Boštjan Protner: kralj belih vin na cerkveni zemlji

Da je Maribor vinsko mesto, opazimo šele, ko se zapeljemo iz Melja proti Malečniku, med hribčke do Vodol. Ko se avto ustavi pri Protnerju, je od mesta oddaljen le nekaj minut, a med zelenimi hribčki o kakšni industriji ali blokih ni več nobenega sledu. Narava, v prvi vrsti so seveda s trto prekriti grički, ob katerih si truden človek preprosto odpočije in le nekaj korakov stran od krute realnosti pomisli, da bi ostal za dalj časa. Pri Protnerjih je mirno, slikovito in tiho kot v Jeruzalemu ali še bližji Svečini. A Vodole imajo posebnost, ki se vidi tudi iz imena: tudi kadar je najhujša suša in je zemlja povsem razpokana, trta še vedno raste, ker imajo korenine še vedno vodo.

Boštjana Protnerja smo v zadnjih mesecih srečevali na mnogo festivalih po Sloveniji. Na stojnicah je ponujal skoraj izključno renski rizling, in da ne bi bilo kakšnih nesporazumov, je na roki nosil rizlinško tetovažo. Boštjan Protner, ki jih ima nekaj čez štirideset, je eden redkih vinarjev v naših krajih, ki so se specializirali za določeno sorto oziroma za določeno vino. Renski rizling, seveda, tako imenovanega kralja belih vin. A pojdimo po vrsti, kot smo šli tisti sončni popoldan, ko smo debatirali na klopci za hišo s pogledom na vinograde ter v hladni kleti med steklenicami in sodi.

Oče direktor, poslanec in minister

"Oče je bil na kmetijskem zavodu v Mariboru najprej odgovoren za vinogradništvo, pozneje pa je postal direktor. In za tem je šel v Vinag," se mlajši Protner spominja dejavnosti starejšega Jožeta, ki je prvih 600 trt pod hišo posadil leta 1972. V osemdesetih so imeli že cel hektar, štiri tisoč trt, "ampak še vedno je šlo za hobi", pravi Boštjan, ki je šel po vojski v Ljubljano študirat agronomijo in že med študijem vzel nov hektar vinograda v najem. "Takrat se je oče vrgel v politiko, najprej je bil poslanec, pozneje pa nekaj časa tudi kmetijski minister." Vse manj je bil doma, za vinograde je že precej skrbel Boštjan, le podrobnosti sta reševala po telefonu. Sta pa vpliv in znanje starejšega ves čas in še danes v veliko pomoč.

"Profesionalno vinarsko zgodbo sem v družini začel jaz. Sprva sva delala skupaj z bratom, pozneje pa sva si posestvo razdelila, on ima turistično kmetijo s sobami, jaz pa vinograde in klet." Boštjan Protner z družino zdaj obdeluje 12 hektarjev vinogradov, skoraj dva hektarja je novih trt, ki so jih sadili v zadnjem času. Lani so prestopili magično mejo 50 tisoč litrov vina, ko bodo rodni vsi vinogradi, bodo pridelali okoli 70 tisoč litrov. Sliši se optimistično, a Boštjan ni povsem prepričan: "V teh časih bi se lahko vprašal, ali je to izziv ali bolj breme. Recimo, da za zdaj v tem vidim izziv."

Renski rizling ni za špricer

Renski rizling predstavlja polovico vina, ki ga pridelajo. Največ je suhega, hkrati pa prodajajo več letnikov – trenutno 2013, 2011, 2010, 2009, 2008 (je že skoraj pošel) in 2007. "Za degustacijo se da dobiti še kaj starejšega," ponosno pripomni gospodar in doda, da za veletrgovce posebej polnijo tudi nekoliko slajše različice "renca", ki jih Slovenci boljše sprejmejo. "Sam sem bil sicer vedno nasprotnik ostankov sladkorja v vinu, ampak ugotavljam, da renskemu rizlingu glede na višje kisline, ki jih ima, vseeno ustreza kakšen gram sladkorja," meni Protner, ki je z renskim rizlingom začel še v času, ko se je z vinom ukvarjal amatersko. "V devetdesetih smo dvakrat odnesli naslov prvaka sorte v Gornji Radgoni, pa je bila takrat konkurenca res močna, ne nazadnje je bil v tistih časih tam Čurin s celo falango svojih rizlingov," se pohvali Protner in izpostavi naključje, ki je leta 2002 njegovi vinski karieri prineslo poseben pečat.

V Celestrini, sicer znameniti legi nekdanjega Vinaga, ima v najemu vinograd, ki je bil v lasti stolne župnije. Takratni stolni župnik je bil Stanislav Lipovšek, zdaj celjski škof. Protner mu je navrgel, da za takšno lego ni dovolj, da jim plačujejo le s paleto mariborčana: "Predlagal sem jim, naj vzamejo tistih deset odstotkov grozdja, ki jim pripadajo, in si najdejo dobrega vinarja, ki naj naredi vino, kot bi si ga želeli. Potem pa je kakšen teden pred trgatvijo prišel do mene in rekel: 'Prihodnji teden dobiš pet ton grozdja.' Seveda me je skoraj kap."

Začelo se je sodelovanje, ki še traja. Celestrina je namreč znameniti vinograd, star 35 let, v katerem je zasajenih 18 tisoč trt renskega rizlinga. "Zanimivo je, da je vinograd z renskim rizlingom celo najlažje dobiti v najem, ker te sorte nihče noče. Tu pri nas večina vinarjev prodaja litrska vina, renski pa kot 'litrca' ni najboljši, ker je tako karakterističen, da mu ne ustreza mešanje z drugimi sortami. Laški rizling, na primer, je zakon za tako imenovano 'špricer vino', renski pa ne," pravi Protner.

Peneči rizling in aroma petroleja

Boštjan je prepričan, da ima renski rizling, če je pridelan tako kot njegov, pomembno tržno nišo. Na Hrvaško, recimo, je praktično nemogoče prodati uveljavljena vina, kot je sauvignon, ali rdeče sorte, ker so sami zasadili ogromno teh vinogradov. "Res je, imajo tudi veliko renskega rizlinga, a nimajo takšne mineralnosti in arome po petroleju, ki ju dobiš le na pravih tleh." Protnerja na tujih trgih niti ne sprašujejo več, katero vino je prinesel, ampak samo, kateri renski rizling ima.

"Zame je zanimivo, v kaj se renski rizling spremeni v steklenici. Nočem, da je že kot mlado vino gladek. Mlad renski rizling mora biti ekstremno grob, s kislino, saj se s staranjem to zgladi in na dolgi rok se zgodba izide." V nasprotju z večino konkurentov, ki svoja vina že takoj "zgladijo", meni, da je povsem mogoče, da bodo določena šele čez več let pokazala svoj pravi karakter. Vse je stvar občutka, pa tudi eksperimentiranja. Letos namerava namreč prvič stekleničiti penino iz renskega rizlinga.

Zamisel je, da bi osnovnemu renskemu rizlingu dodali od 10 do 15 odstotkov renskega rizlinga starejših letnikov, ki jih ima v arhivu. Ti bi penini dali značilno petrolejsko noto, kleti pa prinesli konkurenčnost tudi v penečem sektorju. "S penino je tako – dela jo ogromno vinarjev, ker jo je precej preprosto narediti. Večina teh penin je slajših, celo s kakšnimi jagodnimi aromami, ker so ljudje takšnih okusov navajeni. Moja ideja penine je nekoliko drugačna – delam jo po svetovanju prijatelja iz Šampanje. Zakaj? Na Štajerskem imamo zelo visoke kisline in smo pri tem zelo blizu Šampanji. Tla so sicer drugačna, ampak sam menim, da imamo v naših vinih celo lepšo mineralnost," je prepričan Protner, ki si želi narediti še peneče vino iz muškata. Kot pravi, nekatera vina dela zaradi filozofije, z muškatno penino pa se bo dalo tudi kaj zaslužiti.

Penina iz potomk najstarejše trte

Tako kot rumeni muškat je v Protnerjevi kleti, kamor smo se preselili, da bi poskusili še nekaj drugih vin, med pomembnimi sortami tudi modri pinot. "Prvi vinograd modrega pinota je zdaj star že 18 let, smo ga pa pozneje še dodatno sadili in ga je zdaj že hektar. Modri pinot je pri nas v treh oblikah: prva je mlado rdeče vino, kombinacija z gamayem, potem imamo klasični modri pinot, ki zori v rabljenih barikih, tretji del pa gre v rosé." Nekaj pinota pa bo šlo tudi v povsem novo peneče vino, ki se je rodilo pod vplivom stare trte v Mariboru.

Ko so jo obrezovali, je Boštjan vse cepiče oziroma tisto, kar so obrezali, odpeljal v trsnico in dal cepiti. Zdaj ima vinograd s 700 trtami žametne črnine, potomkami najstarejše trte na svetu, ki bodo prihodnje leto že obrodile. "Da bi spoznal to sorto, ki ne slovi ravno kot visoko kakovostna, sem vsako leto kupil tono žametne črnine in se učil. Ideja je penina, v kateri je polovica modrega pinota, ki da vinu telo, in polovica žametne črnine, ki da izjemno sadnost." Bomo videli, kaj se bo zgodilo.

Majhni vinarji morajo vsako stvar dobro premisliti in vsaka napaka na trgu jih lahko drago stane. "Slovenski trg je sicer najpomembnejši, a te na koncu vsi sodijo po tem, kaj si naredil v tujini. Zato pri izboru sort vedno gledam, ali se jih da prodati na mednarodnem trgu. Zdaj recimo zmanjšujem delež chardonnaya, ki ga je težko prodati. Posajenega imam tudi precej sauvignona, a pri tej sorti je težko zmagati v bitki z velikimi štajerskimi kletmi, ki delajo zelo dobre sauvignone, cene pa so občutno nižje od naših," razlaga svojo strategijo Protner, ki se zdaj v vinogradih poskuša tudi z modro frankinjo, ne nazadnje pa tudi z vinskim barom.

Prihodnost na domačem dvorišču

V Vodolah, kjer imajo vinograde in klet, namreč gradijo degustacijski prostor, ki bo deloval kot vinski bar. "Izraza degustacijski prostor se ljudje kar malo ustrašijo, mislijo, da se morajo napovedati. Tukaj bo odpiralni čas znan, točili bomo vina na kozarec, delali bomo tudi kombinacije vina s prigrizki. V teh časih je pravzaprav najpomembnejša prav prodaja 'na dvorišču', prodaja vina v restavracijah je v Sloveniji trenutno zelo slaba," pojasnjuje vinar, ki je izučen sommelier in edini pri nas, ki predava tako primorskim kot štajerskim sommelierjem. Pa tudi za kakovost hrane, ki jo bo ponujal ob svojem vinu, se ne bo bati, konec koncev je bil včasih konzul mariborskega omizja Slow Food.

Na koncu, pred odhodom, moramo vseeno razjasniti, zakaj je Protnerjevim vinom ime Joannes. "Preprosto, po kipu iz 19. stoletja, ki stoji nad vinogradom. Gre za kip Janeza Nepomuka, original stoji na Karlovem mostu v Pragi." Kip je tudi na etiketi Protnerjevih vin, prve so bile delo Petra Beusa, tiste, ki jih poznamo zdaj, so delo Ranka Novaka, enega tistih Ljubljančanov, ki prisega skoraj izključno na štajerska vina. In ko se človek počasi vozi iz Vodol proti Ljubljani, je vse bolj prepričan, da se naš oblikovalec ne moti.