Teror prijaznih nasmehov

V majhnem stanovanju moškega, ki ga je odigral vedno odlični Gregor Baković, se nekega večera prikaže družina z osmimi nasmejanimi člani. Babica (Katja Levstik, v alternaciji dedek Andrej Nahtigal), starši in otroci pridejo sicer zaročenega moškega, ki se skoraj bojazljivo pripravlja na skupno življenje z zaročenko (Vanja Plut), odrešit samote, zraven pa še skrbi v zvezi s hišnim proračunom in kuhanjem večerje.

Njihovi prisiljeni nasmehi in zadržanost, ki jo le občasno prebodejo izpadi nepotrpežljivosti, srhljivo spominjajo na hišne akviziterje, kar posumi tudi njihova žrtev, ali predstavnike verske sekte, a prav prijaznost in strogo zavračanje nasilja razorožijo posameznika, da proti njim ne more ukrepati. Niti s pomočjo policista, ki ga je humorno in prepričljivo odigral Vojko Zidar, pri tem pa mu je pomagal Tadej Pišek, niti s pomočjo lastne avtoritete, tudi podkupovanja.

Težo situacije, ki jo z nepovabljenimi gosti in njihovimi pritiski nalaga Kobo Abe, režiserka Mateja Koležnik blaži s scenografijo Marka Japlja. Vrteča kocka, ki samo na eni strani v celoti odpira pogled v stanovanje, ustvarja vtis filmskosti, saj se zdi, da med prizori ni rezov, le obrati, nekaj, za kar je Mateja Koležnik v predstavi Oblika stvari že pokazala, da obvlada.

Filmskost še dodatno krepi glasba Mitja Vrhovnika Smrekarja, ki s počasnostjo in temačnostjo gradi atmosfero filmov noir, s tem pa tudi občutek, da moramo gledalci detektivsko razrešiti, kdo so gostje.

Odprtost besedila, pa tudi likov, ki nimajo imen in jih razločujejo le šibkosti (prevarantska narava lika Uroša Fürsta, rahli alkoholizem likov Klemna Slakonje in Silve Čušin ter spletkarstvo hčera Saše Mihelčič, Maše Derganc in Ive Babić), dopušča številne interpretacije, kdo so vsiljivci, ki jih s svojo avtoriteto vodi Ivo Ban.

Gregorju Bakoviću v stanovanje lahko vdrejo družba, država, trg ali mešetarji z vrednotami, ki so v imenu ideala družine in skupnega življenja pripravljeni zatreti temeljne človekove pravice posameznika. A kdorkoli že je, to počne z nasmeškom na obrazu in z obljubami, da gre za dobronamerne posege v našo zasebnost, ki nas bodo obvarovali pred nevarnostmi in tegobami zunanjega sveta. Kandidatov za krivce je tako veliko, v vsakem primeru pa je rezultat enak: zlom posameznika, ki je lahko fizičen ali pa "zgolj" simbolen.

Izvrstni igralski zasedbi uspe zgolj z minimalnimi potezami izpeljati absurdno stanje, v katerem je priložnosti za smeh ogromno, predstavo pa označuje predvsem eleganca, tako gibov kot scenografije in kostumov Alana Hranitelja.