Nedelja, 10. 11. 2019, 4.01
5 let
Matevž Šalehar - Hamo: vrgli so ga iz glasbene šole, češ da nima posluha #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,07
7
Nikoli izpeta tema –-ljubezen. Ta že vsa leta pri ustvarjanju vodi slovensko rock blues skupino Hamo & Tribute 2 Love, ki s svojo odrsko energijo in iskrenim odnosom do občinstva le redkokoga pustijo ravnodušnega, ko enkrat zakoraka na njihov nastop. Skrivnost njihovega 15 let dolgega uspeha je v tem, da ostajajo ne glede na trenutno popularne trende zvesti sami sebi in svojemu zvoku ter da ves čas pridno delajo, pravi njihov pevec in kitarist Matevž Šalehar - Hamo.
Hamo & Tribute 2 Love je rock blues zasedba, ki je v zadnjih 15 letih, kolikor je na glasbeni sceni, večinoma prepevala - kot že samo ime skupine pove - o ljubezni in vsem, kar je povezano z njo. A na novem, četrtem albumu, je petčlanski band stopil izven okvirjev klasične ljubezni ter se dotaknil še drugih tem, kot sta ekologija in materializem oziroma nasprotje le-tega.
Slogovno sicer ostajajo še vedno zvesti sami sebi, torej krmarijo med klasičnim rockom, bluesom, soulom in funkom. Z zadnjim albumom, ki so ga tudi producirali sami, so še bliže zvoku, ki ga imajo že vsa ta leta v glavi in mu poskušajo slediti, je povedal pevec in kitarist zasedbe Matevž Šalehar - Hamo. Poleg njega priljubljeno zasedbo sestavljajo še Martin Janežič - Buco na bobnih in tolkalih, Denis Horvat - Duki na klaviaturah, Peter Dekleva na kitari in Uroš Škerl Kramberger - Hipi na bas kitari.
O tem, zakaj je njihova publika večinoma ženska, kako se leta članov zasedbe poznajo tudi na besedilih pesmi ter kakšen se jim zdi trenutni položaj glasbe v Sloveniji, smo govorili s Hamom.
Naslov novega albuma je 4K. Kaj pomeni? In od kod zamisli za nove skladbe?
Na njem je 10 skladb, ki segajo od okoljevarstvenih opozoril do ljubezenskih težav. V primerjavi s prejšnjimi albumi, kjer je kraljevala predvsem ljubezen, se zdi izbor tem širši. Zakaj ta odmik tudi k drugim tematikam?
Mislim, da to pride z leti. Prej smo peli samo o ljubezni in mojih razmerjih, zdaj sem pa nekako začel razmišljati, da moram zagotoviti dobre pogoje zanjo. Ker če ne bomo imeli zelene travice, na kateri se ljubimo, bo ta ljubezen zelo klavrna. Tudi če pridem do ultimativnega recepta za dobro, uspešno razmerje, to ne bo nič pomagalo.
Mnogi glasbeniki pravijo, da so najbolj ustvarjalni takrat, ko so nesrečni, ko imajo težave v razmerjih. In da takrat, ko so srečni, nimajo kaj dosti povedati. Velja to tudi za vas?
Po mojem velja to kar za vse vrste ustvarjalnosti, ne samo za ustvarjanje glasbe. Severa Gjurin je zadnjič v enem intervjuju zelo dobro rekla, da umetniki neprestano rešujemo neki problem. In če problema ni, potem nič ne rešujemo.
Tudi pri meni je tako, da ko sem dobre volje, ne bom tako rekoč nič napisal. Ko imam problem in ga rešujem, pa imam nekako največ navdiha.
Pa vseeno, album je verjetno do nekega zastavljenega roka treba narediti - ali je pri vas drugače? Izdajate nove plošče takrat, ko je dovolj navdiha in se nabere dovolj dobrih skladb ali si zastavite rok in je do takrat pač treba dati produkt od sebe?
Za zdaj imamo srečo in navdih kar nenehno prihaja, tako da je skladb ogromno. Seveda pa svoj čas pri pripravi novega albuma zahteva tudi produkcija.
Naša skupina si postavi neke roke, ker smo pač tipični umetniki in moramo sami sebe malo brcati v ta zadnjo. In si potem rečemo: Dobro, čez dve leti bomo izdali nov album. Zdaj, ko je izšel naš četrti album 4K, mi že razmišljamo o naslednji plošči.
Poleg tega se mi zdi, da se z vsakim izdanim albumom zaključi neki segment, hkrati pa se odpre poligon oziroma platno za nove stvari.
Vam je na novem albumu katera skladba še posebej ljuba?
Pravzaprav so mi vse na svoj način ljube in posebne. Mogoče bi posebej izpostavil pesem Prva vrsta, zgolj zato, ker mi je v njej uspelo vpeljati neke nove spremenljivke - okoljevarstvene, ekološke in antimaterialistične.
Daleč od tega, da bi bil ta komad vzgojno-izobraževalni, ampak se mi zdi, da dobro povzame družbo, v kateri smo. Ki je mogoče malo preveč nagnjena h konformizmu - da se dobro počutimo v množici. Zelo težko stopimo v prvo vrsto, nekaj povemo, se izpostavimo, zato ker je ta množica bolj "simpl". Ampak v množici po navadi ni nekega napredka, treba je stopiti iz nje in povedati novo idejo. Zaradi tega gredo stvari naprej.
Je 4K nadaljevanje prejšnjih albumov?
Kot skupina že vseh 15 let, kar ustvarjamo skupaj, lovimo neki zvok, ki ga imamo v glavi. In z vsakim letom ter z vsako novo izkušnjo smo mu bliže. Za moje pojme je to naš najboljši album doslej.
Večino stvari delamo sami, tudi produkcijsko - Peter Dekleva in Denis Horvat sta delala produkcijo, tudi jaz malo. Tako da nekako vedno več znamo tudi na produkcijskem področju, kjer navsezadnje nismo profesionalci, se pa učimo. Je prisotnih tudi cel kup nekih eksperimentov, kar je včasih dobro, včasih pa tudi ne.
Nam je pa na tem albumu končno uspelo zaokrožiti oziroma ujeti zvok, ki ga imamo v živo. Ker je med studiem in odrom bistvena razlika.
Tisto, kar vaši oboževalci cenijo pri vas, so ravno nastopi v živo, vaša odrska prezenca. Mislite, da je ta karizma, ki jo glasbenik izžareva na odru, nekaj, s čimer se rodiš, ali se je da priučiti?
Prej bi rekel, da se rodiš s tem, ali si rad na odru ali pa ne. In če si rad na odru, potem do neke mere ta prezenca oziroma karizma pride zraven. Nekaj je pa tudi obrtniškega dela, ki se ga zagotovo priučiš.
Jaz zagotovo nisem bil tako dober, kar sam zase sicer še zdaj težko trdim, kot na primer pred 20 leti, ko sem začenjal. Na odru sem lahko zelo ekstrovertiran, kar sicer zasebno nisem. To je tistih mojih pet minut, potem grem pa nazaj v temo (smeh, op. a.).
Je vam in vašim kolegom iz skupine ljubše snemanje nove glasbe v studiu ali nastopanje na koncertih? Ker gre za dve povsem različni stvari …
Res je. Nekateri glasbeniki absolutno bolje delujejo v studiu in jim tista rdeča lučka, ki zasveti ob začetku snemanja, daje navdih in adrenalin, spet drugi pa se bolje počutijo na odru pred množico. Hamo & Tribute 2 Love je bistveno bolj band za na oder, tam se odlično počutimo.
Naš glavni adut so zagotovo koncerti in albume snemamo zato, da imamo koncerte oziroma da si večamo repertoar.
Če bi nas morali podčrtati z eno ali dvema besedama, bi to bili absolutno "live band". Na odrih se imamo res dobro.
Trenutno ste na klubski turneji, ki je namenjena promociji novega albuma. Zakaj ravno klubi in ne kakšni večji odri?
Prejšnji album smo zelo veliko preigrali na ogromnih odrih, kar je bilo za nas nekaj novega. Ko band raste, ko raste prepoznavnost, običajno rastejo tudi odri, če gre zadeva prav. In pri nas je očitno šla. Čeprav smo ves čas nekako mislili, da nismo za na velik oder, se je izkazalo, da tudi tam čisto v redu delujemo.
Vseeno pa ima klub neko intimno komponento, ki je veliki odri nimajo. Če nastopaš v klubu, se lahko s publiko pogovarjaš. Vsi slišijo, kaj si se zmenil z nekom iz tretje vrste, medtem ko v velikih dvoranah tisti iz četrte vrste ne ve, kaj si rekel nekomu v vrsti pred njim.
Klubi so mi všeč, ker občinstvo postane član banda. In če znamo drug drugega začarati, je to lahko popolnoma drugačen koncert kot teden kasneje. Zelo težko odigramo dvakrat isti koncert. Vedno iščemo nove poti, to je ta blues element, ki ga imamo - radi "odbluzimo" kam po svoje in to se da v klubih bistveno bolje speljati. Klube bomo tako ogrevali do pomladi, potem se bomo počasi prestavili tudi na festivalske odre, kjer bo pa treba film malo obrniti.
Nekoč ste bili znani po tem, da besedila svojih skladb velikokrat odpojete malo drugače, jih spremenite. To še vedno drži?
Časi so se spremenili v tem smislu, da smo zdaj postali toliko prepoznavni, da naše občinstvo na nastopih dejansko pozna naše tekste. In tukaj sem v zelo neugodni poziciji, če kot pisec in izvajalec ne poznam svojih lastnih tekstov. Tako da, priznam, zadnje čase bistveno več pozornosti posvečam temu, da pojem po tekstu.
Sicer pa je bilo tudi prej bistvo skladbe vedno ujeto. Jaz sem pesem napisal in točno vem, o čem govori, kaj želimo z določeno skladbo sporočiti. In če sem jo potem vsakič odpel z malo drugačnimi besedami tu in tam, s tem nisem imel težav. Ampak, da … Če vsi od prve do sedme vrste ubrano pojejo tvoj tekst, ti pa ne, je pa včasih malo smešno - tako članom skupine kot našemu občinstvu. Temu se potem skupaj nasmejimo.
Imate že vseh 15 let ustvarjanja isto občinstvo, ki torej tudi zori in se stara skupaj z vami, ali si ustvarjate novega?
Mislim, da publika, ki je bila z nami ob izidu prvega albuma, zdaj naše glasbe ne spremlja več. Oziroma pridejo na en dogodek ali dva na leto pogledat, kaj se dogaja z nami. Kar je super in kar spoštujemo. A ne hodijo redno na naše nastope.
Drugi, ki nas bolj redno spremljajo, pa so se nam na naši poti po moje pridružili ob izidu drugega albuma, ko smo začeli peti v slovenščini. Publika se je pomladila in predvsem "poženščila". Na naših koncertih dejansko prevladuje nežnejši spol. Štartali smo torej s samimi moškimi, zdaj pa na koncerte hodijo same punce in v razmerju do mene, ki sem vedno starejši, so naše poslušalke vedno mlajše.
Kaj to pomeni? Ste z leti začeli delati bolj romantično glasbo, ki je bliže ženskam?
Kaj pa vem … Mogoče smo pa res postali bolj "pussy band" (smeh, op. a.). Res je sicer, da veliko pojemo o ljubezni, ampak ne vem, ali je samo ta romantična komponenta kriva za to. Ker, roko na srce, tudi fantje znamo biti romantični.
Mislim, da je razlog tudi v tem, da ste ženske bolj kot mi moški tiste, ki rade greste ven, na kakšen dogodek, se družite, kaj doživite, imate večje spoštovanje do kulture. Moški pa mogoče prevečkrat na kavču ležijo in gledajo šport in se ne spravijo na koncerte.
Po drugi strani pa v glasbi vaše prve skupine Babewatch, ki sta jo leta 1997 ustanovila skupaj z bratom, ni bilo tako močne romantične konotacije. Kaj se je medtem zgodilo, da ste postali tak romantik?
Da, medtem se je zgodilo življenje, bi rekel. Takrat sem bil jaz star 16 ali 17 let, najstnik, ki so mu divjali hormoni. Saj vsi vemo, kaj vse ti takrat hodi po glavi …
Zdaj, več kot 20 let kasneje, imam ogromno več spoštovanja do nežnejšega spola, kot sem ga imel kot najstnik, in to se odraža v drugačnih tekstih. Takrat ga nisem imel toliko, ker sem pač živel v neki šovinistični rokenrol ideji, kar je bilo popolnoma brez zveze.
Ste si od nekdaj želeli biti glasbenik?
Absolutno. Pri 12 letih sem končno izprosil, da sem se začel učiti igranja na kitaro, še prej pa sem celo dve leti obiskoval glasbeno šolo, s katere so me vrgli, češ da nimam dovolj posluha.
Več kot 20 let se ukvarjate z glasbo. Kako ste se vi kot glasbenik v tem času spremenili?
Kaj pa glasbena scena nasploh? So šle v vsem tem času stvari na boljše, na slabše?
Klima v teh naših rokerskih vodah se je v zadnjih petih letih močno izboljšala. Dobrih glasbenih skupin je bilo vedno dovolj, ampak prostora za pokazati in predstaviti se pa je v resnici zelo malo. Od časov, ko smo nove single predstavljali z gostovanji na televizijah in radiih pa do danes so se zgodili YouTube in družbena omrežja. Ustvarili so se novi kanali, ki te lahko postavijo pred občinstvo, in je zaradi tega scena začela v zadnjih letih spet cveteti.
Res imamo na voljo ogromno odlične glasbe, tudi novi, mladi glasbeniki, ki so prišli in še prihajajo na sceno, delajo res dober rokenrol. Tudi na koncerte ljudje spet hodijo, vstopnice se znova prodajajo in to ustvarja pogoje, da se tudi v glasbenih vodah spet vrti denar - da so vsi, vpleteni v postopek, zadovoljni. Se pravi, da glasbeniki nekaj dobijo, da tudi gostinci in lastniki klubov nekaj zaslužijo in da ima občinstvo na voljo kakovostne koncerte.
Torej se da od glasbe spet lepo živeti in ni treba imeti "glavne" službe in glasbo delati za zraven, za hobi?
Očitno da - če sodim po sebi. Res pa je, da če začneš razmišljati o socialni varnosti, lahko vse skupaj postane malo zastrašujoče, ker ta naš rokenrol ni redna služba za nedoločen čas. Pri meni je tako kot pri večini samostojnih podjetnikov oziroma kulturnikov - če zbolim za dlje časa, nimam plačanega bolniškega dopusta. To je kar zastrašujoča misel. A treba je razmišljati pozitivno in verjeti, da bo vse v redu.
Druga stvar pa je tudi to, kako živeti. Jaz sem prej, preden sem se posvetil glasbeni karieri v celoti, imel drugo službo, ki je bila odlično plačana. A na neki točki sem se odločil, da želim početi nekaj, kar me osrečuje, in to je bila glasba.
Takrat, ko sem sprejel to odločitev, sem moral močno spremeniti življenjski standard. Sem pa hkrati s tem ugotovil, da me to dela veliko bolj srečnega kot denar, ki sem ga imel prej na voljo. Treba je razmisliti, ali vse to materialno, za čimer se pehamo vsak dan, tudi v resnici potrebujemo, ali nas to dejansko osrečuje.
Na glasbeni sceni preživeti 15 let je nedvomno dosežek. V čem je skrivnost? Kaj loči skupino, ki je na sceni aktivna poldrugo desetletje, od neke skupine, ki je bila popularna tri, štiri leta ali še manj, nato pa potonila v pozabo?
Mislim, da mi, ki smo še vedno tukaj, ves čas res trdo delamo in smo pridni. Ne spimo na lovorikah starega albuma, ampak že takoj po izidu razmišljamo o naslednjem. Druga stvar pa je iskrenost: mislim, da vsi mi, ki smo že toliko časa na glasbeni sceni, znotraj svoje umetnosti nikoli nismo lagali, ampak smo bili vseskozi z občinstvom iskreni.
Ker z neiskrenostjo ne prideš daleč. Ne moreš en dan biti roker, naslednji dan pa se odločiš v roke vzeti harmoniko in delati narodno-zabavno glasbo - in harmoniko tukaj omenjam z vsem spoštovanjem, da se razumemo. Enako velja tudi obratno, seveda. Ljudje temu ne bodo nasedli.
Menim, da je skupni imenovalec vseh propadlih projektov to, da se glasbeniki oportunistično ženejo za trenutnimi trendi v glasbi, ampak na neki točki ta trend neha biti popularen in pride v modo nov. To menjavanje žanrov pa po moje ni formula za uspeh.
Mislim, da je skrivnost v tem, da ne slediš trendom, ampak jih ustvariš in potem temu, sam sebi, ostaneš zvest vseskozi.
Naša glasbena pot ne temelji na oportunizmu. Ne rečemo: dajmo narediti koncert v Križankah, ker bomo tako veliko zaslužili. Križanke so tam in bodo tam ostale. In ko bo čas, ko nas bodo poklicale, bomo nastopili tudi tam.
Seveda smo že tudi mi v teh 15 letih delali kakšen projekt, ki je bil prevelik za nas, pa nas je to res postaralo za kakšnih pet let. Nisem se zato odločil za glasbo, da se bom toliko obremenjeval s tem, kaj si ljudje mislijo in koliko denarja bom zaslužil. V prvi vrsti mora biti pomembno, da delaš stvari s srcem in da se imaš dobro.
7