Nedelja, 10. 1. 2016, 8.39
2 leti, 2 meseca
Kako usklajevati službo in družino?
"Na delovnem mestu smo vedno zamenljivi, v družini pa smo nezamenljivi. Največja vrednota v življenju so odnosi, vrhunec odnosov pa je prav družina," poudarja Sebastjan Kristovič.
V času, ko služba zavzema vedno večji del naših življenj, se vprašanje, kako usklajevati družino in službo, tako da ne trpi ne ena ne druga plat, pogosto znajde na "tapeti" vsakodnevnih pogovorov.
Na svojih predavanjih se ga pogosto loteva tudi strokovnjak za vzgojo in dekan AMEU-Institutum Studiorum Humanitatis, Fakultete za podiplomski humanistični študij, dr. Sebastjan Kristovič, ki pa se, kot nam je pojasnil, hitrim odgovorom in rešitvah izogiba, zato je raje kot nek splošen odgovor bralcem Siol.net v razmišljanje ponudil okvir, znotraj katerega bo vsak lahko našel odgovor, ki mu najbolj ustreza.
Preobilica dela ni razlog za izgorelost
Kaj pravzaprav pomeni delo? "Z delom se človek uresničuje, potrjuje in osmišlja svoje življenje, zato je zelo pomembno, da najde svoje mesto pod soncem oziroma da najde svoje poslanstvo," je uvodoma poudaril Kristovič.
Ob tem je pomembno, da ima človek svoje delo rad in ga z veseljem opravlja, saj v takem primeru le redko prihaja do tako imenovanega sindroma izgorelosti. Kristovič meni, da si večina ljudi zmotno predstavlja, da do tega prihaja zaradi preobilice dela in preobremenjenosti.
"Ne, ključna pri tem sta motivacija in odnos do dela. Poglejmo si primer misijonarja Pedra Opeke na Madagaskarju in kako velika je njegova odgovornost, pa ni videti, da bi pri svojem delu izgoreval, ampak je videti izpolnjeno, zadovoljno, poln veselja in zadoščenja," je izpostavil Kristovič in ponudil drug pogled na pomen službe.
"Ne sitnari še ti!"
Kristovič je izpostavil še en "fenomen", ki se dogaja v družinah in ki verjetno ni nikomur tuj. Da po napetem dnevu v službi, kjer si ljudje nadenejo veder, spravljiv in obziren obraz, ki ga nič ne more spraviti s tira, doma izbruhnejo ob najbolj običajnem otroškem vprašanju. Češ, ne sitnari še ti!
"To v bistvu pomeni, da se človek v službi ves čas zadržuje in prenaša vse napetosti v svoji bližini, s tem pa sodelavci dobijo njegovo najlepšo mogočo obliko, medtem ko sta družina in partner katalizatorja vsega, kar je moral prenašati v službi. V svetu sodobnega človeka so največje krize kriza odnosov, smisla in družine," je prepričan Kristovič, ki trdi, da je razlog za porast psihičnega in fizičnega nasilja, pa tudi primerov samomorov med prazniki, ta, da je to čas, ki je rezerviran za najbolj intimne odnose, za družino in da se takrat najbolj jasno pokaže, kako pristni, resnični in kvalitetni so naši odnosi.
Bolj pomembno je vprašanje: Kako preživeti nas skupen čas?
Pri usklajevanju službe in družine je ključna naša osebna notranja odgovornost do družine, dela in osebnega življenja.
"Mislim, da se takrat zgodi usklajevanje, pri čemer imajo nekateri več, nekateri pa manj manevrskega prostora. Kakorkoli pa je, pri obojih se kot temeljno zastavlja vprašanje, kako preživeti čas, ko smo skupaj. Tudi tisti, ki delajo v nočnih izmenah in deset ur dnevno, imajo lahko kakovostne odnose. Vprašajmo se, kako bomo preživeli praznike, vikende, dopuste."
Sami na dopust
Kristovič parom in družinam vedno svetuje, naj se na dopust odpravijo sami. Dinamika dopusta in odnosov je drugačna, če gre na dopust več družin skupaj.
"Vikend in dopust naj bo čas, ko sta partnerja skupaj, ko obnovita svoje odnose, ko se začutita. Saj ni treba, da gremo vsak konec tedna nekam na obisk, k tašči na kosilo in podobno. Danes je še toliko bolj pomembno resno razmisliti, kakšno vsebino bomo dali dnem, ko nismo v službi. Gre za našo osebno odgovornost, kaj lahko storimo, da bomo z družino čim več skupaj," v razmislek ponuja naš sogovornik.
Pri usklajevanju službe in družine Kristovič vidi tri nevarnosti:
1. Posameznik iz družine in odnosov beži v delo. V tem primeru delo postane glavni smisel njegovega življenja. Velikokrat so v ozadju razboleli družinski odnosi in neurejeno družinsko ali partnersko življenje. Govorimo o vrsti nekemične zasvojenosti – deloholizmu. Posamezniki, ki vidijo svoj smisel življenja edino v delu in ki v njem vidijo in iščejo svojo osebno potrditev ter samouresničitev, bodo le s težavo našli srednjo pot, ki bi jim pomagala uravnoteževati delo in družino oziroma sploh ne čutijo potrebe po tem, je prepričan.
2. Mnogim moškim je lažje biti v službi kot doma z otroki in ženo, pa četudi v službi preživijo deset ur ali več. Še posebej to velja za moške na vodilnih položajih. Kristovič je prepričan, da moški z otroki ne morejo biti srečni, niti se ne morejo resnično uresničiti drugače kot tako, da so najprej čim boljši možje in očetje. "Na prvo mesto sem nalašč uvrstil 'biti mož oziroma partner', saj je epicenter družine vedno partnerski odnos in ne odnos staršev do otrok. Ta odnos zagotavlja ljubezen, varnost in toplino za vse družinske člane," pojasnjuje Kristovič.
3. Tretja nevarnost pa zadeva ženske, ki lahko zaradi pretirane angažiranosti in ambicioznosti izgubijo stik s svojo ženstvenostjo in takrat tudi s svojim bistvom, še navaja Kristovič. Zaradi samega antropološkega dejstva je karierizem še toliko bolj nevaren za predstavnice nežnejšega spola. Velikokrat je v ozadju občutek notranje neizpolnjenosti in nezadovoljstvo z osebnim (družinskim in/ali partnerskim) življenjem, medosebnimi odnosi ali poškodovana samopodoba. Te osebe skušajo ta notranji občutek nezadovoljstva s seboj, z odnosi in občutek osebne neizpolnjenosti nadomestiti s karierizmom in pretiranim posvečanjem delu. Delo in kariera postaneta merilo in sredstvo samovrednotenja ter dokazovanja sebi in družbi, poudarja Kristovič.