Machine Head

TIP: Odličen, visoko-oktanski, čistokrven metal album, s katerim si skupina še bolj utrjuje nanovo pridobljeni (stari) ugled.

Machine Head so bili eden najmarkantnejših ekstremnih metal bendov devetdesetih. Spadajo v novo generacijo Bay Area bendov. V svoji glasbi so spretno kombinirali thrash tradicijo, ki so jo časom primerno nažgali, s precej izrazitimi, hrupnimi in destruktivnimi metalcore prijemi. Kombinacija je v tistih časih delovala sveže, atraktivno, nadvse moderno in totalno metalsko. Pevec in glava benda Rob Flynn pa je konec devetdesetih hitro ugotovil, da se metal spreminja (lahko berete tudi kvari). Bend so tudi zapustili vsi originalni člani, kar je bil še dodaten razlog za spremembo. Prenovljeni Machine Head so se tako v prvih letih tega desetletja predstavili kot moderen, skoraj nu-metal bend. Vendar se jim skok v trendovsko glasbo ni ravno posrečil. Machine Head so v tem obdobju izgubili svojo prepoznavnost in tudi energičnost. Vse je bilo na svojem mestu, a nekako ni prav delovalo. Flynn je še enkrat hitro odreagiral. Verjetno je bil prvi, ki je spoznal, da nova glasbena usmeritev ne deluje prav dobro, kot tudi, da bend med MTV-jevsko zašminkirano novo "metal" sceno nima kaj iskati. Pred tremi so Machine Headl objavili odličen album Through The Ashes Of Empires, na katerem so se v precejšnji meri vrnili k izvornemu metal mesarjenju, s katerim so zasloveli. Vendar je skupina ohranila tudi kanček novega zvoka. Predvsem je bend začel precej več eksperimentirati. Machine Head so si s tem albumu pridobili nazaj večino nekdanjega ugleda, pri tem pa niso zveneli kot skupina, ki samo reciklira svoje stare trike.

Machine Head na svojem novem albumu The Blackening precej verno nadaljujejo pot, ki so si jo zastavili na predhodniku. Tudi The Blackening je ubijalsko metalski album, na katerem skupina osnove gradi na zdravem in navitem thrashu osemdesetih ter skrajnemu metalu devetdesetih. Bend pa občasno, "bolj za barvo" temu dodaja tudi "nizke" zvočne detonacije in kompaktne "zidove hrupa" na način kot to počnejo nu-metal bendi. Vendar je tega, kot že rečeno, zgolj za vzorec. V skladbah pa prevladuje trda in klasično metalska skladnja, ki jo krasijo izvrstni in izraziti kitarski riffi; odlične in včasih tudi dolge kitarske solaže; nemirna, čvrsta in velikokrat povsem podivjana ritmika ter odlična Flynnova vokalna interpretacija, ki je mestoma tuleče napadalna, drugič pa spet izvedena s čistim glasom in "pravim" petjem.

Bend pa se na The Blackening ne zadovoljuje samo z veščim nažiganjem že znanih obrazcev. Na nek način se zdi, da Machine Head tokrat niso delali nikakršnih kompromisov. Predvsem to velja za samo pisanje pesmi. Od osmih pesmi, kolikor jih je na plošči, sta namreč dve dolgi več kot 10 minut, drugi dve pa trajata 9 minut. Nobena pa ni krajša od štirih minut in pol. Machine Head so formo tako zastavljenih skladb zelo dobro izkoristili. Pesmi so dramaturško dorečene, ostre kot nož in nikoli dolgovezne. Bend vedno znova preseneča z menjavami ritma, tempa in vzdušja, ki pa je vedno ortodoksno metalsko. Včasih pa si privošči tudi dolge kitarske solistične izlete.

Machine Head so s svojima zadnjima dvema albumoma dodobra oživili blišč bolj skrajne metalurgije devetdesetih, pri tem pa so svojemu izrazu dodali ravno pravšnjo dozo modernih elementov in tudi današnje drže. Vsekakor so se Machine Head vrnili v velikem slogu. The Blackening pa bi moral več kot zadovoljiti vse tiste, ki ste bangali na ameriški metal devetdesetih, ne bi pa smel razočarati tudi vseh tistih bolj modernih metalcev, saj so bili ravno Machine Head eni tistih, ki so s svojim napadalnim metalom postavili temelje za vse, kar se dogaja na današnji (predvsem ameriški) nu-metal sceni.