Mojca Mavec: Smo kdaj pomislili na svoj ogljični odtis?

Bo tudi pri potovanjih držalo, da prvega ne pozabiš nikoli? Na žalost včasih še bolj drži to, da še prehitro pozabiš na vse takoj, ko se vrneš domov … V koliko jezikih znate pozdraviti? Delite z nami kakšen eksotičen pozdrav! Uf, na stotine prijaznih pozdravov, tale mi je všeč: "labas ritas", dobro jutro po litvansko, ali pa "sampaj džumpa", se vidimo po indonezijsko. Kje najraje štejete zvezdne utrinke? Največkrat na Jadranu, ponoči, hop v vodo mrtvaka plavat in gledat zvezde. Najbolj nepozabno pa je bilo v puščavi Atakama na severu Čila. Utrip ulic katerega svetovnega mesta vam je najljubši? Zakaj? Pariz, še vedno, za vedno – najlepše mesto na svetu. Katerega potovalnega "natega" se neradi spominjate? Malte.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotno dogodivščino bi lahko to rekli?

Za Slovenijo – ko že misliš, da si spoznal in videl vse, te še vedno znova preseneti.

Katera svetovna resnica vas boli?

Nasilje nad Palestinci, žrtve aidsa v Južni Afriki, žrtve aidsa kjerkoli, status Inuitov na Grenlandiji, nepriznavanje beduinskih vasi v Izraelu … bolje, da zamenjamo temo!

Ste ekoturistka?

Vsekakor in to želim posredovati tudi v oddaji Čez planke. Tudi v Sloveniji bi lahko raje kot na količino turistov začeli bolj prisegati na kakovost. Predvsem pa poskušam sama znižati tudi svoj ogljični odtis. Smo kdaj pomislili, koliko ogljikovega dioksida proizvedemo s svojimi potovanji?

Kako so potovanja oblikovala oziroma še oblikujejo vaš značaj?

Potovanja so moja spoznavanja narave in družbe v živo, kot šola, samo lepše in bolj neposredno. In odkar potujem, se tudi rada vračam domov. Najprej moraš v svet, da znaš ceniti, kar si in kar imaš.

Kam vas bo oddaja Čez planke popeljala v prihodnji sezoni?

Najprej držim pesti, da bomo sploh še na sporedu.