Avtoportret umetnice v profilu

V Bežigrajski galeriji 1 nocoj, 20. 2., ob 19. uri odpirajo razstavo Polone Demšar. Razstava s preprostim naslovom PD Profil nas popelje skozi različne načine posredovanja iste podobe v različnih likovnih izraznih medijih. Na eni strani sledimo kiparskemu snovanju profilne podobe, ki je grajena v glini. Skulpture pa na drugi strani dopolnjujejo podobe na papirju, kjer se risbi in teksturi materiala dodaja tudi barva. Izhodišče razstave oziroma projekta je bila fotografija, iz katere je umetnica izpeljala silhuetno risbo, kateri v različnih variacijah danes sledimo v galerijski postavitvi.

V kiparstvu redko govorimo o risbi. Ta ni omejena le na slikarstvo in grafiko. Nasprotno tudi v kiparstvu lahko sledimo risbi, mnogi menijo, da se kiparska risba močno razlikuje od slikarske, a je na koncu v rezultatu umetnostnega dela popolnoma vseeno, kdo jo je ustvaril, kipar ali slikar, pomembne so informacije, ki jih nosilec nosi. Kiparka Polona Demšar s svojim delom očitno opozarja tudi na to, da risbo lahko beremo in spregledamo tudi v kiparskih delih. Risba v njenem delu zamejuje material in se strogo v ponovitvah vedno približa kopiji profila, ki ostaja na ravni reliefa in samo stoječe skulpture. Obroba, ki zamejuje oblikovano materijo, je torej pasivna risba, ki svojo aktivnost uprizarja na papirnatih nosilcih.

Avtorica ob razstavi doda: "Koncept projekta PD Profil je novo nadaljevanje raziskovanja avtoportreta, ki me spremlja že od začetka moje umetniške poti. Celotna zasnova projekta vsebuje različne izpeljanke avtoportretnih profilnih podob, ki izhajajo iz dela Avtoportret 11 – v tehniki risbe, fotografije ali glinene kompozicije.

Poleg risbe pri Poloni Demšar ne moremo mimo ponavljanja in serialnosti. V svojem snovanju se namreč ponovitve zgodijo kot gradniki kompleksne vsebine. S ponavljanjem umetnica ne izgublja na informativnosti, nasprotno s ponavljanjem in posledičnim množenjem, sestavljanjem, nizanjem in gostenjem njena dela pridobivajo na pomenu večplastnih informacij. Prav zato je razstava zanimiva, ker je umetnici uspelo enako podobo transformirati v množico različnih podob, ki pa še vedno ostajajo iste in so si med seboj podobne. Svojevrstna medijska komunikacija neprestano prehaja od papirja na glino, iz kolaža v asemblaž in iz reliefa v skulpturo.