Richie Kotzen

TIP: Sila nekonvencionalen in žanrsko neulovljiv rock album.

Richie Kotzen je eden najbolj zanimivih in raznovrstnih kitaristov, ki so na sceno prišli v času melodičnega in glam metala. Njegovo izjemno čisto in nadvse prefinjeno tehniko igranja je odkril guru Mike Varney, ki je Kotzenu (rojenemu leta 1970) pri njegovih devetnajstih omogočil snemanje prvega albuma. Kotzen pa je širši javnosti postal znan nekaj let kasneje, ko se je pri svojih 23-ih letih pridružil takrat sila popularni in že rahlo prosuli glam metal skupini Poison. Z njimi je posnel odličen album Native Tongue. Kotzena pa so skoraj takoj po tem vrgli iz benda. Razlog pa je bil več kot banalen. Kotzen je namreč začel hoditi z bivšo punco bobnarja Rikkija Rocketta, s katero se je nekaj kasneje tudi poročil (in nekaj let kasneje tudi ločil). Kotzen se je nato leta 1999 pridružil super-skupini Mr. Big, v kateri je ostal vse do njenega konca. Kotzen je ves čas objavljal tudi samostojne albume, s katerimi je imel predvsem veliko uspeha na Japonskem. Zato niti ne preseneča, da je bil ta izjemni in vsestranski glasbenik in skladatelj lani tam tudi predskupina na koncertu The Rolling Stones.

Into The Black je eden izmed dveh albumov, ki jih je Kotzen objavil lani. Na njem je Kotzen še enkrat pokazal, da je kompleten glasbenik - in to ne samo, da je izvrsten skladatelj in še boljši kitarist, Ritchie Kotzen je tudi izvenserijski pevec. Njegov način petja pa močno spominja na dva njegova velika vzornika - Paula Rodgersa ter Terenca Trenta D'Arbyja. Glasbeno je Into Black nekaj zares posebnega in neklišejskega. Definitivno so skladbe na njem čisti rock. Slogovno pa nihajo od bizarnega, bluesu podobnega kotaljenja z veliko duše pa vse do nekakšnega grunge paranja, ki je bilo značilno za devetdeseta. Temu pa je dodano še kup fines ter nekaj izvrstnih, silno čistih, a tektonsko udarnih kitarskih solaž. Vse pesmi so srednje hitre. Nobena izmed desetih skladb ni ravno živahna in nobena ni čisto počasna. Kotzen pa dosega "magični efekt" predvsem s preudarnim nizanjem izjemno dobro narejenih riffov in fraz, ki odlično "padajo" v ulra-kompaktno in težko ritmiko.

Into The Black pa je poseben v opusu njegovih albumov tudi po tem, da je idejno sila intimen in zvočno zagotovo njegov najbolj mračen in temačen album do sedaj. Kotzen v svojih besedilih razpravlja o sila osebnih temah, ki imajo dostikrat tudi tisto brezizhodno noto, ki je krasila tiste najboljše grunge izvajalce pred poldrugim desetletjem. Posebno mesto na albumu pa zagotovo zaseda uvodna skladba You Can't Save Me, v kateri Kotzen na zelo oster način obračuna z miselnostjo glasbene industrije do izvajalcev. Le-ta ubija in zavira ustvarjalnost. Zaradi ostrega jezika si je samo zaradi te pesmi zaslužil tudi svarilno nalepko.

Treba pa je poudariti, da je Into The Black žanrsko sila moderen album, ki pa je za razliko od večina tovrstnih izdelkov tudi glasbeno zelo artikuliran. Skladbe na njem imajo tako pridih modernega rock zvoka, kot tudi kanček nostalgije, ki sega tja od grungea, bolj avtorskega heavyja pa vse do prefinjenih blues in tudi soul zvokov. Vse skupaj pa je združeno v kompaktno in v vsakem trenutku rockersko korektno in energično celoto.

Album bo navdušil vse, ki imate radi odlično izveden in slogovno malo bolj nenavaden avtorski kitarski rock. Plošči pa bi morali prisluhniti tudi vsi ljubitelji klasičnega rocka in heavy metala. Into The Black sicer nima tistega starinskega naboja, ima pa veliko nostalgičnih rock, blues in tudi soul prijemov, ki v kontekstu malo bolj modernih struktur zvenijo še kako sveže in zanimivo. Skratka, Into The Black je "zaresna" rock plošča, na kateri Kotzen praktično brezkompromisno prisega na čiste avtorske vzgibe. Na vas pa je, če ste v teh časih, ko tudi v tej glasbi vladajo kalupi, še pripravljeni prisluhniti zares izvirnemu rocku, ki je za povrh narejen še iz srca.