Zvone Šeruga: Afrika so ljudje, ki jih sodobnost še ni povsem povozila

Je na vašem seznamu neizpolnjenih želja sploh še ostala katera država?

Že dolga leta se res ne obremenjujem več s tem, kje vse sem bil in kaj vse mi še manjka. Hudih neuresničenih želja ni, prilagajam se sprotnim željam in vetrovom, vedno znova pa se z vse večjim veseljem vračam v kraje in med ljudi, ki jih že poznam in imam rad.

Vedno znova se vračate v Afriko. S čim vas je črna celina tako očarala?

Azija in Afrika sta mi nekako zelo domači. Azija zaradi svoje mehke eksotike, Afrika zaradi trde različice. To je gotovo celina za avanturiste, kjer so pogosto tudi povsem preproste stvari lahko zelo zapletene in naporne. V tem pa je gotovo tudi nek čar. Predvsem pa so Afrika ljudje, tista najbolj odmaknjena in še vedno v tradicijah živeča ljudstva, ki jih sodobnost še ni povsem povozila. In ti ljudje so vedno znova glavni cilj mojih potovanj.

Česa bi se morali danes naučiti od staroselcev?

Predvsem bi nas morali uskladiti – ker smo tako mi kot oni daleč od idealnosti. Nas bi morali predvsem zatolči v tej večni gonji za več, še večjim, še boljšim, še dražjim in daljšim – vse to nas goni v vedno nove frustracije, nepotešenosti in nepotrebno garanje. In časa ni nikoli dovolj. Njim, sploh tam doli v Afriki, si pa včasih res želim tudi reči: pa dajte, krščenduš, te svoje roke porabiti tudi za delo, ne le za poležavanje v senci, če je priložnost, pa še za prosjačenje. Kajti delo je najboljše zdravilo za revščino. Časa jim sicer res nikoli ne zmanjka, a vseeno bi se morali srečati nekje na pol poti in bi se vsi skupaj imeli prav fino.

Kakšen je najidealnejši sopotnik – najbrž bo sopotnica – na vaših potovanjih?

No, ja, jaz rečem: mlada in luštna – in seveda sopotnica. Sem pač "dec" in bajker in karkoli drugega bi bilo že malo čudno. A le mlada in luštna zagotovo ni dovolj. Tri dekleta me bodo spremljala na naslednji motoristični turi prek Afrike, prijavljenih je bilo okoli 40, a jih je polovica poniknila takoj, ko sem jim poslal dolgo pismo z malo podrobnejšim opisom vseh teh popotnih veselic in "jebe". Preostale tri pa so poleg prvih dveh pogojev tudi trpežne, prijetne, tople osebe, ki se znajo smejati in se upajo objemati s črnimi brezzobimi mamcami. No ja, vsaj upam, da sem prav zadel.

Najnenavadnejše srečanje, ki ste ga doživeli na svojih potovanjih?

Uf, tile izbori NAJ mi pa ne gredo najbolje od rok. Ker je tovrstnih spominov preprosto preveč. Osem knjig sem napisal, da sem vsaj nekatere med njimi spravil skupaj. In če po minuti razmišljanja še vedno nimam navdiha za najnaj, pomeni, da jih je res preveč. Bi si torej moral kakšnega izmisliti?

Kje pa ste doživeli najčarobnejši sončni vzhod?

V bistvu ga pogosto doživljam. Tam pred zidanico za Gorjanci mi sonce sicer vzhaja – a zvečer stopim na stran in takrat zahaja za vinogradi in gozdovi in griči na obzorju, včasih pa pride na travnik kakšna srnica. In mi je všeč, da se moje občutenje lepega vse bolj obrača (tudi) proti domu.

Katere popotniške vrline in značajske lastnosti odpirajo vrata domov po vsem svetu?

Odprtost, zagotovo! Ki pomeni prijaznost, sposobnost širokega nasmeha, objem popolnega neznanca, pogovor v slovenščini z bušmanom ali Indijancem, ki ga sicer nihče v vasi ne razume, vsi pa vedo, da so besede prijazne in zadovoljstvo sobivanja pristno. In oni mi seveda žlubodrajo po svoje in imamo se radi.

Kaj vam pomeni svoboda?

Po 30 letih v zvezi z Romano mi postaja vse bolj jasno, da je svoboda partner, ki razume in sprejema tvoje delo, sanje in drugačnost. Ki poskrbi za tisti slavni mirni pristan, ko se vrnem z nemirnega morja. Ki poročne listine ne jemlje kot lastninsko pogodbo: K nogi! Lezi! Da mi niti ne pomisliš …! Brez tovrstnega odnosa in razumevanja v družini bi imela sreča veliko napako. A sprejemanje svobode seveda istočasno pomeni tudi dajanje.

Na potovanjih se vam je zagotovo porodila kakšna strategija razvoja slovenskega turizma …

Meni je klasični turizem ena smešna zadeva, ki je ne poznam in zagotovo tudi ne pogrešam. In se torej niti slučajno nimam za tovrstnega strokovnjaka. Imam popotni klub in nekajkrat letno vodim avanturistične duše po svojih odmaknjenih poteh. A to je butična zadevščina, ki pač nikoli ne more biti povezana z velikimi zaslužki. Turizem pa je biznis, odvisen od množičnosti. Moja navezanost na majhnost je torej že v samemu začetku sprta z njegovo osnovno filozofijo pomembne gospodarske dejavnosti.

Se strasten popotnik sploh lahko kdaj upokoji ali je popotniška žilica neusahljiva?

Imam 55 let in žilica je kvečjemu bolj živa kot kdajkoli prej. Navsezadnje tudi zato, ker so mi potovanja postala (tudi) delo – v katerem pa krasno uživam. Sem v letih, ko se energija, zdravje in fizična trpežnost čudovito ujemajo z izkušnjami, zrelostjo in finančno neodvisnostjo. A kdo ve, kako bo čez desetletje ali dve. Iskreno rečeno: na stara leta se vidim s pipico in psom pred zidanico pod Gorjanci. Le ta pojem – stara leta – je seveda lahko nekaj zelo relativnega in raztegljivega.