Magnificov nostalgičen poklon glasbi z veliko začetnico

Na prvem od dveh načrtovanih ljubljanskih koncertov (drugi bo drevi ob 20. uri) je Magnifico dobro razpoloženemu občinstvu (čeprav se je pisal 1. november, vzdušje v dvorani ni bilo nič kaj turobno ali komorno) predstavil glasbo iz prej omenjene serije in istoimenskega filma, najbolj gledanega srbskega filma v zadnjih dvajsetih letih, ki ga je leta 2010 posnel Dragan Bjelogrlić. Da bi bila mera dobre "muzike" polna, je vmes postregel še z orkestralno aranžiranimi in v tako prepoznaven srbski melos (beri bogat zven trobent) zapakiranimi svojimi starejšimi uspešnicami: Silvija, Hir aj kam hir aj go, Kdo je čefur, Gospod, težko sem ponižen, In ko enkrat bom umrl in Halo, gospodična.

Kot je v samem uvodu povedal glasbenik, "se tokrat predstavljam v meni neznačilni vlogi in meni neznačilnem zvoku". Da je bilo to res tako, se je dalo zaslutiti že po začetnih notah pesmi Ljubav v C-duru, prvega komada z albuma filmske glasbe, ko se je zvenu njegove kitare pridružil še ubrano zveneč 28-članski orkester srbske vojske Stanislav Binićki pod vodstvom dirigenta, majorja Igorja Mitrovića. Z melodiko jugoslovanskih šlagerjev iz prve polovice prejšnjega stoletja ravno dovolj začinjena uvodna orkestralna pesem (in vse druge, ki so sledile), je bila dovolj, da je sprožila poplavo nostalgičnih spominov na neke stare, dobre čase ...

Ne samo da je bila mojstrsko interpretirana glasba iz filma pravi balzam za poslušalčeva ušesa, tudi vizualno je bil koncert prava poslastica - z izbranimi lučnimi projekcijami, ki so zdaj umirjeno zdaj igraje drsele prek odra in občinstva, je bila glasba tudi "videti" famozno (kot je famozno Magnificovo znanje angleškega jezika ...).

Eden od vrhuncev večera (bilo jih je več ... ves večer je bil pravzaprav vrhunski) je bil zagotovo nastop španske pevske dive Luz Casal. "Velika umetnica svetovnega slovesa, dobitnica grammyja, gospodična, s katero sem z veseljem sodeloval pri muziki za ta film," kot jo je iskreno, skorajda ljubeče napovedal Magnifico, je s svojim na čase lirično melanholičnim, pa spet mogočnim glasom, naslikala goreči temperament svoje lastne pokrajine, ki se, morda nevede, zrcali tudi v balkanskem temperamentu. Najprej je postregla s svojim hitom Piensa en mi, nato je sledil Madrugadas (španska različica naslovne pesmi albuma Pukni zoro), končala pa s čutno odpeto Al Viento (španska različica slovenske ljudske skladbe Pastirče mlado). Ta vmesni, glasbeno miren, "mistični" del koncerta, ko so Casalovo na odru obkrožali le Magnifico na kitari, basist Jan Gregorka in kitarist Teo Collori, ko je četvorko na mračnem odru osvetljeval le snop belega reflektorja, je bil več kot dobrodošla protiutež barviti glasnosti srbskega orkestra in mojstrstvom trobentača Ivana Pavlovića, klarinetista in saksofonista Mateja Kuželja, violinista Matije Krečiča in bobnarja Schatzija.

Dobro uro in pol dolg nastop razgretemu občinstvu ni zadoščal in ob huronskem ploskanju se je Magnifico z druščino še dvakrat vrnil na oder in, upajoč, s ponovnim preigravanjem komadov, ki smo jih že slišali, ter njegovo srce parajočo interpretacijo nosilne pesmi albuma Pukni zoro (ki je na srbskih tleh že ponarodela – to je za Magnifica največja možna pohvala) zadostil lačnemu glasbenemu apetitu po šivih pokajoče dvorane. Od ploskajočega in stoječega občinstva se je poslovil z besedami: "Hvala lepa, bili ste odlični, tudi mi nismo bili tako slabi!"

Če lahko v njegovi famozni angleščini dodam: "Nou sr, ju vr fentestik!" (Ne, gospod, bili ste fantastični!)