Petek, 11. 11. 2011, 8.45
8 let, 7 mesecev
"Žal mi je, da sem zavrnil Miloša Formana"
Po dvodnevni filmski turneji v Ljubljani in Mariboru smo 44-letnemu Nikoli Koju ukradli nekaj dragocenega časa, preden se je z avtom odpravil na premiero svojega najnovejšega srbskega filma Parada v Banjaluko. Legendarni srbski igralec, ki v svoji domovini velja za veliko zvezdo, bi se intervjujem najraje izognil, zato je nad pogovorom nekaj dni visela negotovost, ki pa se je razblinila v trenutku, ko smo se usedli za kavarniško mizo. Kljub slabim obetom je pogovor stekel, saj je profesionalec in vse opravi z odliko. Na koncu je svoj lonček pristavil še natakar, ki si je zaželel fotografirati s slavnim igralcem. "Može jedna slika i za mene?" "Pa može, naravno." ("Lahko eno fotografijo tudi zame?" "Seveda, lahko.")
Kar nekaj slastnih zalogajev iz srbske filmske slaščičarne vam lahko ponudi Nikola Kojo. Na njegovem "jedilniku" je Velja iz filma Lepe vasi lepo gorijo, Nikola iz Mi nismo angeli, Ridji iz filma in serije Policajac sa Petlovog brda, Biber iz Ran, Pakito iz filma Balkanska braća, inšpektor Milutin iz Šišanja, Momir iz Tesne kože 4, Mihajlo iz Žikine dinastije in nešteto drugih poslastic.
Tako kot glavnemu junaku filma je tudi za vas Slovenija tuja država. Kako jo vidite, glede na to, da sem prihajate večinoma delovno? Sem prihajam tudi na počitnice. Tukaj imam prijatelje, tako da je ne doživljam kot nek tujec. Že pred vojno, v času Jugoslavije, sem pogosto prihajal sem. Dobro se počutim tukaj.
Nam lahko poveste nekaj besed o vaši vlogi delavca Jovota, ki ga igrate v Stanju šoka. Koliko njegovega humorja nosite v sebi, v čem sta si podobna, če sploh? Zdi se mi, da si z Jovom nisva preveč podobna. Igralec vsepovsod živi svoje življenje, na akademiji, v šoli, v kavarni, v družbi, tako da podzavestno zbira razne situacije, da tako lahko nekega dne oblikuje določen lik.
Ste težko sprejeli vlogo? Ne, všeč mi je bil scenarij in ideja, da bi bil del slovenskega filma, ker še nikoli nisem igral v slovenskem filmu. V Jugoslaviji smo jih sicer snemali skupaj, vendar je to moj prvi slovenski film.
V čem je razlika snemati film v Srbiji ali v Sloveniji? Ni posebnih razlik, razen kakšne malenkosti glede delovnih razmer. Včasih so v Srbiji boljše razmere kot v Sloveniji oziroma obratno. Princip dela je enak, saj so zaljubljenci v film podobni na vseh geografskih širinah.
Kaj pa premiere, verjetno so drugačne v Srbiji kot v Sloveniji? To pa so, da. Verjetno zato, ker je več filmov in so tudi premiere pogostejše. Ponavadi so celo razprodane, česar tukaj nisem videl. Občinstvo ekipo sprejme bolj prisrčno. Občinstvo zna nagraditi igralce za njihovo preteklo delo in ker so prišli, čeprav je morda film slab. Pride se poklonit igralcem. Tukaj se mi zdijo ljudje drugačni. Videl sem, da jim je bil film Stanje šoka všeč, saj smo na koncu prejeli številne čestitke. Odziv v dvorani pa je bil zelo zadržan in tega res nisem navajen.
Martin Marion je povedal, da je bilo snemanje zanj zelo naporno in da se je na snemanju dobesedno znojil, medtem ko ste vi svojo vlogo odigrali igraje in mimogrede. Kaj vi pravite na to primerjavo? Razlika je samo v tem, da imam jaz več izkušenj pri filmu in sem zato to opravil rutinsko, medtem ko je bilo zanj snemanje večji napor. Vendar je njegov trud na platnu neopazen, z lahkoto je ustvaril čudovito vlogo. Presenečen sem bil, da je to njegova prva filmska vloga in da jo je tako dobro izpeljal.
Čustvo je tisto, kar po ogledu filma najbolj ostane v spominu. Katero čustvo je bilo za vas najvidnejše v tem filmu? Ta film je večplasten, v njem se prepleta več čustev. Odvisno je, s katerega zornega kota ga gledate. Če je to s stališča Slovenca, potem je najopaznejši tisti del, ko Slovenija postane neodvisna država, potem je to najzanimivejše čustvo. Drugače je, če ga gledate kot starejši gledalec, čutite neko nostalgijo.
Kaj pa antiglobalistični pogled filma? To je tisto glavno v filmu, kritika družbe. Nikoli nisem bil velik antiglobalist. Zadnje čase opažam, da pa to postaja velik kamen spotike pri vseh nas.
Radi igrate v filmih, ki spreminjajo svet. Ali verjamete v moč filmov? Kratkoročno ne. Če pa je film dober in ga vidi več generacij in je dostopen tudi na DVD-ju za večkratni ogled, potem ima film priložnost, da nekaj premakne v človekovi zavesti. To so sposobni samo ljudje odprtega razuma, oni lahko dojamejo nekaj več. Tistim, ki ne želijo slišati drugih stvari, pa ni pomoči.
Kakšna pa je prihodnost filma in prihodnost sprememb glede na to, da so kinematografi vedno manj obiskani? Vem le to, kaj pripravlja Hollywood – da bo šel film naravnost na projekcijo, tako da drugače ogled filma sploh ne bo mogoč. Mogoče je to način, da se ohranijo kinodvorane.
Ali je film Parada, ki ste ga premierno predstavili pred nekaj dnevi v Beogradu, eden tistih filmov, ki imajo potencial spreminjati družbo? Seveda. Tudi Stanje šoka ima poslanstvo, da ljudi spomni, da ni treba vsega gledati skozi denar. Tudi Parada ima poslanstvo, da zaustavi nasilje pri mladih. Navijači so zelo velika težava povsod, ne le v Srbiji, tudi v Veliki Britaniji in v Italiji.
Ali so gledalci dovolj zreli za tako provokativen film? Za Parado? Ne vem. To je posebna Dragojevićeva nadarjenost, da filme snema v času, ko se zlo dejansko dogaja. Lepe vasi lepo gorijo je posnel sredi vojne, Parado v času vedno bolj pereče homofobije v Srbiji. Gledalci niso dovolj zreli, vendar je to dobra priložnost, da jih film morda zaustavi v njihovih namenih in da vsaj nekaj spremenijo.
Kakšne so kritike filma? Precej dobre. Najboljša kritika je to, da je film v sedmih dneh videlo 50.000 ljudi.
Torej menite, da film ni namenjen zabavi? Zanima me tudi tak film, seveda, saj sem jih kar nekaj naredil. Bolj sem pa zadovoljen, če lahko film kaj spremeni. Tudi zabava je dobra sprememba, saj naredite veliko koristnega, če nekoga nasmejete.
Ali imate občutek, da ste živeli v obdobjih, o katerih govorijo vaši filmi? Na žalost imam.
Kako se spočijete po napornih filmih? V naravi vsakega človeka je, da pozabi grde stvari. Vsi se trudimo pozabiti 90. leta.
V zadnjih dveh desetletjih gotovo ni srbskega filma, v katerem ne bi igrali. Kako vam uspeva, da je srbsko občinstvo še vedno tako navdušeno nad vami? Je to izbor filmov? Mogoče izbor filmov ali pa to, ker se ne pojavljam v javnosti, na modnih revijah in drugih neumnostih. Svoje zasebno življenje živim popolnoma stran od filma. Ne dajem intervjujev. Zdaj so me 'prisilili'.
Vam je zoprno odgovarjati na novinarska vprašanja? Da, ne maram tega.
Zakaj, so vprašanja trapasta? Ne, niso, prav nasprotno. Ko imam kaj povedati, potem povem. To je enkrat na deset let.
Ta del tega posla vam torej ni niti malo všeč? Ne, niti malo. Niti slave ne maram, na žalost.
Kako se potem v Srbiji izognete slavi in javni pozornosti? Žalostno je, živim v hišnem priporu (smeh). Imam nekaj prijateljev, nekaj priljubljenih bifejev. Ko pa grem ven na joging ali na kolo, se zamaskiram.
Kakšen pa je odziv ljudi, ko vas srečajo? Nič neprijaznega, ampak tudi to včasih krade energijo. Včasih se želim samo sprehoditi, o ničemer razmišljati, potem me nekdo zaustavi in kaj vpraša. Včasih so tudi prijazna vprašanja odveč, saj ima vsak v življenju svoje težave in ravno takrat morda potrebuješ samoto in si želiš očistiti misli, pa vidiš, da nimaš nobene možnosti za to. To je zelo zoprno.
Kot igralec imate številne izkušnje, zanima pa vas tudi režija. Že petnajst let imam firmo za marketing in prav tako dolgo že režiram in pišem za oglase in kratke filme. V vseh filmih zadnjih petnajstih let, ko sem malo dozorel, dodelujem scenarije in režijo. Do konca leta bom zaključil pisanje scenarija in potem začel snemati svoj film, v katerem ne bom igral.
Ali vam ena od teh dveh vlog – igralec in režiser – nudi nekaj, kar drugi manjka? Omogoča mi, da zaokrožim ves proces snemanja. Vsi igralci z dolgo kilometrino na filmu so razočarani, ker v montaži izgine čustveni lok, ki ga zgradijo v celotnem procesu snemanja določene vloge, saj režiser potem vse to razstavi in je potem videti, da ste slabo opravili svoje delo. Igralci si želijo, da bi bil ves film na koncu dober. Najbolj grozno je, da ti potem nekdo reče: 'Ti si divan, ali film je sranje.' ('Ti si čudovit, ampak film je sranje.') To je za igralca velika žalitev. Vsi mislijo, da to radi slišimo. Vse to potem človeka prisili, da se loti režije.
Kaj je največja pohvala za igralca? Predvsem notranji občutek in pohvala ljudi, ki ti kaj pomenijo. Vedno sem sam sebi največji kritik. Še preden je film končan, vem, ali sem naredil dobro ali slabo.
Ali je res, da ste igralec postali naključno? Da, pel sem v zboru in sem zgrešil vrata, ko sem prišel na vaje. Bil sem zelo mlad, imel sem enajst let in sem pomotoma priletel na vaje dramske skupine. Vodja skupine Bata Miladinović me je nadrl, kdo sem jaz, kaj delam in da naj nekaj improviziram. Preplašil me je in sem zaigral neko vlogo, potem pa je vsem skupaj rekel: 'Ste videli, kako se naredi domačo nalogo! Tako se to dela. Jutri vsi tako!' Bilo mi je všeč, da sem se znašel v takem trenutku in sem še naprej vstopal skozi ta vrata.
Ste zadovoljni s tem naključjem, s svojo izbiro? Življenje se je odločilo, kako bo.
Začeli ste kot otroški igralec, komaj 13-letni ste že igrali v prvem celovečernem filmu (Rad na odredjeno vreme, 1980). Ali ste med igralskim odraščanjem naleteli na kakšne ovire? Na akademijo so me sprejeli šele v tretjem poskusu. Ko sem prvič prišel na sprejemne izpite, sem imel za seboj že deset filmov in me zaradi predsodkov, da sem že izoblikovan igralec, niso hoteli sprejeti. Ne marajo, da na akademijo pride že izoblikovan igralec. To pa ni res, sploh nisem bil še izoblikovan, saj sem se na akademiji veliko naučil. Res je, da sem bil dolga leta v dramski skupini, ki te tudi izšola na nek način. Že kot otrok sem dejansko živel igralsko življenje. Hodil sem v gledališče, otroštvo pa sem dobesedno preživel v kinotekah.
Kdaj ste doumeli, da ste slavni, da ste veliki igralec? Tega nisem doumel niti dandanes. Če je nekdo velik ali ne, lahko pokaže šele zgodovina.
Kaj se dogaja s tandemom Bjelogrlić-Kojo? Bomo kmalu spet kaj videli? Mogoče, ne vem. Nazadnje sva sodelovala kot producenta, pa sva dobila naziv 'tandem'. Sva prijatelja, vendar ne počneva vsega skupaj. Nisva poročena.
Ali obstaja kakšna vloga, zaradi katere vam je žal, da je niste sprejeli? Nič posebnega. V moji karieri obstaja en madež, zaradi katerega mi je žal, čeprav se trudim, da v življenju ne obžalujem ničesar. S Kusturico smo 14 mesecev snemali nek film na neki planini (Život je čudo) in ta film me je precej zamoril. Izpil mi je energijo, vzdušje je bilo mračno. Po tem filmu me poklical režiser Miloš Forman, naj pridem v Prago, in to ne na poskusno snemanje, ampak kar na pogovor o vlogi. Takrat sem rekel, ljudje, ne morem, utrujen sem. Kot tisti norec iz Leta nad kukavičjim gnezdom. 'Umoran sam, ne mogu, ne mogu.' (Utrujen sem, ne morem!) V Pragi so mi hoteli dopovedati, da me kliče sam gospod Forman. 'Vem, ampak nisem prepričan, ali bom sploh še kaj snemal.' Energijsko sem bil zelo slab, nekaj mesecev sem mislil, da sem nehal igrati. To je edina stvar, zaradi katere mi je žal, saj je Miloš Forman prav tisti človek, s katerim bi res rad delal.
Kako pa vi napolnjujete baterije, kaj vam daje energijo? V glavnem v družbi, s prijatelji, na potovanjih, malo se rekreiram, imam tudi svojo barko.
Kaj se je zgodilo z vašo restavracijo Violeta, kućo stara? Ne morem se ukvarjati z več stvarmi naenkrat.
Restavraciji ste dali ime po citatu iz filma Specijalno vaspitivanje (1977). Kaj vas je navdahnilo v tem filmu? Ime sem res izbral po tem filmu, vendar povsem naključno, v ozadju ni nobene posebne zgodbe.