OCENA FILMA: Projekt: Otrok

Po tridesetem letu se struktura prijateljstev malce spremeni. Gre za obdobje, ko se veliko ljudi odloči za otroka in si ustvari družino, tisti brez potomcev pa se morajo sprijazniti s tem, da njihovi prijatelji, ki so postali starši, zanje nimajo več toliko časa. Prav takšna situacija je k pisanju scenarija spodbudila Jennifer Westfield, ki z možem Jonom Hammom, bolj znanim po seriji Mad Men (še) nima otrok. Nastal je komični film Projekt: Otrok, ki ga je Westfieldova tudi režirala in v njem odigrala glavno vlogo, medtem ko je Hamm nastopil v stranski vlogi in neodvisnemu filmu priskrbel še nekaj dodatne publicitete.

Zgodba se vrti okoli dolgoletnih tesnih prijateljev Jasona (Adam Scott) in Julie (Jennifer Westfield), dveh samskih tridesetnekajletnikov, ki prijateljujeta tudi z dvema poročenima paroma, mirnim Alexom in Leslie (Chris O'Dowd in Maya Rudolph) ter nebrzdanim Benom in Missy (Jon Hamm in Kristen Wiig). Vsi seveda zagotavljajo, da jih otroci ne bodo spremenili, a nekaj let kasneje vidimo, da ni čisto tako. Otroci so seveda vplivali tudi na zakona prijateljev in Jason in Julie se odločita, da bosta prelisičila "sistem" ter imela otroka in se šele kasneje posvetila romantičnim razmerjem z drugimi ljudmi. Načrt tudi izpeljeta in čez nekaj časa sta popolnoma funkcionalen par, ki ju poleg prijateljstva druži starševstvo malega Joeja. Oba se tudi dobivata z drugimi ljudmi in njun eksperiment je očitno uspel. Do neke mere …

Imeti ali ne imeti otroka je tako pri parih kot pri ljudeh, ki se približujejo določenemu starostnemu obdobju, močno prisotno vprašanje. V mislih ga nimajo le njihovi starši in sovrstniki, ampak potrebo po izbiri narekuje tudi družba sama. Komedija Projekt: Otrok se sicer ne ukvarja toliko z vprašanjem imeti ali ne imeti otroka kot s tem, ali mora otrok s sabo nujno prinesti tudi popoln razpad sistema (beri: romantičnega razmerja). Zdi se, kot da je romantično razmerje pravzaprav nekompatibilno z otroci in s podobno mislijo se je poigravala tudi Westfieldova, ki je k tematiki skušala pristopiti čim bolj pristno in neprisiljeno, kar je vsekakor odlika tega nizkoproračunskega filma. Običajne filmske klišeje uspešno prekrije z mero iskrenosti, kar se ji večinoma dobro obrestuje, vendar na koncu koncev vseeno zavije na znano pot romantičnih komedij. Žal. Čeprav je scenarij napisan z dobro mero humorja in pristnosti ter ponudi nekaj odličnih dialogov, gledalca v zadnji etapi pusti na cedilu in se sesede sam vase.

Westfieldova se je obenem bolje odrezala pri scenariju in režiji kot igri, saj pogosto deluje preveč hladno. Preostala igralska zasedba, večinoma sestavljena iz njenih prijateljev, je prijetna in prepričljiva, še posebej pa izstopa Hamm, ki je v najboljši formi. Osvežujoče, a s postano češnjo na vrhu.