Sobota, 29. 8. 2020, 11.08
4 leta, 2 meseca
Ivjana Banić o selitvi na Havaje: Nismo se hoteli spraševati: "Kaj pa, če …"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
29
Radijska voditeljica Ivjana Banić se je januarja letos odločila za veliko spremembo. Z možem Rokom ter otrokoma Vilo in Krasom so se preselili na Havaje, saj se je Roku tam ponudila nova služba. Tako je Ivjana pustila delo na radiu, ki ga ima tako rada, ter se podala novim dogodivščinam naproti. Z njo smo govorili o tem, kako so se privadili novemu življenju, kako na Havajih preživljajo tako imenovane koronačase in kaj slovenskega najbolj pogrešajo.
Zdaj pač potujejo vsi štirje, pravi, nasvete, kako si z malimi otroki olajšati letenje ter odkrivanje novih kotičkov sveta, pa z mamicami in očki deli tudi na svoji spletni strani. Kjer zadnje mesece pridno objavlja tudi zabavne zapise o svojem novem življenju na Havajih. Z Ivjano smo govorili, kako se je privadila novemu domu in življenju, kako sta selitev na drug konec sveta sprejela otroka ter kako je na Havajih v časih pandemije novega koronavirusa.
Kakšni so bili prvi tedni v novem okolju? Ste hitro vzljubili nov dom?
Na Havajih smo prvih nekaj dni premagovali časovno razliko. Vzljubili smo jih takoj, ko smo stopili z letala. To se nam sicer zgodi vedno, kamorkoli pridemo. Med letom veliko delamo in vsak dopust zelo cenimo, ne glede na to, kam gremo. Res pa je, da bo ta "dopust" trajal časovno malo dlje in predvsem veliko bolj daleč od doma. Havaji so namreč najbolj oddaljena poseljena točka na svetu.
Vse tukaj je zelo prijetno. Narava je fantastična. Občutek, da si na robu otoka, potem na tisoče kilometrov ni ničesar, je fascinanten. Sosedje so se takoj prišli predstavit in nas povabit na piknik. Midva pa sva hitro šla preverit, kje se bo dalo kitesurfat in surfat. Šele potem sva se lotila preostalih stvari. Po prioritetah (smeh, op. p.).
Na Havaje vas je popeljala Rokova služba. Je bila odločitev, da pustite delo na radiu, ki ga imate tako radi, prijatelje in družino ter odidete novemu okolju naproti, težka? Kaj je pretehtalo?
Nihče nas ni nikamor silil. K sreči je bila stvar izbire. In – kot bi rekel moj kolega – v vsakem danem trenutku se odločiš najboljše, kot se lahko. Zapustiti dom ni najlažje, kljub temu, da mi nismo šli za vedno in se seveda vrnemo. Slovenija je prekrasna. Tako narava kot zdravstvo, šolstvo in gospodarstvo, kulinarika oziroma kmetijstvo, zgodovina. Da se tega zaveš, ti ni treba niti z domačega naslanjača, kaj šele čez mejo.
Je še kaj prostora za izboljšave? Absolutno in ogromno (smeh, op. p.). In absolutno in ogromno tudi pogrešamo svoje prijatelje. Z moderno tehnologijo se takšne stvari danes lažje premostijo. Je pa takšna odločitev, čeprav ni najlažja, med prijetnejšimi skrbmi, če me razumete. Ljudje se res borijo s težkimi življenjskimi razmerami, tudi mi smo se kdaj, tako da je bila naša selitvena situacija kamilica proti resnim življenjskim težavam.
Sicer ste vajeni potovati in tudi drugo porodniško ste praktično preživeli na Karibih. Ampak vseeno, kaj je bil največji izziv pri tej spremembi?
Vse. Izstopiti iz cone udobja ni najlažje. V Sloveniji nam nič ne manjka, čeprav smo bili v zadnjih štirih letih več zunaj kot doma, kjer pa imamo krasne prijatelje, službo, varnost. Tu pa se še danes lovim z izgovorjavo ulic in se borim z nakupovalnim listkom (smeh, op. p.).
Prva dva meseca sem za osnovne stvari v trgovinah porabila celo 4 ali 5 ur. Tu ni niti ena živilska embalaža enaka kot doma, tako da sem morala vsako stvar prijeti v roke in prebrati, si celo prevajati s pomočjo telefona. Hrana je na otokih dražja, tako da sem morala biti previdna tudi pri tem. Za nameček pa je še izbira ogromna. Primer, imajo kar 14 vrst krušnih drobtin. In to je šele začetek.
Najlažje bi bilo ostati doma. Ampak tako bi se vedno spraševali, kaj pa če. Temu smo se želeli izogniti in ta "kaj pa, če bi šli" raje nadomestili s "še dobro, da smo šli". Že zdaj vidiva, da smo se vsak zase in kot družina veliko naučili. V vsakem primeru bo to vrhunska in edinstvena izkušnja.
So bile tudi kakšne skrbi, pomisleki?
Najbolj te skrbi zdravstveni vidik. Doma zboliš, greš k svojemu zdravniku, ta te pošlje bodisi k specialistu bodisi v lekarno in od tam domov in stvar je rešena. Kjerkoli v tujini pa stvari niso tako preproste, sploh zdaj, ko je takšna situacija po vsem svetu.
Kakšni so Havaji v primerjavi s Slovenijo?
Zelo drugačni. Že to, da gre za skupek otočij oziroma da živimo na otoku in ne na celini, spremeni popolnoma vse. Otoško življenje se razlikuje od celinskega. Na našem otoku imamo vse. Od snega pozimi na kraterju, ki je več kot tri tisoč metrov visok, do vročih temperatur ob oceanu, kjer se kopamo z želvami in havajskimi tjulnji, občasno pa zaplava v laguno tudi kakšen morski pes.
Rastje in podnebje sta na našem otoku tako pestra, da si v nekaj kilometrih na popolnoma drugačnem podnebju, rastju in tudi okolici. Imamo veliko rančev in kar nekaj pravih kavbojcev, do najboljših svetovnih surferjev. Velike svetovne glasbene in televizijske zvezde imajo tu svoja posestva. Če je dobro za njih, je odlično tudi za nas (smeh, op. p.).
Res je, da se otoki med seboj razlikujejo. Od tistih zelo zelenih do bolj poseljenih. Ljudje so izredno prijazni. Prva vrednota jim je družina, "ohana", katere del si lahko tudi kot prijatelj. Na cesti so šolski tip voznika. Varnostno razdaljo vsi upoštevajo, natrobil nas ni še nihče in tudi sicer je trobljenje znak nespoštovanja in nekulture, sistem zadrge je prav za občudovati in še tisto, kar je meni izredno pomembno, nihče ne telefonira za volanom. Nihče. Nikoli še nisem nikogar videla, da bi držal v roki telefon ali se pogovarjal po slušalkah. Pa še in še bi lahko naštevala.
Ne pravim, da so boljši ali slabši od katerekoli druge države, ampak – kot vemo – vsaka država je seveda drugačna od domače in na nek način lahko hitro zaidem v subjektivno ocenjevanje, saj je ravno drugačnost čar vseh potovanj in raziskovanj.
Kako tam preživljate tako imenovane koronačase?
Na našem otoku so nas "zaprli v hiše" veliko prej, kot se je to zgodilo v Sloveniji. Tu smo bili že vsaj dva tedna prej omejeni z izhodi, šole in vrtce so zaprli, prireditve odpovedali, trgovine časovno omejili in posebne ure so bile rezervirane zgolj za starejše prebivalce, "kupune".
Smo bili pa edini, ki smo imeli dovoljenje iti na plažo. Bodisi na sprehod, kopanje ali športne dejavnosti. Surfanje je bilo "izumljeno" na Havajih in mislim, da je to zadnja stvar, kateri bi se odrekli. Mogoče pa razlog tiči tudi v tem, da tudi naš "župa" surfa (smeh, op. p.). Sosednji otok je ravno prejšnji teden znova zaprl vse, tudi plaže. Pri nas je za zdaj dovoljeno skoraj vse. Ravno ta konec tedna smo se podali v drive-in kino. Krasna izkušnja. Vso situacijo so po začetnem šoku obrnili v pozitivno.
Kako sta se otroka navadila na novo okolje, kulturo, drug jezik?
Na nek način nista imela izbire in žabe ni ravno težko prepričati, da skoči v vodo. Navajena sta različnih prevoznih sredstev, kultur, barv kože, narave, tudi hrane, čeprav pri slednjem se občasno lovimo. Hči močno pogreša prijatelje in vzgojiteljice iz vrtca, vendar se učimo predelati, se soočiti in ponotranjiti tudi ta čustva.
Omenjeni nas zelo podpirajo, večkrat se slišimo, otroci se posnamejo in izmenjajo filmčke. Zadnjič so iz vrtca poslali knjižico z risbicami otrok. Kot naši prijatelji, družina in znanci podpirajo nas in občudujejo naš pogum, tako mi občudujemo njih in smo jim hvaležni za vso podporo in trud, da ostanemo v stikih.
Otroka sicer tukaj obiskujeta vrtec, kjer spoznavata nove prijatelje, drugačne pesmice in igre. Tu je vrtec zelo drugačen kot pri nas v Sloveniji. Če ne drugega, moram vsako jutro vstati prej, da pripravim "lunch box", torej malico. Trenutno, ob posebnih razmerah, vrtec obratuje zgolj tri dni na teden.
Kako je sicer videti vaše življenje tam, kako preživljate dneve? S čim se ukvarjate vi na Havajih, glede na to, da niste več za radijskim mikrofonom?
Tukaj maksimalno izkoriščamo ocean in naravo. Dobesedno 24 ur na dan smo zunaj. Tudi spimo na nek način zunaj, ker je naš dom tako narejen. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje toliko časa na svežem zraku. In tu je res svež in čist. Veliko smo v vodi, surfamo, kitesurfamo, snorkljamo z želvami, opazujemo preostale živali. Brez tega ne mine dan. Opravili smo tudi potapljanje z morskimi psi.
Živimo tudi v dveh časovnih pasovih. Ker smo 12 ur za vami, je kakršnokoli delo s Slovenijo veliko bolj naporno. Ko se vi ravno zbudite, se mi šele počasi pripravljamo za spat. Letos mi je znova uspelo kar dvakrat razprodati svojo sončno kremo Aloha Beach Life. Od tretje runde jih je ostalo zgolj nekaj. Ponosna sem na delovno ekipo v Sloveniji, ki je dosledno poskrbela za vsa naročila, pakiranje, pošiljanje. Brez njih to ne bi bilo izvedljivo. Ob sebi imam najboljše ljudi, tako par deset centimetrov stran kot več deset tisoč kilometrov daleč.
Kaj najbolj pogrešate iz Slovenije in kaj vas je na drugi strani najbolj navdušilo na Havajih?
Kavo. Rada pijem dobro kavo. Da se moj dan začne z veliko skodelico kave. Tu ne dobim fino mlete kave, ki jo imam rada, tako da me rešujejo prijatelji, ki mi jo pošiljajo. No, roko na srce, zdržala bi tudi brez tega. Gre za navadno navado ali celo razvajenost, če hočete. Kavoljubci me sicer razumejo (smeh, op. p.). Havaji pa so nas tako ali tako prevzeli v celoti. Težko je opisati.
Že pred selitvijo na Havaje ste veliko potovali in veliko mamic se je na vas obračalo za nasvete. V čem je pravzaprav trik? Kako z malimi otroki na neko potovanje, ne da že na poti do letališča izgubimo živce in ne da nazaj pridemo še bolj utrujeni, kot smo šli tja?
Če boš iskal težave, jih boš našel. Pri vsaki stvari, ne samo pri potovanju. Vem, da je včasih naporna že pot od domačega kraja na drug konec Slovenije, kaj šele, da se odpraviš na letalo in po možnosti večkrat prestopaš. Vendar če nisi pripravljen na malce žrtvovanja svojega udobja, potem ne dobiš nagrade, ki ti jo ponuja potovanje. Če se ne moreš otresti skrbi, ali bo otrok jokal na letalu, kako je s časovnim zamikom, hrano in podobno, potem je bolje ostati doma, saj dopust naj ne bi predstavljal in prinašal stresa.
Otroci veliko prenesejo in so veliko bolj trpežni kot smo mi, starši, ki pridemo na cilj utrujeni (smeh, op. p.). Vse se da, če je želja močna in če se prej dobro pripraviš in načrtuješ. Vedno moraš biti pripravljen na nepredvidljive dogodke. Veliko o tem pišem tudi na svoji spletni strani, da avanture željnim olajšam marsikatero stvar in izdam kakšen trik.
Večina mam ima glavni pomislek: kaj pa, če v tujini otrok zboli? Kaj bi rekli na to? Verjetno lahko iz prve roke poveste, kako ravnati, če imaš male otroke in pride do kakšne bolezni oziroma poškodbe med pohajkovanjem na drugem koncu sveta …
Seveda se lahko zgodi. Lahko se zgodi tudi, da te okradejo, napadejo, se poškoduješ ... Scenarijev za slabo izkušnjo je malo morje. Mi se pred vsakim potovanjem pripravimo ravno na to možnost in preverimo, kakšne so bolnišnice na destinaciji, na kakšni ravni, kakšni so zdravstveni domovi, v kakšnem stanju, kakšni so stroški in podobno. Vedno se je treba na avanturo podati z mislijo, da se ti ne bo nič zgodilo, in biti pripravljen, da se bo.
Pri otrocih je treba biti še toliko pozornejši pri hrani in pitni vodi ter nameniti pozornost ustrezni higieni. Pozabite na tisto, da smo včasih na pol jedli zemljo in nam nič ni bilo. Takšna ravnodušnost in lahkomiselnost ter pomanjkanje higiene te lahko hitro pripeljejo v težave. Veliko stvari se da z dobro pripravo in disciplino preprečiti. Trkam na les (smeh, op. p.).
Kaj pa letala in transport? Kakšen nasvet za takrat, ko bomo spet lahko potovali v daljne kraje?
Leti ali pluj. Pojdi. Raziskuj. Držim pesti, da se to čim prej konča in da cene za nekatere destinacije končno postanejo dostopnejše. Računam na takšen izid, saj imamo kar nekaj prijateljev, ki so se napovedali na obisk in so v nizkem štartu (smeh, op. p.).
Že kaj veste, kdaj se boste vrnili v Slovenijo (če sploh)?
Ne vemo ničesar. Danes nihče ne ve ničesar, kjerkoli je. Ne ve se, kako bo z virusom, šolami, prepovedmi, zapiranjem, zdravljenjem. Nihče ne ve ničesar. Še Baba Vanga je zatajila (smeh, op. p.). Kdo ve, ali se je mogoče Nostradamus razpisal kaj o tem? Kaj pravi? (smeh, op. p.).
Imamo oziroma imeli smo okvirni načrt, ki pa se je seveda s tem virusom močno spremenil. Nikoli sicer nismo dajali nikakršnih obljub niti sebi, kaj šele drugim. Zdaj je pa tako ali tako vse nejasno. Če ne drugega, ker prihajaš iz ZDA, si povsod na rdeči listi oziroma persona non grata. Domov se pa vrnemo zagotovo in spet naredimo načrte za kakšno novo norost, če bo zdravje dalo, kot pravijo.
29