Kako ostanem lepa in svobodna?

"Ženska se ne rodi, temveč to postane," je citat feministke Simone de Beauvoir iz njenega dela Drugi spol. Ta je ob problematiziranju patriarhata v uprizoritvi Kako ostanem lepa in svobodna ne le neposredno izrečen, temveč na več ravneh prežema "teatralni talk show". Odzvanja v boju, želji in pozivu glavne protagonistke Borke, da trase zatiranje ne le na podlagi spola, temveč tudi etničnosti in razreda ter drugih družbenih kategorij podvržemo radikalni spremembi.

In tako brezkompromisno, kot te zajedajo življenje, tako neustrašna je v svoji nameri tudi Borka (igra jo Tina Vrbnjak), ko televizijski studio, izhodiščni prostor svojega družbenega boja, radikalno zavaruje.

Premiera predstave Kako ostanem lepa in svobodna je bila v klubu Cankarjevega doma, kjer sledi še sobotna ponovitev. Decembra bo premiera v Mestnem gledališču Ptuj, spomladi pa v ljubljanski Drami.

Kaj se je spremenilo v 2.556 letih?

S kritičnim tematiziranjem družbene vloge ženske se Borka ukvarja že dolgo. Celih 2.556 let, vse od časov tlakovanja evropske patriarhalne družbe. Zato je v svoji oddaji leta 356 pr. n. št. gostila že Aristotela, enega od številnih utemeljitev moške nadvlade, pa Janeza Vajkarda Valvasorja, ki si ga lahko ogledate v spodnjem posnetku:

Od takrat je na to temo spregovorila še s številnimi drugimi gosti. "Večkrat skozi predstavo je izražena misel, ki se ponavlja skozi zgodovino: da je moški norma, ženska pa odklon. Na številnih področjih je še danes tako, na primer v politiki, na področjih, ki se jih dojema kot tradicionalno moška. Konec koncev se tudi voditeljice 'resnih' televizijskih oddaj še danes v sporočilih za javnost predstavlja kot nekakšen eksperiment, kot vprašanje, ali bodo lahko stopile v čevlje svojih kolegov," pravijo ustvarjalci predstave, kolektiv Kako ostanem lepa in svobodna (KOLS). Oblikujejo ga Deja Crnović, Eva Kraševec, Milan Marković Matthis, Maja Sever, Mija Špiler in Tina Vrbnjak, nastopata pa Tina Vrbnjak in Maja Sever.

Kot Aristotel je v predstavi nastopil režiser Jernej Lorenci.

Današnji čas kot ponovitev

Ali kot je v gledališkem listu napisala strokovna sodelavka za študije spola pri uprizoritvi Deja Crnović: "Kljub postopnemu pridobivanju družbene moči se ženske še vedno presoja na podlagi tradicionalnih standardov ženskosti. Političarke na najvišjih položajih v državi se ocenjuje po videzu in njihovi sposobnosti za brezhibno urejenost, v državnem zboru se jih zmerja, če so premalo materinske, če so neporočene, če so premalo ženstvene, odreja se jim pregled mednožja." "Voditeljice 'resnih' televizijskih oddaj se v sporočilih za javnost še danes predstavlja kot nekakšen eksperiment, kot vprašanje, ali bodo lahko stopile v čevlje svojih kolegov."

Kot podčrtujejo ustvarjalci uprizoritve, napredek na področju enakopravnosti tako ni linearen in enovit, v doseženem niti ni stabilen.

To je na primer mogoče spremljati ob sočasni razpravi o splavu, ki spominja na epizodo o čarovništvu. Ta priča o reinkarnaciji starih dogodkov ter govori o tem, da se je tudi že za pridobljene pravice treba neprestano boriti, poudarjajo v KOLS. Nujna je preobrazba družbe in kulture na dolgi rok, njenih institucij in politik, bistvo katerih je neenakost, je še tudi zapisala Deja Crnović.

Feminizem v boju proti vsakemu zatiranju

Žensko emancipacijo v smeri vizije enakopravnosti in enakih možnosti pa v "teatralnem talk showu" s področja razmerij med spoloma razširijo še na druge ravni. "Patriarhalna družba ne zatira le žensk, temveč tudi osebe, ki ne uprizarjajo 'pravilne' moškosti, hkrati pa ženske niso homogena skupina. Zato so načini, na katere so diskriminirane, precej odvisni tudi od drugih okoliščin, na primer družbenega položaja, etičnega ozadja in podobno," komentirajo v kolektivu KOLS.

Ob ukvarjanju z zgodovino boja za pravice žensk jim je postalo jasno, da je razmislek o vlogi ženske v družbi tesno povezan z vsemi pojavi zatiranja, ki smo jim priča tudi dandanes. Perspektivo uprizoritve so zato postavili širše, s tem pa zaznavni aparat neenakopravnosti usmerili k njenim različnim ravnem in oblikam. Hkrati so idejo o nehierarhičnosti preizkušali in uresničevali tudi na ravni svojega ustvarjanja. Izhodišče, idejo in vsebino uprizoritve so vsaj v svojem primeru spravili tudi v prakso.