Ramadan v Indoneziji

Islam – vodilna religija Indonezija priznava šest verskih skupnosti – muslimansko, protestantsko, katoliško, hinduistično, budistično in konfucijansko –, a islam je vodilna religija, saj se kar 86 odstotkov Indonezijcev izreka za muslimane. To državo uvršča na prvo mesto po številu večinskega muslimanskega prebivalstva.

Aceh, najstrožja muslimanska provinca v Indoneziji

Aceh, provinca na severu otoka Sumatra, je dom in izvor islama v jugovzhodni Aziji z muslimanskimi koreninami iz 13. stoletja. Ponosno se pohvali, da je najstrožja muslimanska provinca v Indoneziji, ki ji utrip narekuje strogo šeriatsko pravo. To zapoveduje smrtno kazen za prešuštvovanje, prepoveduje istospolno usmerjenost, muslimanke in muslimane zavezuje k spoštovanju islamskega kodeksa oblačenja, prepoveduje igre na srečo ter uživanje, proizvodnjo in prodajanje alkohola, neporočenim parom ne dovoljuje izkazovanja telesne naklonjenosti v javnosti, hkrati pa jih lahko zaradi prešuštvovanja obsodi na 100 udarcev z bičem, poročene pa lahko za isti prestopek doleti kamenjanje do smrti.

Post od sončnega vzhoda do sončnega zahoda

Muslimani lahko v času ramadana pozabijo na seks, droge in rock'n'roll … brez šale: v postnem mesecu se muslimani od jutranje zore do sončnega zahoda odrekajo hrani, pijači in drugim posvetnim razvadam, kot je kajenje, pa tudi spolnim odnosom, slabim mislim, dejanjem in grdim besedam. Med ramadanom se verniki posvetijo oziroma naj bi se posvetili življenjskim razmislekom in se preizkusili v odrekanju lagodnosti življenja, hkrati pa intenzivno molili ter se posvečali branju in razlagi Korana, temeljne knjige muslimanske vere. A razumevanje, da so materialne dobrine in premoženje le sredstvo za življenje in ne njegov cilj, se le težko sklada z množicami, ki obiščejo Indonezijo, zato si turistični delavci pogosto malo prikrojijo čaščenje ramadana, saj šopov indonezijskih rupij res ne gre izpustiti iz rok zaradi verskega praznovanja. Turizem je razred zase, sicer pa je obdobje svetega meseca poslovno zelo umirjeno. Ljudje čez dan večinoma ne delajo, tisti, ki vztrajajo, so zaradi posta utrujeni, strogega posta pa so oproščeni starejši ljudje, bolniki, otroci in nosečnice – vsak po lastni presoji.

Ulice se v postnem mesecu umirijo, je pa toliko bolj žuboreče v mošejah, kjer potekajo pogostejše molitve. Nemuslimani lahko zgolj opazujejo kopico japonk pred vhodom v muslimanske molilnice, saj gredo verniki vanje bosi, in le od daleč pokukajo v srce dogajanja – k molitvi. Živahno je v mošeji Baiturrahman, osrednji mošeji v mestu Banda Aceh na Sumatri, s snežno belimi stenami in kot oglje črnimi kupolami. Neverjetno, ampak veličastna mošeja je med uničujočim cunamijem in potresom, ki je leta 2004 pustošil po jugovzhodni Aziji, ostala nedotaknjena, kar nekateri razlagajo kot božansko posredovanje. Kdo bi vedel – je pa v kriznih časih plemenito služila, saj je postala neuradni krizni center za preživele, na dvorišču pred njo pa so prepoznavali mrtve.

Težko pričakovan večerni obrok

Ob sončnem zahodu muslimani post prekinejo z molitvijo in obrokom, imenovanim iftar, ob katerem se zdi, da se čas ustavi. Ljudje zaprejo svoje prodajalne in pisarne, ulice onemijo in promet zamre. Na vseh koncih "zrastejo" mize in stoli, gostišča odprejo svoja vrata in ob obloženih mizah se zbirajo muslimani in čakajo, čakajo … mujezinovo molitev, konec katere naznanja večerni obrok. Po sončnem zahodu v stalnih in priložnostnih restavracijah, trgovinah, avtomobilih in drugih mirujočih kotičkih završi in verniki sočasno "napadejo" težko pričakovano večerjo. Po iftarju muslimani zapredejo od zadovoljstva, obiščejo svojo družino in prijatelje, se morda odpravijo še na nočno molitev in post nadaljujejo naslednji dan, ko posveti prvi sončni žarek. Tako dan za dnem 30 dni, kolikor traja ramadan, ki se bo letos končal 30. avgusta s tridnevnim praznovanjem bajrama.