Sobota, 9. 5. 2020, 16.56
4 leta, 6 mesecev
Vodilni član Muffov je med epidemijo postal "Zalezovalec" #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,87
Uveljavljeni kitarist in avtor Tadej Košir, ki je širši javnosti poznan kot član skupine Muff in spremljevalne glasbene skupine Nine Pušlar, se je v času karantene zaradi novega koronavirusa končno lotil projekta, ki ga je že pred leti zaprl v predal in nanj nekoliko pozabil. Ker so glasbeniki že od začetka aprila ostali brez nastopov, je tako imel čas za dokončni razvoj Stalkerja.
Krizne razmere, ki jih je prinesla epidemija novega koronavirusa, so za glasbenike, ki se preživljajo s koncertnimi dejavnostmi, zelo težke, saj so zaradi ukrepov za zajezitev bolezni covid-19 ostali brez osnovnih dohodkov. Hkrati pa je to čas, ko se lahko posvetijo stvarem, ki so jih pospravili v predale in se jim prej niso uspeli posvetiti. Zgodba Stalkerja (Zalezovalec, op. p.) je nastala natanko tako.
Ideja se je porodila v glavi cenjenega in uspešnega kitarista Tadeja Koširja, ki smo ga do zdaj na odrih videli bolj v ozadju. Je namreč član skupine Muff in spremljevalne glasbene skupine Nine Pušlar, občasno pa se na koncertu pridruži še pevki Muffov, Senidi Hajdarpašić, ki je kot Senidah uspešna na vsem Balkanu, pa tudi v Švici, Nemčiji in še severneje.
Kot Stalker se je Tadej prvič preizkusil tudi v vlogi glavnega vokalista. Pravi, da je do te odločitve prišel naključno, saj je pesem najprej ustvarjal za drugega izvajalca, potem pa je med snemanjem poskusnih vokalov dobil idejo o lastnem projektu.
A kdo sploh je Stalker? Tadej pojasnjuje, da je odsev časa, v katerem se trenutno nahaja sodobna družba. "Vsak posameznik zasleduje druge oziroma jim sledi. Tistim, ki jih pozna, in mnogim, ki jih osebno še nikoli ni srečal, a so vseeno močno zasidrani v njegov vsakdan. V dobi družbenih omrežij in mobilnih aplikacij se je Stalker preobrazil iz podobe zakritega mračnega zalezovalca v navadnega državljana s pametnim telefonom."
Za zdaj je izdal pesem Ona, nove pesmi pa so že v nastajanju in na prav vsaki bo svoj pečat pustil kakšen drug instrumentalist, obetajo pa se tudi sodelovanja z drugimi pevci, pravi Tadej. "Za zdaj je zgodba sveža in me navdihuje, bomo videli, do kam me bo to raziskovanje pripeljalo."
Stalker je svojo končno obliko dobil v samoizolaciji. Kako je nastal celoten koncept zanj?
Na idejo o Stalkerju sem prišel prav v času karantene. Nekaj časa sem premišljeval, kako bi "zapakiral" ta solo projekt, pa sem potem s pomočjo prijatelja Anžeta Langusa Petrovića, na katerega se vedno obrnem, ko iščem imena za bende ali projekte – on je namreč tudi avtor imena Muff –, razvil lik Stalkerja. Potem sem zelo hitro našel tudi celostno podobo in koncept.
Pravite, da je Stalker primer projekta, ki ga glasbenik pospravi v predal, ker se mu prej ni upal posvetiti. Zakaj ne?
Predvsem zato, ker smo kot poklicni glasbeniki vpeti med koncertno in studijsko dogajanje, ki nam predstavljata tudi osnovni zaslužek. Meni osebno v vmesnem ustvarjalnem času pade veliko glasbenih idej in tiste, ki ne najdejo mesta pri bendih ali zasedbah, v katerih v tistem trenutku igram, se znajdejo v tako imenovanem "predalu".
V tem predalu pa se praviloma nahajajo stvari, ki so mi slogovno zelo blizu. Sicer pa o solo albumu razmišljam že dolgo, pred desetimi leti sem že posnel prvo pesem za ta nesojeni album in sem k sodelovanju povabil kot producenta Anžeta Kacafuro in pevko Senidah. Iz tiste pesmi se je potem razvil bend Muff (nasmeh, op. p.).
Vaš glas v prvem singlu je slišati nekako domače, skoraj nostalgično. Kako se vam zdi slišati sebe kot glavnega vokalista?
Začelo se je s "pilot vokalom", to je izraz za vokalno melodijo, ki jo kot avtor pesmi postaviš za izvajalca, da sliši pesem v celoti, preden jo potem odpoje sam. Med snemanjem teh vokalnih linij se mi je zdelo, da bi jih lahko odpel celo sam, in na koncu sem jih res. Ko poslušaš samega sebe, si vedno bolj kritičen kot pri poslušanju koga drugega, vsaj jaz. Tako da še zdaj razmišljam, kako bi kakšno stvar lahko posnel bolje.
Preprosto je treba na pesem gledati kot na dokument tistega časa in prostora, tako se izogneš tem dilemam in si lahko rečeš: "Aha, tako sem takrat razmišljal." (smeh, op. p.)
Je pa tudi odvisno od izvajalca – Ray Charles je oboževal svoj vokal, Jimi Hendrix pa je na primer snemal vokale v sobi, kjer ga nihče ni mogel videti ... Verjetno bi se vsak rad poslušal, če bi imel glas kot Ray Charles (smeh, op. p.).
Kdo je ta "punca, ki je ne spravite iz glave" v prvi pesmi Ona – gre za resnično osebo ali metaforično dekle, ki tako kot Stalker izraža stanje družbe?
Lik Stalkerja je odsev časa, v katerem se nahaja sodobna družba. Če želiš o nekom nekaj izvedeti, ga poiščeš na družbenih omrežjih in tam o njem lahko odkriješ marsikaj. Stalkerju pa se je zaradi prekomernega zasledovanja po medmrežju glava spremenila v ogromno oko in zdaj ne potrebuje več pametnega telefona, da se priklopi na splet. Tako mu je tudi ta punca, o kateri govori pesem, ostala v glavi. V moji osebni zgodbi pa je to moja partnerka Kaja (nasmeh, op. p.).
Videoposnetek je delo umetnika Andreja Damjanoviča.
Ste eden najboljših slovenskih kitaristov in sodelujete z mnogimi različnimi glasbeniki. Lahko si predstavljam, da je (bil) vaš urnik vedno poln. Kako boste usklajevali igranje z Muffi, Senidah in Nino Pušlar z lastnim projektom, kdo bo imel prednost?
Trenutno, kar zadeva koncertno dogajanje, je prioriteta pri Nini Pušlar, z njo imamo tudi največ koncertov na leto. Imamo odlično ekipo, od prvega do zadnjega, res mi je v veselje sodelovati s takimi ljudmi. Nina je ena najbolj profesionalnih in delovnih izvajalcev, kar jih poznam. Muff je pa naš skupni otrok in je zaradi samostojne kariere in velikega uspeha naše pevke Senidah malo potisnjen na stran, skupaj z njo uskladimo datume in potem naredimo nekaj večjih koncertov na leto.
S Stalkerjem za zdaj še ni koncertnih načrtov. Načeloma nimamo težav, vsake toliko pa se kakšen koncert datumsko prekriža in potem nekako usklajujemo. No, se je pa tudi zgodilo, da sva imela s Senidah koncert v Budvi, naslednji dan pa so nama tik pred odhodom odpovedali let, to je bil eden izmed prvih odpovedanih letov Adrie, takrat sva imela oba na tisti dan zvečer koncert, jaz v Sloveniji, Senidah pa v Nemčiji. Njej je uspelo ujeti let v Frankfurt, jaz pa sem ostal v Podgorici in zamudil koncert z Nino. Naslednji dan pa sem še komaj ujel nastop v Idriji. Ampak to se ne dogaja pogosto (nasmeh, op. p.).
Kako gledate na fenomen Senide, da se je njena glasba razširila tako daleč prek meja, in kako je biti del tega, ko ji kot kitarist še vedno stojite ob strani?
Senidah je izvajalka z močno odrsko prezenco in velikim avtorskim talentom. Je ena redkih izvajalk, ki tudi soustvarja svoje pesmi in je pri tem neverjetno dobra. Ko dodaš v enačbo še producenta in avtorja Kacafuro, se zgodba o uspehu skoraj piše sama.
Seveda je bilo pomembno, da so s tem slogom glasbe prodrli v prostor, kjer trenutno prednjači taka glasba. To pa ni bilo naključje. Pred tem sta bila redno v ZDA, vsi ti vplivi – tako glasbeni kot poslovni – pa so se potem prelili v zgodbo, ki jo poznamo danes. Veliko dela, odrekanja in talenta, tako kot pri vsaki zgodbi o uspehu.
Ko pa s Senido potuješ naokoli, šele spoznaš, kako velika je njena priljubljenost, predvsem na Balkanu, to me vedno znova preseneti.
Kako mislite, da bo v prihodnje videti vaše delo, ustvarjanje glasbenika? Predvsem koncerti?
Glasbena industrija je v trenutnih razmerah prejela zelo močan udarec. To je panoga, ki je ugasnila prva in se bo najverjetneje prižgala zadnja. Pri nas so prvi koncerti odpadli že 8. aprila, vprašanje, kdaj bo možno spet koncertirati. Napovedi so različne, nekateri evropski zdravstveni strokovnjaki napovedujejo zagon javnih prireditev jeseni 2021, pri nas se koncerti sproti prestavljajo na druge datume.
Organizatorji so zbegani in čakajo na usmeritve. Zavedati se moramo, da v ta posel niso vpeti samo glasbeni izvajalci in organizatorji, ampak tudi velike tehnične ekipe, tako s strani organizatorjev kot tudi s strani izvajalcev. Vsi ti ljudje so prvi ostali brez osnovnih dohodkov in vprašanje je, kdaj bodo imeli možnost ponovno delati. Škoda bo ogromna in se je bomo začeli zavedati šele čez čas.
Kako močno je koronavirus vplival na vaše delo, razen tega, da ste vmes razvili Stalkerja?
Taka kriza ima tudi kakšne svetle točke, ko se ustvarjalci lahko posvetijo stvarem, za katere jim je drugače primanjkovalo časa. Jaz v tem času s kolegi končujem album Sladica, r'nb soul projekt, ki je nastal na pobudo DJ Zedsa in vključuje izbrano vrsto glasbenikov in vokalistov, zaključna snemanja te plošče potekajo na daljavo. Eden lepših albumov, pri katerih mi je uspelo sodelovati. Tega je zdaj veliko, različnih sodelovanj na daljavo. Ampak od tega se žal ne da preživeti.
Kako bi sicer opisali svoje življenje glasbenika? Vam je všeč stanje v Sloveniji ali sanjate še o čem drugem, česar vam Slovenija ne more ponuditi?
Slovenija je zelo specifičen trg, kar zadeva glasbo. Predvsem zato, ker je zelo majhna v primerjavi z drugimi državami. Tako pri nas veliko splošnih formul glede glasbenega posla ne deluje povsem. Zanimivo je, da lahko vsak izvajalec doseže določeno mejo prepoznavnosti, ne glede na to, ali ima za sabo založbo ali deluje sam ter ali je njegova glasba kakovostna ali ne. Če je dovolj vztrajen, bomo slej ko prej slišali zanj, tudi v medijih. Seveda je to postalo tudi v tujini mnogo laže s pojavom množičnih medijev in YouTuba, vendar tam obstajajo filtri, skozi katere brez resnih založb izvajalec ne pride, govorim o pojavnosti v "mainstream" medijih in večjih koncertnih festivalih.
Hkrati je v Sloveniji malo glasbenikov, ki lahko živijo izključno od koncertnih dohodkov. Tako imamo veliko glasbenikov, ki so uspešni na svojem področju, pa poleg tega še poučujejo v glasbenih šolah ali pa opravljajo še kakšen poklic, ki ni povezan z glasbo. Kakovost glasbenikov je pa glede na majhnost države zelo visoka, imamo veliko vrhunskih instrumentalistov, ki pa so prav zaradi prej naštetih razlogov prisiljeni zapustiti domovino in delovati drugje.
Zala Kralj in Gašper Šantl sta mi v februarskem intervjuju povedala, da je "stanje za slovenske glasbenike, kar zadeva organizatorje in prizorišča, naravnost odlično, boljše kot v Nemčiji, na Češkem in mislim, da tudi boljše kot v Avstriji." Bi se strinjali?
Njun odgovor je po mojem mnenju treba postaviti v širši kontekst. V Sloveniji sta nastopala že na večjih in resnejših prizoriščih, v tujini pa razen Evrovizije, ki bi jo izzvzel iz te debate, na primerljivih odrih še nista stala. In tam je, spet zaradi velikosti trga, razlika med najmanjšimi prizorišči in največjimi tudi s strani organizacije precej večja kot pri nas.
Se pa strinjam, da je sicer organizacija na prizoriščih pri nas na visokem nivoju, kar je pa tudi povezano z zahtevami izvajalcev in koliko so pri teh zahtevah vztrajni. Tukaj govorim predvsem o tehničnih zahtevah in ne toliko o zaodrju, hrani in pijači.
Preberite tudi:
