"Evangelij je najbolj radikalna politika."

Otroštvo je preživela v Preserjah pri Radomljah, osem kilometrov od samostana v Mekinjah, kjer kot dijakinja nekajkrat obišče ure nemščine pri sestrah, sicer pa z njimi nima stika. Uršulinkam se pridruži leta 2002, septembra 2009 pa je opravila večne zaobljube, kar pomeni popolno podaritev človeka Bogu. "Uršulinka sem postala na svoja pozna mlada leta, ampak tako je Bog peljal moje življenje," pove sestra Marjeta Pija Cevc. Pred nekaj dnevi se je preselila v uršulinski samostan v Svetem Duhu pri Škofji Loki, kjer smo tudi opravili intervju. Energična in simpatična redovnica nam v iskrenem pogovoru obrazloži svojo življenjsko odločitev, poda zanimiv pogled na spolnost, tabuje in stereotipe, ki zadevajo redovnice, dotaknemo se tudi politike, uporabe sodobnih komunikacijskih kanalov ter precej načetega ugleda Cerkve.

Do svojega tridesetega leta ste živeli povsem običajno življenje – imeli ste službo, iskali ste partnerja, potovali, bili športno aktivni – nakar ste zaslišali Božji klic ... Priznam, da me je presenetilo. Sicer je šlo za daljšo zgodbo, daljšo pripravo, ni bilo čisto iztrgano iz konteksta mojega življenja. Klic je bil jasen, zelo močan. Po 14 dneh sem poskušala ubrati taktiko zanikanja, kot da se ni nič zgodilo, vendar se glasu resnice o tem, kdo sem, preprosto nisem morala upirati, tako da sem odgovorila. Uršulinka sem postala na svoja pozna mlada leta, ampak tako je Bog peljal moje življenje.

Božji klic je po pričevanjih sodeč neposredni nagovor Boga. Pri vas se je razodetje zgodilo ob branju Svetega pisma ... Priprava je trajala dalj časa, ampak tisti ključni dogodek se je zgodil 25. junija 2001. Popoldan sem bila z uršulinko na svojem prvem pogovoru o duhovnem spremljanju, kar me je precej vznemirilo. Popoldan, ko sem prišla domov, sem vse premlevala, nakar sem si rekla, da moram poiskati odgovor, se nekako umiriti. Naredila sem tako, kot te učijo na duhovnih vajah – vrniti se moraš k Božji besedi. V roke sem vzela Sveto pismo, ga odprla na strani Pisma Filemonu ter v 19. vrstici prebrala: "Saj mi dolguješ celo sam sebe". V tistem trenutku so besede postale nosilec osebnega srečanja z Jezusom. V meni se je razodela izredno močna bližina Boga, me prevzela in tisti hip mi je postalo jasno, da se ne bom poročila, da bom ostala skupaj z Jezusom, da je on ljubezen mojega življenja.

Kako ste se soočili z jezo, ki je pospremila odločilni klic? Prvo doživljanje je bilo začudenje, navdušenje in veselje, potem se je pojavil strah, saj sem se pričela zavedati korenitih sprememb. Sester takrat še nisem poznala, bila sem polna stereotipov, da si med redovnicami stisnjen v nek primež, ki ti ne omogoča polnega življenja. Vsemu navkljub sem želela izpolniti božjo voljo, nosila me je milost in moč resnice. Bili so časi, ko se je vse poklapalo, vse se odpre, če le uspeš reči ja, ko uspeš sledili klicu resnice. Jeza je prišla sedem, osem let kasneje, ko sem se pričela spuščati v svoje globine, se zavedati čemu se odpovedujem in kaj darujem, česa si tako zelo želim, pa tega ne bom mogla uresničiti. Govorim seveda o spolnosti. Ob spoznanju, da tega najlepšega, ki pripada človeku po naravni poti, ne bom mogla doživljati, sem odkrila tudi moč ljubezni, ki jo daje Bog. Pripravljena sem bila tvegati, poskusiti, Bog pa je odgovoril s svojo ljubeznijo, kar človeka napolni, uresniči. V ljubezni se moraš popolnoma predati, šele nato si popolnoma ljubljen (doživiš, da je tako). Božja ljubezen pride najgloblje v človeka, globlje kot spolnost.

Sveto pismo pripoveduje, da obstaja mesto v Božjem načrtu, na katerem se bom lahko v polnosti uresničil. Usoda potemtakem izključuje naključja ... Če gledamo na svet z Božjimi očmi, potem vemo, da ni naključij. Božja previdnost, Bog vodi, Bog pripravlja, kliče, nikoli ne prisili, ampak vabi. Ljudje v vsakdanjem življenju vidimo naključja, medtem ko si katoličani rečemo: "Bog je pripravil, položil vate, obdaroval". Če me je ustvaril iz ljubezni, če se veseli nad menoj, potem tudi pripravlja stvari tako, da sam lahko doživiš to veselje. Pot je lahko dolga, nikakor enostavna. Vse skalnate poti bodo postale posute z rožami. Vse to doživljamo.

Odraščali ste v katoliški družini, starši so imeli veliko posluha za duhovnost. Nenadna odločitev je najbližje kljub temu prizadela ... Nismo bili neki hiperaktivni katoličani (smeh). Prva reakcija očeta je bila: "Božja volja, to bom sprejel", navdušenje pa je kmalu nadomestilo zavedanje, da bo sam tudi nekaj izgubil. Bile so solze, veliko solz, nikoli pa ni bilo nasprotovanja. Mamo je skrbelo, kako bo hčerka preživela v samostanu. Vsi smo se učili, odkrivali, vsak po svoje se je sprijaznil.

Širni svet se je naenkrat omejil med stene samostana, med hierarhijo uršulink. Kakšni so odnosi znotraj skupnosti? Rastemo, zorimo, poskušamo biti pristne. Rade rečemo, da doživljamo velikonočno skrivnost. Zelo smo si različne, po krajih, izobrazbi, starosti, res smo pestre. Prav zaradi dejstva, da nas je Bog poklical skupaj, smo v milosti, da to različnost doživimo v ljubezni, ki se jo naučimo, ni nam kar dana. Nastane prostor, kjer se druga druge veselimo. Sprejmemo, da se ranimo ter se nato tudi naučimo odpuščati. Ženske smo občutljive v odnosih. Ker smo tako blizu, smo še bolj ranljive, tolažbo in bližino Boga doživljamo še močneje. Odnosi so pristni, človeški, tako da skupaj rastemo v ljubezni.

Lahko na kratko opišete vaš vsakdan v samostanu, so vam dodeljene kakšne določene naloge? Življenje v samostanu je navidezno umirjeno, a zelo dinamično. Okoli sedme ure zjutraj se dobimo na jutranji molitvi, sledi zajtrk, potem čas, ki je namenjen vsaki sestri, da opravi svoje obveznosti, zadolžitve – študij, delo v kuhinji, na vrtu, nakupovanje ... Opoldan se dobimo na skupni molitvi, spet obed, popoldan spet čas za delo, sledi večerno srečanje, večernice, molitev, maša. Stvari, ki so potrebne, ne pa bistvene, dajejo neko strukturo, stabilnost, znotraj tega pa je več prostora za razbiranje vzgibov Duha.

Samostan ni zaprtega tipa, dovoljeni so izhodi, pripada vam celo letni dopust ... Po konstitucijah nam pripada 14 dni dopusta, en teden lahko preživimo z družino, dovoljeni so tudi dnevni obiski doma. Izhodi so različnih vrst – v glavnem gre za namene apostolata, oznanjevanje evangelija, vzgoje za evangelij, gre se seveda po nakupih, dovoljen je morebitni obisk pri zdravniku ter rekreacija.

Ste nuna s pametnim telefonom v roki, pridno pišete blog, redno pa se javljate tudi na spletnem družabnem omrežju Twitter. Vam sodobna informacijsko-komunikacijska sredstva predstavljajo "odprto okno" v svet ali le dodaten način širjenja božje besede? Zadeva je dvosmerna. Na naštetih medijih, komunikacijskih kanalih marsikaj poberem tudi zase. Facebook, twitter ter blog imam zato, da enostavno pripovedujem o tem, kaj Bog dela v mojem življenju, kar se dogaja, kar preberem, zmolim, premolim, opazim, gre za namene evangelizacije.

Pred kratkim ste sami sebe presenetili z izjavo: "Ko sem se začela ukvarjati s politiko ..." Ste se tolažili z besedami, da je oznanjevanje evangelija učinkovita politika na dolgi rok ... Sem skavtinja, skavtsko je nepolitična organizacija, a se ukvarja s politiko, je vzgojna organizacija. Pri njih sem se naučila, da je vzgoja politika na dolgi rok. Rezultati se ne zgodijo iz danes na jutri, v desetih letih pa se nekaj že vidi. Pred prihodom k uršulinkam me je vleklo v politiko, ne ravno strankarsko, želela sem biti aktivna v civilni družbi, v nevladnih organizacijah. Ugotavljala sem, da je evangelij, odnos z Jezusom, njegovo dojemanje človeka, najbolj radikalna politika, deluje pa le na dolgi rok. Če gledamo na okoljsko problematiko, ni dovolj le ločevanje odpadkov, do premika mora priti v srcu, odkriti moraš prave vrednote. Gre za okoljsko spreobrnenje, kaj šele, da se odpoveš napačnim ravnanjem, ki prizadanejo človeka, kar greh je. Ko se to spremeni, se spremeni človek, spremeni se ravnanje, svet se obrača na bolje. To je radikalnost evangelija.

Odnos do Jezusa opisujete kot odnos osebne ljubezni, tudi na ravni govorice telesa – spolnosti. Gre pri odpovedovanju fizični ravni spolnosti za neke vrste žrtvovanje? Da, ampak ne samo to. Spolnost ni samo fizični dogodek, gre za celostno podaritev moškega ženski in obratno. Gre za ljubezen, celostni izraz, ko telo spregovori resnico, ki je med dvema osebama. Enako je v moji ljubezni do Boga, imenujemo jo poročna ljubezen, popolnoma se predajam Bogu in on meni. Navzven se ne zgodi tako kot pri moškem in ženski, od znotraj, v srcu, v meni kot moji osebi, pa doživljam sprejetost, odprtost, nahranjenost, ta mir, globino in bližino. Bog se mi približa globoko, še globlje od dotika, najbližje, vse je zelo intimno.

Škandali s (spolnim) trpinčenjem otrok v katoliških ustanovah in zlasti dolgoletno prikrivanje so temeljito načeli ugled cerkve. Lahko črna ovca spet postane osrednji pastir? Lahko. Očiščevanje, odpuščanje, odkrivanje resnice, usmiljenje. Ključna beseda našega procesa bo usmiljenje. Nihče od nas ni popolnoma izvzet, vsak dela korake čez mejo, tudi v spolnosti. Ali jo zlorabimo zase, hudo je, ko je zlorabljamo tako, da prizadanemo še druge. Greh, ki ga nekdo stori, je njegova odgovornost. Ključno pri vsem pa ne bo obsojanje, ampak usmiljenje, odpuščanje, saj le to opere bolečino. Ko bomo naredili vse potrebne korake bo Cerkev, ki vsemu navkljub sije, vstala.

Če se dotaknemo tabujev, ki v slovenskem in svetovnem merilu zadevajo redovnice, katere bi najprej izpostavili? Tudi sami ste bili pred vstopom med uršulinke prepojeni z določenimi stereotipi ... Redovnica je ubogljiva, vedno je doma, v samostanu, ukvarja se z gospodinjstvom, kuhanjem, ne prevzema nobene vidne, vodilne ali dejavne vloge v Cerkvi, družbi, ne more sooblikovati dogajanja, nima lastnega mnenja, je bolj tiho, ni odmevna, ne vodi, ne razlaga. To so bili moji stereotopi, seveda popolnoma zmotni. Kar se tiče tabujev, lahko izpostavimo spolnost, češ da je popolnoma nemogoče, da se vzdržimo.

Obkrožajo vas ljudje, ki so zaprisegli k celibatu, pa vendar zagotovo poznate duhovnika, ki se poslužuje t.i. mesenih užitkov, ima družino? So dejstva, to je način življenja, na katerega sama ne morem vplivati, ne morem reči stoj, spremeni se. Želim si, da bi bilo možno, da se to spremeni. Lahko darujem v ta namen, lahko molim, prosim, lahko se ustvarja okolje, da bi bilo tega manj, da ne bi živeli tako. Naj poudarim, da je to grešen način življenja, odstopa od oznanila, to ni nekaj, kar oznanja evangelij.

"Čas je kratek, večnost je dolga," je zapisal kardinal John Henry Newman. Bi rekli, da živite bolj lagodno ob zavedanju, da vas čaka posmrtno življenje? Ne lagodno, ampak veliko bolj veselo in upanja polno. Že selitev – ravnokar sem se preselila iz Mekinj k Svetemu Duhu – je velika sprememba, zapustiš nekaj, kar imaš rad, nastopi neke vrste mala smrt. Vsemu navkljub grem korak naprej, rodilo se bo nekaj novega, poleg tega sem še stopničko bližje nebesom.

Na vašem vsakdanjem jedilniku je meso, medtem ko ga določene redovnice v Sloveniji popolnoma zavračajo? Meso je na jedilniku občasno, v večini primerov je povezano s prazniki. Sama sem prišla v samostan vegetarijanka, tako da sem se morala odpovedati svoji odločitvi, da ne uživam mesa. Takrat sem stopila v "morje, v globino ter se pričela potapljati". Je možno, da je Bog večji od odločitve, kaj jem? Tudi to je bil del mojega zorenja.

Kaj pravite na teorije o Svetem gralu, o potomstvu Jezusa in Magdalene? To so iskanja, ki gredo mimo centra tarče.