Sobota, 12. 10. 2024, 22.36
2 meseca, 1 teden
Zasedba freekind.: Ljudem je očitno všeč to, kar delava
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,78
Hrvaška pianistka in vokalistka Sara Ester Gredelj in slovenska bobnarka Nina Korošak-Serčič sta se ujeli v glasbenem svetu in se odločili vso energijo posvetiti le enemu projektu.
Zasedba freekind., ki jo sestavljata slovenska bobnarka Nina Korošak-Serčič ter hrvaška pianistka in vokalistka Sara Ester Gredelj, je začela delovati tik pred pandemijo covid-19. Dekleti sta obzorja svoje glasbe razširili po prostoru celotne Evrope, kjer bosta nastopili tudi na prihajajoči turneji, na kateri bosta predstavljali nedavno izdani EP Good News. Za Siol.net je spregovorila slovenska polovica dueta, Nina Korošak-Serčič, ki je povedala, da v tem trenutku članici banda točno vesta, kaj želita. "Trenutno se želiva ustaviti in se samo posvetiti glasbi, saj sva jo do zdaj vedno morali pisati na poti," je jasna bobnarka, ki ima za sabo tudi zanimivo pot profesionalne športnice.
Skupaj sta študirali na jazz oddelku akademije za glasbo v Gradcu. Kdaj sta ugotovili, da želita skupaj ustvarjati in nastopati v zasedbi?
Vedno bolj sva se tudi začeli dojemati in čutiti na osebni ravni, jamrati skupaj in skupaj igrati glasbo, tako da sva enostavno videli, da imava isto smer in okus za glasbo. Projekt se je začel tik pred začetkom covid-19, ko sva študirali v Gradcu. Na začetku ni bilo načrtovano, da bova v zasedbi le dve. A zgodil se je covid-19 in ker sva živeli skupaj, sva si rekli, kaj pa, če poskusiva sami.
Sara je taka oseba, da njeni možgani potrebujejo ogromno zadolžitev, v nasprotnem primeru postane tečna. Njej je super, da v zasedbi zraven igra še bas, klavir in poje. To ji je v nekakšen izziv. Jaz pa pojem spremljevalne vokale in igram bobne.
Ko sva začeli ustvarjati, sva ugotovili, da ima to tudi za naju velik pomen in nasploh v najinem življenju, zato je to postal nekakšen lep skupen družinski projekt.
Moram priznati, da sva bili pred koncertom v Kinu Šiška kar malce nervozni, saj nisva navajeni, da z nama na odru igrajo še drugi. Tudi drugi so bili na trnih, da sploh igrajo z nama (smeh, op. a.), Drugače vedno na odru igrava sami.
"Dostikrat dobiva sporočila, da jim je najina glasba polepšala dan in kako so imeli v življenju težke trenutke," pove bobnarka Nina, ki tvori slovensko polovico zasedbe freekind.
Od kod ime vajine skupine?
Pred tem sva že imeli veliko projektov in sva bili obe session glasbenici, v nekem trenutku pa sva želeli vso energijo in čas posvetiti enemu projektu. Zato sva rekli, da naj bo ta projekt ne samo glasbeni projekt, ampak projekt, ki se ga lotiva z miselnostjo, da je to neke vrste življenjski cilj.
Freekind. je v bistvu odgovor na to, kar bi si ti želel postati, ko boš velik. Zdi se nama, da beseda svoboda za vsakega človeka predstavlja nekaj drugega. Meni svoboda recimo pomeni, da živim nekje v naravi in da imam svoj vrt, da imam neko svobodo do življenja. Za nekoga drugega pa morda pomeni nekaj drugega. A freekind. je prav to, vsakemu daje možnost, da najde samega sebe in odgovori na klic, kaj bi sploh rad počel.
Kako vama pri ustvarjanju pomaga to, da prihajata iz akademskega okolja?
Zagotovo nama je to zelo pomagalo, ker ti da svobodo izražanja in orodja za začetek ustvarjanja, ki jih potem lahko razvijaš v nedogled. Ker pa je glasba zelo subjektivna stvar, ti zagotovo šola na začetku omeji nekatere stvari in se moraš tega otresti, se sprostiti in iti iz tega mehurčka, da te nekdo ocenjuje. V šoli se na žalost še zgodi, da te nekdo ocenjuje, zato bi rekla, da se zdaj še vedno čistiva od tega, a nama gre vedno bolje.
Če imava to svobodo, da ustvarjava, nama to daje tudi veliko svobode, da greva v druge žanre in si nekaj izposodiva ali vzameva. A na koncu koncev želiva ustvariti samo nekaj iskrenega.
Kaj vama glasba in glasbeno ustvarjanje pomeni v življenju? Kdaj sta vedeli, da se bosta z njo ukvarjali profesionalno?
Mislim, da je bilo to zelo naravno. Predvsem za Saro, ki se s tem ukvarja že od petega leta, pri njej je bilo očitno, da to mora početi. Pri meni je zgodba vseeno malce drugačna, saj sem do osemnajstega leta profesionalno trenirala karate. Pri devetnajstih letih sem se vprašala, ali naj čakam še štiri leta, da vidim, ali bo karate postal olimpijski šport, ali pa grem igrat bobne, kar sem si vedno zelo želela.
Torej ste bobne začeli resneje igrati "šele" pri osemnajstih letih?
Tako je. Da sem res vadila in da sem se temu zares posvetila, ker prej žal zaradi športa to ni bilo mogoče. Tudi igranja bobnov pred mojim 18. letom sploh ne bi štela za igranje bobnov. A to je bilo nekaj, za kar sem vse življenje vedela, da bi rada počela.
Obstaja povezava med življenjem profesionalnega športnika in glasbenika?
Bilo mi je jasno, da se moram zbuditi, tako kot sem se zbudila za treninge pred šolo in začeti vaditi, dostikrat tudi po osem ur na dan. Dodatno pa še to, da moraš ohraniti fokus v življenju, da ne hodiš ven in žuriraš, ampak si osredotočen na to, da to dosežeš.
Moraš priti tudi na akademijo. Reči moram, da sem imela strašansko srečo, da so v meni videli potencial in so me dovolj hitro vzeli. Ko sem prišla na akademijo, sem videla, da vsi igrajo bobne že petnajst let, jaz pa komaj dve leti. To je zame pomenilo ogromno dela, poleg tega sem imela vedno občutek, da zaostajam za drugimi.
Kateri trenutek bi označili kot preboj zasedbe freekind.?
Na začetku, ko sva začeli ustvarjati, o tem sploh nisva razmišljali, saj samo delaš in ti je prijetno in zabavno. Prvi preboj se je morda zgodil, ko naju je na jutranji koncert povabil Andrej Karoli (glasbeni urednik in radijski voditelj na Valu 202, op. a.). Takrat se tudi še midve nisva zavedali, kaj to pomeni. Spomnim se le, da smo se morali zbuditi ob petih zjutraj, ker smo imeli tonsko že ob šestih. Ko sva se peljali nazaj domov proti Gradcu, sem odprla Facebook in Instagram, kjer je bilo naenkrat ogromno odzivov. Bili sva presenečeni in sva si rekli, da je ljudem očitno všeč to, kar delava.
Takrat so se začele stvari odvijati, do naju pa so začeli tudi fizično prihajati ljudje. Ljudje, ki bi se morda bolj želeli povezati sami s seboj in naravo, ter taki, ki jim je to pomembno. Mislim, da imava velik krog takih ljudi, kar nama je super.
Ob 15. obletnici Kino Šiška je skupina freekind. z razširjeno zasedbo predstavila svoj novi kratkometražni album Good News.
Leta 2020 sta izdali kratkometražni album Not Good Enough, septembra lani prvenec Since Always and Forever, nedavno spet nov EP oziroma krajši album z naslovom Good News. Zakaj sta se odločili ustvarjati v angleščini in ne v recimo vajinih maternih jezikih?
Sara je tista, ki piše besedila in njej je angleščina naravna že od malega. Spremlja jo že iz televizije in serij. Ne trdim, da ne bova ustvarili česa v slovenščini ali pa hrvaščini, ampak nama je to za zdaj najbolj naravno.
Se vama zdi, da sta v angleščini lahko zajeli širše občinstvo?
Tudi zalagasper sta recimo ustvarjala v slovenščini, pa jima je uspelo tudi v tujini. Težko je reči, kaj je pravi recept, da ti uspe tudi v tujini. Midve v to zgodbo nisva šli s to miselnostjo, ampak je bila angleščina nekaj naravnega, kar je prišlo iz naju. Je pa res, da si na neki način s tem odpreš še druga vrata.
Ali zaradi ustvarjanja v angleščini pogosteje dobivate klice iz tujine?
Da. Rekla bi tudi, da lažje pride do sodelovanja z drugimi glasbeniki. Sodelovali sva že na več albumih drugih ljudi, ker vedo, da bodo dobili produkt, ki se ujema z njihovim načinom glasbe in je lahko izvedljiv tudi v tujini.
Vajine pesmi govorijo o vajinem popotovanju v svetu glasbe in nasploh v življenju – o vzponih in padcih, rasti, sprejemanju, bolečini, užitku, veselju, žalosti … Zakaj se dotikata tovrstnih tematik?
Zato, ker to tudi živiva. Če si želi človek prizadevati za osebno rast, si mora priznati, da so vzponi in padci … Kdaj mora biti tudi naporno. Tudi v najinem življenju ni vedno vse čudovito in je včasih težko. Ker če želiš deliti to sporočilo, se mora tudi na odru zdeti, kot da je vse v redu, čeprav v realnosti ni vedno tako.
Vajine pesmi vsebujejo tudi rap. Sta odprti za vključevanje drugih žanrov?
Ker freekind. pooseblja svobodo in nama je ta projekt dal svobodo, da ustvarjava v kateremkoli žanru želiva. Že naslednji album bo popolnoma nekaj drugega. To je občutek, ki ga želiva obdržati, marsičesa se lahko hitro naveličava
Če imava to svobodo, da ustvarjava, nama to daje tudi veliko svobode, da greva v druge žanre in si nekaj izposodiva ali vzameva. A na koncu koncev želiva ustvariti samo nekaj iskrenega. Rap je zvrst, ki ljudi priveže k sebi, da še bolj poslušajo, in ima moč nekakšne pridige. Obstaja ogromno vrst rapa, najin rap je concious rap (osveščen rap, op. a.), saj v njem govoriš o nečem globljem, ne zgolj o denarju, avtomobilih ipd. … Pri nama se veliko bolj odraža, da v svoji umetnosti govoriva skozi ljudi.
Kako pa poteka vajin ustvarjalni proces?
Zelo različno, ko se zgodi, se zgodi. Včasih na kitari, včasih jammava (skupno improvizirano igranje na lastnih instrumentih, op. a.) in pride do nekega groova (plesanje v ritmu; skrbno poravnani in urejeni ritmični vzorci, ki nas spodbudijo k plesu, op. a.). Včasih pridem domov in vprašam: "Ej, kako se ti zdi ta beat?", drugič ima Sara nekaj in mi to pokaže. Imava različne pristope, a vedno nekako na koncu komad zapakirava in zaključiva skupaj.
Sodelovali ste tudi z večjimi imeni v K-pop industriji (korejska popindustrija, op. a.). Kakšne so bile tovrstne izkušnje?
Lahko povem, da je bila to za naju izjemno lepa izkušnja in da je bilo to za naju sploh prvič, da sva pisali za druge ljudi. Najprej sploh ni bilo mišljeno, da bova pisali za K-pop zvezdnika V-ja, ampak za skupino New Jeans, ki je nato tudi vzela en najin komad. Na kampu, kjer smo ustvarjali, so prišli do naju in nama povedali, da bi bila najina glasba super za V-ja.
Take stvari se ti v življenju zgodijo nepričakovano, a res je bilo zelo naravno in zelo lepa izkušnja.
"Če se želi človek posvečati osebni rasti, si mora priznati, da so vzponi in padci … Kdaj mora biti tudi naporno. Tudi v najinem življenju ni vedno vse čudovito in je včasih težko. Ker če želiš deliti to sporočilo, se mora tudi na odru zdeti, kot da je vse v redu, čeprav v realnosti ni vedno tako," je povedala bobnarka zasedbe Nina Korošak-Serčič.
Prebral sem, da so vajini koncerti kot nekakšne "skupinske terapije", na njih tudi pogosto improvizirata. Zakaj in kakšni so takrat vajini občutki?
Za take trenutke se ne odločava, saj je najin cilj, da se nama na koncertu uspe čim bolj odpreti. Ko greva na oder, se zavedava, da je to neko najino poslanstvo. Na oder stopiš z miselnostjo, da boš na odru vso svojo energijo poskušal prenesti na ljudi. Oni to dejansko tako močno občutijo, da se potem to občuti kot neke vrste terapija. Enostavno se to zgodi naravno.
Lahko improvizirava in greva, kamor želiva, saj se že tako dobro poznava in že dolgo skupaj igrava.
Nastopili sta že na mnogih festivalih, predvsem v tujini, kakšne so bile te izkušnje?
Festivali so nama bili vedno zelo všeč, veliko rajši pa imava butične festivale, ki so malo manjši in kjer se malo bolj povežeš z ljudmi. Na večjih festivalih si na velikem odru in daleč od ljudi, zato je povezanost manjša. Izkušnje so drugače super, predvsem v Nemčiji, kjer te lepo sprejmejo tudi kot umetnika. V osrčju Evrope sva igrali na primer na Szigetu na Madžarskem, v Angliji pa sva igrali na Mostly Jazz Funk & Soul festivalu.
Kakšni so odzivi vajinih poslušalcev, kaj vama povedo, kako se jih vajina glasba dotakne?
Pogosto dobiva sporočila, da jim je najina glasba polepšala dan in kako so imeli v življenju težke trenutke, zdaj pa poslušajo najino glasbo, ki na njih deluje na nekakšen zdravilen način.
Kaj bi pri svojem delu še radi izboljšali in kakšne imata cilje, ideje in načrte za prihodnost?
Točno veva, kaj želiva. Trenutno se želiva ustaviti in se samo posvetiti glasbi, saj sva jo do zdaj vedno morali pisati na poti. Radi bi se ustavili in si vzeli malo odmora. Imava že projekte, ki bi jih radi dokončali v miru, brez rokov, do katerih morava nekaj dokončati.
Preberite še:
