Majda Širca predstavila dokumentarec o pravicah žensk pri nas

Kot je na včerajšnji premieri v Slovenski kinoteki poudarila avtorica dokumentarca Ženska, nekdanja ministrica za kulturo, Majda Širca, so pravice, kot sta volilna pravica ali pravica do splava, danes razumljene kot samoumevne. Vse prepogosto pa pozabljamo, da vse ženske v slovenskem prostoru lahko volijo šele od leta 1946 in da so medicinski priročniki še leta 1976 med simptome menstruacije uvrščali "venenje rož".

Prepogosto pozabljeno dejstvo je tudi, da so bile številne pravice izborjene skozi daljše časovno obdobje in nekatere tudi pozneje izgubljene (pravica do oploditve z biomedicinsko pomočjo je bila uzakonjena leta 1977, a izgubljena leta 2000), pa tudi to, da popolne enakopravnosti danes še vedno ni. Dokumentarec Ženska je zato tako zgodovinski pregled kot opomnik.

Meščanke, delavke, kmetice Širca v prvem delu dokumentarca Ženska vprašanje pridobivanja pravic zastavi večplastno, tudi skozi razredni vidik. Poleg zgodovinskega pregleda izpostavlja številne vidike neenakopravnosti, z vizualnimi posnetki tabel imen ulic opozarja na to, da pri nas ulice praviloma poimenujemo po moških, s pomočjo odlomkov iz slovenskih filmov in televizijskih oddaj pa ilustrira globoko zakoreninjenost mitov, povezanih s spolom.

Izpostavlja, da so volilni pravici žensk nekoč nasprotovali tudi liberalci, na primer ljubljanski župan Ivan Tavčar, saj so se bali, da bo na volilno izbiro žensk pretirano vplivala cerkev, ki je navodila, koga voliti, podajala kar v spovednicah, pa tudi ogorčenje, ki so ga bile ob zmagi Ivana Tavčarja deležne učenke, ki so se skupaj z drugimi moškimi na ulicah Ljubljane udeležile praznovanja.

Tematizira položaj delavk, na primer dejstvo, da so v Kropi prevladovale žebljarke, čeprav se pogosto govori le o žebljarjih, pa tudi položaj kmečkih žensk, ki so praviloma vodile kmetije, a bile pri dedovanju izključene.

Tudi vožnjo s kolesom so si morale ženske izboriti Medtem ko se prvi del dokumentarca loteva predvsem prvih korakov v slovenskem prostoru, od prve feministke Danice prek ene najbolj vplivnih liberalk na začetku 20. stoletja, Franje Tavčar, pa Širca za drugi del obljublja Vido Tomšič, tematiziranje prisotnosti žensk na akademijah, pa tudi nenavadni boj za pravico do vožnje kolesa, ki so jo nekateri videli kot samo še en korak do pretiranega samozadovoljevanja žensk.

Čeprav skozi dokumentarec spremljamo postopen napredek pri pravicah žensk, pa je konec z zvočnimi posnetki izjav, tudi slovenskih poslancev, kot sta Pavle Rupar, ki je želel poslankam odrediti pregled mednožja, in Miran Györek, ki je diskreditiral poslanke, ki niso matere in žene, vse prej kot optimističen in še dodaten dokaz za to, da boj še zdaleč ni končan.