Avgust Demšar: Vedno želim napisati roman za bralski užitek na morju

Po detektivskem zemljevidu Maribora Z Mariborčanom jo mahneva po Maistrovi ulici, kjer pot vsak dan vodi kriminalističnega inšpektorja Vrenka, in na vogalu z Ulico heroja Tomšiča obkroživa policijsko postajo, kjer Martin Vrenko napenja svoje male sive celice ob zapletenih detektivskih ugankah. V Demšarjevih romanih se pojavi še kopica drugih arhitekturnih "znancev" z levega brega Drave, ki jih mariborski pisatelj srečuje med svojim tavanjem po mestu, v zadnjem, še nastajajočem romanu pa se dogajanje preseli v delavska predmestja na desni breg Drave.

Štirikratni nominiranec za kresnika "Mariborske bralce pritegne opisovanje točno določenih krajev, ker razpoznajo določeno ulico, trg, most ali zgradbo. Zanimivo jim je, da spoznajo lokalno okolje, kjer se zgodba dogaja," razloži mariborski pisatelj, čigar kriminalke po mnenju poznavalcev ponujajo najboljše, kar lahko pričakujemo od žanra. Temu složno prikimava tudi žirija za Delovo literarno nagrado kresnik, ki je Demšarjeve romane že štirikrat – Olje na balkonu (2007), Retrospektiva (2008), Evropa (2010) in Hotel Abbazia (2011) – uvrstila med deseterico nominirancev za prestižno knjižno lovoriko.

"Da so bili štirje romani nominirani za kresnika, kaže, da komisija resno jemlje detektivsko romanopisje. Nadaljnji preboj v peterico in, bog ne daj, še naprej, je malo onemogočen, ker v celoti sledim pravilom žanra. Ta pravila te omejujejo: moji liki morajo biti stereotipni, morajo se ponavljati, morajo ravnati tako, kot ravnajo; in dokler ostajaš v okvirih nekega žanra, se ne moreš povzpeti stopnico višje, kar bi literarna kritika lahko ovrednotila še višje. Zato je zame ta deseterica vedno isto kot nagrada. Seveda bi lahko poskušal razbiti pravila žanra in se spustiti v druge globine ter tako razvijati svojo romaneskno pripoved, a tega ne želim. Vedno želim napisati roman, ki ga bodo ljudje na morju radi prebirali."

Obsedenosti v času krize Brez dvoma bodo njegovi romani zaželena počitniška družba, njegovo zvesto bralsko občestvo pa že nestrpno pričakuje julijski dan D, ko bodo izšle Obsedenosti v času krize, delo, ki zaključuje serijo šestih primerov inšpektorja Vrenka. "Ne morem reči, da se bralec lahko najde v knjigi, ker govori o obsedenostih, kot so nehranjenje, hazardiranje in številne homofobije, je pa knjiga zelo aktualna. Še vedno se mi zdi najpomembneje napisati nekaj berljivega, v čemer bo bralec užival."

Inteligentno zastavljene kriminalistične uganke Po avtorjevih besedah šesti roman ne bo razočaral niti starih znancev inšpektorja Vrenka, kriminalista Marka Breznika in višje kriminalistke Ivane Premk niti nekoga, za kogar bo to prvi detektivski roman v njegovi bralski karieri: "Nekdo, ki pozna moje knjige, si lahko obeta podobno detektivko, kot jih je bral do zdaj. Upam, da je to zanj spet dovolj napet kriminalistični primer z dovolj berljivo zgodbo, ki pa je po obsegu dvakrat daljša. Tisti, ki prvič vzame v roke detektivski roman in ni vajen brati detektivk, pa ni nujno, da se bo prebil do konca Obsedenosti v času krize, a lahko pričakuje klasično detektivsko zgodbo in upam, da logično in dovolj inteligentno zastavljeno kriminalistično uganko, ki jo lahko poskuša rešiti ob branju knjige."

Likovni moment pri trenju detektivskih orehov Demšarjeve kriminalistične uganke nikakor niso od muh, zato ne preseneti, da docent za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru tre detektivske orehe malo drugače. Inšpektor Vrenko na primer v Evropi iz Mrtvaškega plesa "prebere" motiv dveh, na videz nepovezanih umorov, Retrospektiva pa se dogaja v eni od mariborskih umetnostnih galerij, v družini slikarja, v središču pozornosti so slike, likovna zapuščina: "V tem delu sem si dovolil majhen ekspozé drugam, ko Martin Vrenko zelo preprosto Brezniku razloži bistvo konceptualne umetnosti. Morda sem malce sit zapletenih razlag, ki se jih moram posluževati pred študenti, po drugi strani pa Breznik ne razume zapletenih razlag."

Ponotranjena pravila žanra "Kriminalke sem začel pisati pred sedmimi leti iz preprostega razloga – zanimalo me je, kako se počutiš na drugi strani, in če je kriminalni roman težko napisati." V treh desetletjih spoznavanja žanra – že kot kratkohlačnik je namreč oboževal televizijsko serijo o poročniku Columbu in kriminalne romane Agathe Christie – je mariborski snovalec detektivk dodobra osvojil njegova pravila, zato je pisanje zanj mala malica: "Potrebne je malce domišljije, da si zamisliš kriminalistični zaplet, in potrebno je poznavanje pravil žanra; lahko se na primer na pamet naučiš Van Dinova navodila, če pa klasično kriminalko spremljaš 30 let, ta pravila ponotranjiš. Ni težko, je izredno zabavno, je pa potrebne precej discipline."

Za snovanje najobsežnejšega detektivskega cikla v Sloveniji, ki izhaja pri založbi Sanje, prav gotovo, saj Demšar vsako leto bralce razveseli z novim romanom. Šesti čaka na izid, pod njegovimi urnimi prsti pa že nastaja sedma knjiga, ki pa ni sedmi Vrenkov primer. Prav tako je klasična kriminalka s precej podobno zasnovo kot v prejšnjih primerih, a se pojavijo novi junaki, ekipa inšpektorja Vrenka pa začasno počiva. "Težava je, ker ne znam več živeti brez pisanja. Razvadiš se!" iskreno "potarna" izjemno plodovit pisatelj, pri katerem kakovost ne trpi zaradi količine.

"Vrenko nikakor ni alter ego Avgusta Demšarja" Čeprav je ostroumni inšpektor Demšarjev pogosti (miselni) družabnik, se z njim nikakor ne enači, kar podkrepi z besedami pisca kriminalk Sergeja Verča, da je nevarno dajati preveč sebe v glavne like. "Vrenko nikakor ni alter ego Avgusta Demšarja. Določene poteze so podobne pisatelju, večina je drugačna. Približno enake starosti sva, približno v enakem okolju sva odraščala, družijo naju podobna zanimanja glede glasbe, naklonjenosti literaturi, drugo ne. Ne znam si predstavljati, da bi študiral psihologijo kot on, sploh pa si ne znam predstavljati, da bi bil kriminalistični inšpektor."