Petek, 25. 8. 2023, 22.09
1 leto, 2 meseca
Sin Borisa Pahorja: Očetova avtobiografija me je presenetila na več načinov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,56
Ob 110. obletnici rojstva pisatelja Borisa Pahorja je izšel slovenski prevod njegove avtobiografije Nikogaršnji sin, ki nosi močan družinski pečat: predgovor zanjo je napisal pisateljev sin Adrijan, soavtor prevoda pa je njegov vnuk Tadej.
"Tega prevoda bi bil res vesel," je ob predstavitvi knjige Nikogaršnji sin, avtobiografije zamejskega pisatelja Borisa Pahorja, povedala Cristina Battocletti, italijanska novinarka in pisateljica, ki je s Pahorjem napisala to knjigo.
Avtobiografija je v izvirniku v italijanščini, prvič je izšla leta 2012, lani je izšel dopolnjen ponatis, ta pa je prevod v slovenščino dobil zdaj, tik pred 26. avgustom, obletnico Pahorjevega rojstva. Posebnost slovenskega prevoda je, da ga je kot soavtor s prevajalcem Edvinom Derviševićem podpisal pisateljev vnuk Tadej Pahor, spremno besedo pa je napisal pisateljev sin Adrijan Pahor.
Adrijan in Tadej Pahor s Cristino Battocletti
"Zakaj je ta knjiga izredno pomembna? Zato, ker prinaša neko pričevanje, ki ga danes nove generacije že nekako pozabljajo. Boris Pahor je ves čas vztrajal pri svojem pričevanju o fašizmu, o povojni Jugoslaviji, o tem, kaj se je pravzaprav dogajalo. Vedno je bil glas, ki je poudarjal svobodo in svobodno misel. Predvsem pa je bil ponosen in zaveden Slovenec in je to znal ločevati od nacionalizma. To se mi zdi izredno pomembno," je ob predstavitvi knjige poudaril glavni urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov.
"Nacionalizem je nekaj povsem drugega kot narodna zavest in do tega spoznanja lahko pridemo tudi skozi besede Borisa Pahorja. Po mojem mnenju je to tista njegova prava dediščina tudi za 21. stoletje," je dejal Harlamov.
"Boris Pahor je bil ponosen in zaveden Slovenec in je to znal ločevati od nacionalizma," je poudaril Aljoša Harlamov.
"Pisanje te knjige je bilo zame zanimivo tudi zato, ker je bila moja babica Slovenka in je bilo to zame nekakšno iskanje slovenskih korenin," je dejala Cristina Battocletti, ki je Borisa Pahorja prvič spoznala leta 2004, z leti pa pridobila njegovo zaupanje in sčasoma z njim sklenila, da skupaj napišeta njegovo biografijo.
"To so bili zelo dolgi pogovori, brez težav je govoril po pet ur, jaz pa sem od utrujenosti že padala pod mizo," je opisala nastajanje knjige, "pogovore je vedno začel s fašizmom, nato pa je bilo veliko zastranitev. Obdelala sva vse teme, ki jih je on hotel, pa tudi tiste, ki sem jih želela jaz. Razumeti sem želela stvari, ki jih prej nisem, pogovarjala sva se tudi o intimnosti in na nek način je s to pripovedjo želel znova navezati stike s svojo družino in se povezati z njo. Svoje potomce je namreč za časa življenja precej zanemarjal, zato je ob koncu želel narediti ta korak."
"Brez težav je govoril po pet ur, jaz pa sem od utrujenosti že padala pod mizo," je srečanja z Borisom Pahorjem opisala Cristina Battocletti.
Tega morda neznanega dela življenja našega literarnega velikana se je dotaknil tudi njegov sin Adrijan Pahor, ki je k slovenskemu prevodu napisal predgovor. "Ta knjiga me je presenetila na več načinov, tako jezikovno kot vsebinsko in čustveno," je povedal, "je ena redkih knjig, ki sem jih prebral na dušek, očaran sem bil nad sintezo dveh slogov, ki sta ju združila v enotno besedilo."
"Oče je v knjigi razkril tudi veliko podrobnosti, ki jih najprej niti ni hotel objaviti, pa ga je Cristina prepričala. To, kar me je presenetilo, so bili zapisi o sentimentalnih zvezah, ki jih je oče imel z najrazličnejšimi ženskami pred poroko, pa tudi po njej," je odkrito povedal Adrijan Pahor, "moja mama in otroci nismo bili ovira za njegove projekte na literarnem ali kakšnem drugem področju, čeprav nas je nedvomno cenil."
"Čuti se željo, da bi končno povedal vse, kar mu je ležalo na duši," je očetovo avtobiografijo opisal Adrijan Pahor.
"Opazi se, da je bila knjiga napisana štiriročno, med branjem se čuti vpliv očeta," je poudaril, "ta iskrena izpoved, ki jo je posredoval Cristini, se zdi kot osebna katarza. Čuti se željo, da bi končno povedal vse, kar mu je ležalo na duši. Ne nazadnje tudi to, da je kot še marsikateri taboriščnik čutil krivdo, da je preživel."
Tudi Tadej Pahor, pisateljev vnuk, je med branjem in prevajanjem dedkovih misli izvedel marsikaj novega, obenem pa je v besedah prepoznal njegov slog, "način, kako je govoril in opisoval dogodke". Tako zanj kot soavtorja prevoda Edvina Derviševića je bil to prvi prevod literarnega dela, in kot sta oba poudarila, je bil to brez dvoma velik izziv. Kot je poudaril pisateljev vnuk, je "ravno literarna vrednost tista, ki jo je najtežje ohraniti".
