimi najdražjimi in glasbo.