SiolNET. Trendi Potovanja
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Potepanje po Korziki

3

termometer

Na Korziki se za vsakega najde nekaj, saj je namreč otok prelepih peščenih plaž, slikovitih mestec in zavidljivo lepih goratih predelov, zato po njenem obisku nikogar ne bo pustila hladnega.

Glede na to, da sem si za letošnji dopust že drugič izbrala Korziko, bi vam to moralo nekaj povedati. Seveda, če upoštevate informacijo, da stojim na načelu, da je svet velik in zanimiv ter se zato na že obiskane lokacije ne vračam. Vsaj ne običajno! Lepota in pestrost Korzike je bila tolikšna, da sem namreč naredila izjemo. Iz dnevnika … Ko sem pred tremi leti stala na pomolu pristanišča v mestu Bastia, nekoliko pretresena zaradi dogajanj preteklih dni, ko so Korziški »nacionalisti« posegli po stavki zaradi visokih cen nafte, sem bila pravzaprav vesela, da lahko končno zapustim otok. Nekaj dni pred tem so namreč v mestih divjali shodi, ki so bili tu in tam začinjeni z manjšimi eksplozijami, zračne in plovne poti na otok so bile zaprte, bencina se ni dalo kupiti in za turiste so v Ajacciu ustanovili krizni center. Če danes pogledam na vse skupaj, se mi niti ne zdi tako grozno, takrat pa me je vseeno spreletaval srh. Kljub slabi izkušnji sem bila sedaj ob sestopu s trajekta v Bastio vesela, da ponovno začutim lepote tega francoskega, nekoliko samosvojega in muhastega otoka.

Bonifacio – mesto z razglednice

Pot naju je že drugič vodila v smeri urinega kazalca na jug. Pokrajina vzhodnega dela otoka je ravninska in polna vinogradov ter nasadov oljk, zato so njeno kilometre dolgo peščeno obalo poimenovali Costa Verde - zelena obala. Mogoče delam krivico temu koščku otoka, ampak na videz monotona pokrajina (ali zgolj nenehno pomanjkanje časa) me še ni zvabila, da bi si ga podrobneje ogledala kako drugače kot s pogledi skozi vetrobransko steklo avta, ko sva hitela na jug. Zaradi astronomsko visokih cen apartmajev in le nekaj dnevnih postankov na istem mestu sva se odločila za kampiranje, prvič nedaleč od Bonifacia – mesta nad klifi. Že pri prihodu v njegov pristaniški zaliv mi je trdnjava nad njim dala slutiti, da mesto ni zanimivo le za zgodovinarje.

Le nekaj stopnic in obvezna postojanka pri »palačinkarju« me je ločilo od jedra starega mesta. Če odštejem, da sem najprej petnajst minut izkoristila za uživanje v pogledu na veličastno podobo golih klifov, ki se dvigajo nad morjem in na obronkih katerih je zraslo mesto. V želji, da bi naredila dobro »fotko« mesta, ki bi jo potem ponosno razkazovala domačim, sva se spustila k morju. Ker pa je bilo mesto tako fotogenično, sva izkoristila še sprehajalno pot do oddaljenega svetilnika na Capo Pertusato za panoramo nad starim mestom. Večerno potikanje po ozkih mestnih uličicah, ko v njih zaživijo restavracije in ljubke, skoraj kičaste, trgovinice s spominki, je tako prijetno, da sopare vročega dne skorajda ne boste opazili.

Za ljubitelje turkiznih plaž

Področje med južnima mestoma Porto Vecchio in Bonifacio je bogato s prelepimi peščenimi plažami, med katere najvišje v vrh uvrščajo Santo Giulio, Palombaggio in Rondinaro. Seveda so bile na mojem spisku vse tri, vsaki je bil natančno odmerjen en dan. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da naravno lepoto teh plaž sicer zares doživite le izven sezone, ko nebeško modrino in turkizno zelene odtenke iz razglednic doživite skorajda sami, pa vendar boste tudi v avgustu uspeli najti tam košček raja. Pa čeprav morda šele nekoliko dlje od obale, ko boste zaplavali v prosojno vodo. Poleg te zelo znane trojice plaž pa jug skriva še mnogo drugih drobnih sladkorčkov, ki zlahka nadomestijo zgornje. Jaz sem svojega tokrat sredi sezone našla na plaži Grande Sperone, nekaj kilometrov iz Bonifacia. Plavanje v naravnem bazenu in morebiti zgolj slučajno prazna plaža sta se mi zdeli rajska kombinacija. Glede na prostrano golf igrišče nad njo in razkošne vile v ozadju, pa mi ni bilo treba dvakrat ugibati, komu ta del otoka nudi rajsko zatočišče.

Degustacijski krožnik v Sarteneu

Naslednja regija z mestom Proprianom se dviga nad zalivom Valinco, po katerem so jo tudi poimenovali. Prva asociacija, ki mi prešine misli nanjo, so veliki gladki kamni. Zdi se, da so bili ob dotiku matere narave krotki kot plastelin, kar se odraža v vseh mogočih oblikah in podobah. Ker sama ne sodim med tiste ljudi, ki bi se ves dan le pražili na plaži, sem v svoj plan uvrstila ogled Filitose, najbolj znanega prazgodovinskega najdišča na otoku. Najdbe dokazujejo poseljenost od časa, ko smo ljudje živeli še v jamah, najbolj pa presenetijo monoliti v podobah oboroženih vojakov, katerih pomen še danes ni pojasnjen. Vsekakor je bilo obiska vredno tudi najbolj korziško mesto, Sartene. Prisrčnost starega dela mesta je težko opisati. Vonj po starem, ki se je zažrl v kamnite zidove hiš, pomešan z vonjem suhih mesnin, ki jih prodajajo na vogalu, nama je prijetno napolnil nosnice, za prisrčnost pa so poskrbele ozke uličice z majhnimi lično pogrnjenimi mizami, tako da sva z veseljem poskusila njihovo ponudbo krožnika korziških sirov (fromage) in suhih mesnin (charcuterie). Sledil je še nakup olivnega olja za domačo kuhinjo in drobnih presenečenj za domače.

Morski Porto ob vznožju gora

Ogled največjega mesta Ajaccio, ki je znan kot Napoleonov rojstni kraj, sva izpustila in se napotila proti mestu Portu. Da je Unesco pod svojo zaščito vzel Les Calanches niti ni bilo presenetljivo. Gre za gorsko skalno verigo, ki se ob sončnem zahodu obarva še bolj živo oranžno in zlato, za njo pa se morje in nebo izkažeta za pravi kontrast. Skozi to gorato čudo je speljana ozka ovinkasta cesta, ki postreže s prelepimi razgledi, med katerimi sva kmalu ozrla pristaniško mesto Porto v vznožju gora. Visoke skalne gmote, ki se dvigajo naravnost iz morja in v katere se tako rade zapletajo meglice, so značilna kulisa področja. Idealno za tiste, ki namesto poležavanje na plaži izberejo nekoliko bolj aktiven dopust. Midva sva sprehod iz vasice Ota do Evise izpustila ter si raje privoščila mrzlo kopel v tolmunčkih Spelunce, v senci dreves blizu genovežanskega kamnitega mostu pa našla primeren kotiček za branje. Ker si od poležavanja le še bolj utrujen, sva se odločila za obisk vasice Girolata, do katere je možno priti le peš ali po vodi. Uro in pol dolga tura (7 kilometrov) je bila poplačana s prelepim ciljem, ki pa so ga žal kazile množice pripeljane s turističnimi ladjicami.

Čez gorski prelaz mimo prašičev in koz

Iz Porta vodi zanimiva gorska cesta čez prelaz Col de Verghio (1467 metrov) v notranji Corte, zibelko korziške univerze, ki je hkrati tudi izhodišče v dolino Restonice in naprej gorskemu vzponu do jezer Melu in Capitellu. Na poti čez prelaz boste presenečeni srečali številne prašiče, ki se prosto sprehajajo po cesti in ob njej. Gre za prosto rejo sicer domačih prašičev, ki se po pitanju s plodovi obcestnih košatih kostanjev naravnost razveselijo koščka starega kruha. Ker kruh goltajo hitreje kot sem jim ga uspela metati, sem to opravila raje kar iz avta.

Turistični Calvi

Calvi je tipično turistično mestece na severozahodu, kar hitro ugotovite, ko stopite na polno mestno plažo. Ko sem se kot mnogi turisti namakala v turkizni vodi, sem s pogledom na polotoček z utrjenim mestnim jedrom, tako kot ostali »soplavalci«, točno vedela kje se bom potikala zvečer. Spodnji del mesta se ob pristanišču ponaša z morsko promenado, ki jo prehodite ravno v takšnem času, da vaš jezik še zadnjič okusi pregrešno drago kepico sladoleda. Zgornji del mesta za obzidjem skriva ozke uličice in visoke meščanske hiše, med katerimi je nekoč stala tudi hiša, kamor je na svet leta 1436 prijokal Krištof Kolumb.

Sprehod do stolpa Santa Marie

Štrleči polotok poimenovan Cap Corse je posut s številnimi opazovalnimi stolpi iz časa Genovežanov iz 16. stoletja, ki so njegova največja zanimivost. Izvedela sem podatek, da so bili stolpi postavljeni tako, da je informacija potrebovala le eno uro, da je obkrožila celotni otok. Ker sva bila pri volji za treking, sva izbrala urejeno pot poimenovano po carinikih (Sentier des Douaniers), ki naju je popeljala do enega najlepših stolpov na korziški obali, stolpa Santa Marie. Z oranžnimi markacijami označeni poti sva se pridružila v severnem mestu Macinaggio, natančneje na plaži Tamarone, ki naju je do cilja vodila preko morskih zalivčkov in skozi tipično grmičasto pokrajino tega dela otoka. Na poti sva se sprehodila mimo naravnega rezervata treh otočkov Finocchiarola, po petinštiridesetih minutah pa že prispela do zanimivega »polovičnega« stolpa iz leta 1549, ki danes zaradi dviga morske gladine stoji v vodi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin