Domačija Javornik: postrvi na izviru Krke

Veliko vprašanje, ki ne zadeva zgolj Javornikove hiše, je poimenovanje gostinskih lokalov – kaj je in kaj bi lahko bil kmečki turizem in kaj je in kaj bi lahko bila gostilna. Nočemo se vmešavati v strog birokratski red poimenovanj, ki ga diktira edina država na svetu, ki živi od turizma, pa nima ministra za turizem, a nekatere gostilne so v zadnjem času odprte zgolj še kak dan ali dva v mesecu, nekatere turistične kmetije (ki imajo postoriti še kaj drugega kot le streči hrano), pa recimo od srede do nedelje, kot je to pri Javornikovih.

Osnovna ponudba omenjene kmetije je vezana na Krko, na njeno športno in prehranjevalno poslanstvo. Mize so romantično postavljene na vrt ob bregu, zraven lesenega mostu, s katerega je sončna idila še posebej fotogenična. Na našega obiska dan je v vodi telovadilo kakšnih deset mulcev, ki niso motili popoldneva, v katerem se je razmeroma velika skupina ljudi odločila malicati. Kot smo že pisali v naših letnih razvrstitvah, so bile na mizah v glavnem postrvi, a imajo tudi nekaj drugih reči.

Na mizo takoj prinesejo vrč vode z listi mete, potem pa že sledi njihov značilni tris postrvjih paštet. Ena je prekajena, druga je prekajena z dodanimi zelišči, tretja je samo z zelišči. Zraven gre kruh z lešniki, pa maslo in nekaj hrena. Preprosta hladna predjed. V prvi fazi našega obiska smo se lotili še malce okisanih bučnih zvitkov s skuto in pistacijo, za tiste, ki si nujno želijo ob ogledu Krke, ki počasi hiti mimo, pojesti tudi nekaj mesa, je mogoče dobiti govedino s pečeno papriko ali skuto s pršutom.

Vino. Pri Javornikih nimajo vinske karte, pravzaprav nimajo niti jedilnega lista in oba detajla rahlo motita naročanje. Belo vino, ki je pospremilo predjedi, je bila Korenikina malvazija, ki je potem spremljala tudi juhe. Na našo soboto so ponudili dva okusa: skoraj preveč smetanasto hladno kumarično juho in klasično govejo juho, ki smo jo morali še malce posoliti. Med toplimi predjedmi so ponujali špinačne raviole s postrvjim nadevom, pinjolami in sirom, za sovražnike rib pa so imeli na drugi strani tudi domače jajčne raviole s pršutom.

Na bregu Krke pripravijo zgolj jed ali dve iz vsake kategorije in pri glavnih jedeh imajo poleg postrvi še srno, pripravljeno na rožnato z dodatkom polente z makom in sladke omake iz jagodičevja. Publika je bila navdušena, celo bolj kot pri tradicionalni postrvi v koruzi, ki ji delajo družbo limona, ter tržaška in smetanovo majonezna omaka s koromačem pa kos ali dva maslenega krompirja.

Še nekaj drugih možnosti je, kako pripravijo postrvi, konec koncev to počnejo že dolga leta, a naša odprava je imela moči še ravno toliko, da je ob mesu in ribah piknila še zelo dobro zeleno solato z dodatkom česna. Aja, pa kozarček cvička (nekje iz Šentjerneja) smo popili, potem pa napadli nekaj izjemnih sladic, recimo marelično in malinovo pito ter njuno kolegico z jabolki in rabarbaro. V ponudbi jih še nekaj, recimo čokoladno, češnjevo in limetino, ob vsem tem še marelične cmoke, pa še kak malinov sorbet se je našel.

Pred odhodom smo poskusili še nekaj domačih žganic (gozdni sadeži) in likerjev (žajbljevec ali borovnice). Na koncu cela reč niti ni bila poceni, brez pijače okoli 35 evrov na osebo … Ne rečem, da se ni izplačalo, a ob jedilnem listu bi bile reči veliko preglednejše.

Povzetek

Kmečki in športni turizem v pravem pomenu besede. Postrvi, s katerimi znajo in ki postajajo tradicija, pa še nekaj jedi za zraven, da tistim, ki jim rečni prebivalci ne dišijo, ni dolgčas. Za povrh še sijajne sladice in dobra žganja.

Vinske karte ni, čeprav je jasno, da imajo poleg cvička v glavnem Primorce.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.