Marilyn Manson

TIP: Toliko glasbe oziroma raznovrstnega muziciranja pri njem še niste slišali.

Marilyn Manson je pred kakšnimi desetimi leti vdrl na sceno z besnim sesuvanjem za ZDA vsega svetega. Z ortodoksno industrial metalurgijo ter zelo inteligentnimi besedili je napadal ameriški esteblišment, politiko, glasbeno sceno, hinavščino, način življenja in tudi tamkajšnjo seksualno zavrtost. Pri tem je šel velikokrat do skrajnega roba dobrega okusa in še sprejemljivega gnusa. Manson je v trenutku postal "ameriški državni sovražnik št. 1", a hkrati tudi idol tamkajšnje mladine, ki je v njem videla odgovor na vse svoje frustracije.

Danes se Marilyn Manson ne ukvarja več toliko z zunanjim svetom, ampak predvsem sam s seboj. Pred časom je padel v depresijo in ustvarjalno brezvoljnost. Razlog za to je bila ločitev z njegovo dolgoletno spremljevalko Dito Von Teese - nekdanjo slačipunco, fotomodelom, pin-up deklico in zvezdo nove ameriške burleske. Kot kaže, pa Manson tudi ob novi ljubezni ni pozabil preteklosti. Tako se v besedilih novega albuma Eat Me, Drink Me ukvarja predvsem z ljubeznijo in neljubo izkušnjo, ki še ni čisto za njim. Pri tem pa ostaja darkersko skrivnosten, a tudi aroganten, napadalen in ciničen. Kakšnih širših sporočil, ali vsaj totalnih provokacij pa ne tej plošči ne boste zasledili.

Morda Manson na prvi pogled izgleda malo čudno, ko na tako osebni ravni razmišlja o vrednotah, kot so na primer družina, ljubezen ali prijateljstvo. Vendar je takšna drža vsekakor bolj poštena, kot če bi na vsak način hotel razlagati nekaj socialnega ali celo političnega in pri tem ne bi stal za tem. Tudi zaradi tega, ker vedno stoji za svojimi stvaritvami, Manson tako izstopa od ostalih nu-metalcev in podobnih "angažiranih" sodobnih bendov, ki se (povečini) vse skupaj gredo le zato, ker to prinaša denar.

Pravo presenečenje in poslastica na Eat Me, Drink Me pa je sama glasba. Manson se je na tej plošči povsem oddaljil od nu-metala in industriala. Tako tokrat praktično ni zaslediti orto-metalskih paranj, tulečih vokalov in industrial zvočnih zidov. Manson na tem albumu igra nekakšen post-alternative kitarski rock, ki pa je še vedno metalsko oster, gotsko temačen in sila energičen. Tej prefinjeni in energični godbi pa Manson presenetljivo dodaja prave kitarske solaže, ki so odigrane na način, kot so to počeli rockerji in heavy metalci v osemdesetih. Takšnih ali podobnih solaž v glasbi Marilyn Manson do sedaj ni bilo zaslediti. Zasluga za to pa gre kitaristu in soavtorju Timu Skoldu, brez katerega tega albuma verjetno sploh ne bi bilo, saj je bil ravno on tisti, ki je Mansona prepričal, da začne spet snemati.

Eat Me, Drink Me je bistvu naravnost frajersko sproščena plošča, na kateri Manson verjetno prvič v svoji karieri ni gledal, na to, kako bo skladba "vizualno" učinkovala, kakšne kostume in nastop rabi zanjo, in podobno. Vse je osredotočeno na samo glasbo, ki je bogata, kot pri Mansonu še nikoli doslej. Poleg tega pa se je Manson zelo dobro rešil lastnih klišejev, s katerimi so v času njegove odsotnosti začeli služiti mlajši bendi (My Bloody Valentine…). Ja, Manson ni več "king of f**k" ali "antichrist superstar". Tokrat se predstavlja kot kompetenten glasbenik, ki stavi na vsebino in ne na šok ali lupino. Da o tem, da na Eat Me, Drink Me predstavlja ultimativno nadgradnjo nu-metala, niti ne govorimo.