Torek, 1. 7. 2014, 15.45
6 let, 7 mesecev
The Roots - …And Then You Shoot Your Cousin
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Čeprav The Roots zadnje čase poznamo predvsem kot studijski bend Jimmyja Fallona, ki poleg običajne spremljave mimogrede ustvarja priredbe popuspešnic s šolskimi inštrumenti, ali pa odigra zgodovino hip hopa, je njihov glasbeni domet še vedno vreden pozornosti, tudi ko izide v studijski obliki.
Tokrat se po treh letih vračajo s konceptualnim, močno zgoščenim in tudi temačnim albumom, ki ob prvem poslušanju deluje razbito, skladno s kolažnim slogom naslovnice albuma. …And Then You Shoot Your Cousin se namreč začne z Nino Simone, s skladbo Never pa že na začetku uokviri glasbeno vzdušje albuma, ki je mešanica chill outa in hip hopa s primesmi elementov elektronike devetdesetih.
Kljub temačnosti skladbe pridejo v paketu z nerazumljivo toplimi zvoki in tudi v skladbi When The People Cheer, v kateri 98 od 99 težav predstavljajo "bitches", depresivnost besedila omili klavir.
Z dodatki, kot je kratka Devils, skladbe dobivajo prizvok ameriškega juga in zgodb, ki nikoli nimajo srečnega konca. V Black Rock so na koncu tunela rdeče in modre laži, v Understand pa ljudje, ko končno srečajo boga, zbežijo. Pripovedna moč The Roots ostaja močna in za razliko od številnih sodobnih raperjev nepatetična in bore malo povezana z nadstandardnim življenjem.
Eksistencialne zadrege krepi še vložek Dies Irae, ki obrise melodije izrisuje s preklapljanjem med radijskimi postajami, kakofonijo pa nato z zasanjanim glasom zgladi Mercedes Martinez v The Coming. Srečnih koncev na albumu ni, je pa zato skladba Tomorrow, ki ima vsaj obrise optimizma in melodijo na poskok.
Dobre pol ure hip hopa ob prvem poslušanju ne deluje pretirano impresivno, a k sreči je …And Then You Shoot Your Cousin eden tistih albumov, ki je z vsakim poslušanjem boljši.
