Gorka Berden: Kar ji je čez noč podrlo svet, ji je najbolj spremenilo življenje #intervju

Foto: Ana Kovač Igralko Gorko Berden – njeno ime v stari slovenščini pomeni topla, kar sovpada z njenim značajem – je najbolj zaznamovalo in izklesalo odraščanje v tujini.

Najprej se je kot najstnica z mamo in sestro preselila v Lizbono, pozneje jih je za štiri leta zaneslo v Strasbourg, nato še za sedem let v Pariz, kjer je študirala dramsko igro. Kaljenje odraščajoče osebe in igralke v francoski prestolnici opisuje kot dragoceno.

Konec leta 2009 se je vrnila v Ljubljano, ker je čutila, da je tako prav – tako kot je prej čutila, da mora nekaj časa preživeti v Parizu. V Sloveniji so se ji hitro odprla gledališka in televizijska vrata. Sodelovala je v različnih projektih, med drugim z Brankom Završanom, Barbaro Kapelj, Draganom Živadinovom in drugimi. Igrala je v humoristični seriji Da, dragi! Da, draga! na Planet TV.

Zadnje tedne jo lahko spremljamo v veščem sukanju na plesnem podu v televizijskem šovu Zvezde plešejo. Nocojšnji nastop bo zanjo še kako prelomen. Plesala bo namreč kljub bolečinam, ki so se pojavile po ponedeljkovem treningu in preprečile intenzivne priprave na plesno točko. Kljub sumu, da gre za zlomljeno ali počeno rebro, se je po obisku urgence izkazalo, da gre "zgolj" za vnetje medrebrne mišice oziroma opne. Bolečinam se je po robu postavila s protibolečinskimi tabletami, pomagajo pa ji tudi s fizioterapijo.

Foto: Ana Kovač

Nocojšnji nastop v oddaji Zvezde plešejo bo verjetno za vas prelomen, saj ga boste zaradi vnetja medrebrne mišice "oddelali" v bolečinah. Zdi se, da ste prelomnic vajeni. Bi mednje uvrstili tudi leta, ki ste jih preživeli zunaj Slovenije? Pri 15 letih ste se z mamo in sestro zaradi mamine diplomatske službe preselili v Lizbono na Portugalskem. Koliko so se vam s tem razširila obzorja? Sprva menda nad idejo niste bili preveč navdušeni …

Selitev v Lizbono mi je spremenila življenje in še danes imam občutek, da živim pozitivne posledice te selitve.

Najprej mi je bilo grozno, svet se mi je podrl čez noč. Vse, kar mi je bilo ljubo, kar sem imela, torej vsi prijatelji, baletna in glasbena šola ter osnovna šola, je bilo v Ljubljani in nobene želje nisem imela, da bi se selila kam drugam.

Spomnim se, da sem približno pol leta resnično trpela. Spraševala sem se, zakaj ravno jaz, možnosti, da bi ostala z očetom v Ljubljani, ni bilo, saj si je že ustvaril novo družino … Pa tudi želela sem biti z mamo in sestro.

Težko se je bilo privaditi na novo okolje, kjer nikogar ne poznaš, ne govoriš jezika, v šolski klopi sediš kot tepec, ki ne razume niti besede … Prvega pol leta je bilo zelo težko, potem pa sem se postopoma privadila. Začela sem razumeti jezik, se povezala z ljudmi, začutila sem, da me imajo radi, da mi želijo pomagati, spoznala sem, da je Lizbona res lepo mesto, in kar naenkrat sem ugotovila, da mi v resnici ni hudega.

Da nisem v zaporu, da nisem begunka in nisem na prisilnem delu v gulagu, samo preselila sem se v drugo mesto, kjer mi ničesar ne primanjkuje in kjer je moja edina naloga ta, da se sprijaznim s tem, da bomo tukaj ostali ter da to izkoristim in sprejmem.

Pravite, da je Ljubljana za vas celostni dom, Pariz, kjer ste živeli in tudi študirali med letoma 2002 in 2009, srčni, kaj je potem Lizbona?

Topel spomin. V času bivanja v Lizboni sem bila zelo mlada, tam smo živeli samo dve leti, a se me je celotna izkušnja globoko dotaknila.

"V določenem življenjskem obdobju nisem imela prav nobene želje po vrnitvi v Slovenijo. Kar pobralo bi me, tako kot zdaj nimam nobene želje, da bi se v Pariz vrnila za stalno." Foto: Ana Kovač

V nasprotju z bivanjem v Strasbourgu, kjer sem živela štiri leta, pa mesto name ni naredilo prav nobenega posebnega vtisa, niti ni pustilo pečata. Ni me impregniral, ni se me dotaknil, kar je zanimivo, saj sem tam rada živela, ni pa mi pustil ničesar trajnostnega. Za veliko razliko od Lizbone, ki jo imam še vedno zelo rada. Ne vem, nanjo me veže neka nostalgija v pozitivnem smislu …

Najbolj pa vas je zaznamoval izlet v Pariz. Menda vas je udarilo kot strela z jasnega.

Da, Pariz smo obiskali pri mojih 14 letih. Takoj sem ga začutila. Spomnim se, da je imel sin od očetove nove partnerice tam sabljaško tekmovanje, mi pa smo ga pospremili in potovanje združili s počitnicami. Ne vem, kaj se je zgodilo, ampak že vizualni vtis je bil močan. Arhitektura, Sena, mostovi, muzeji, utrip mesta, ki je tako močan, da te potegne vase. Res je bila ljubezen na prvi pogled.

In ko je zrasla želja po igralstvu, je bilo jasno, da jo uresničite v Parizu in ne na AGRFT v Ljubljani?

Da, v tistem življenjskem obdobju nisem imela prav nobene želje po vrnitvi v Slovenijo. Kar pobralo bi me, tako kot zdaj nimam nobene želje, da bi se v Pariz vrnila za stalno.

Preberite še:
- Natalija Gros o smrti svojega partnerja: Vesela sem, če me kdo vpraša o njem #intervju
- Katarina Venturini o čudežu, ki ga ni več pričakovala #intervju
- Nika Ambrožič Urbas: modni konjič za katerim se praši #intervju

Foto: Ana Kovač

Nimate tam kot igralka, ki tekoče govori francosko, več možnosti za uresničitev?

Ne. Pariz je tako kot London ali New York. Koncentracija ljudi, ki se želi preizkusiti tam, je ogromna, ampak res ogromna. Na vseh avdicijah je nenormalna gneča, vsak se trudi po svoje.

Ne smemo pozabiti, tako kot imamo v Sloveniji neki hermetičen krog in socialno mrežo, je tudi v Parizu. Že Francozov imajo več kot dovolj in tujcev skorajda ne potrebujejo.

Navsezadnje bomo v tujini vedno tujci, ne glede na to, kako dobro govorimo jezik. Sicer pa sem bila običajno deležna komentarja, da je moj naglas belgijski. Vedno so me klicali za vloge žensk iz slovanskega sveta. Ali so to vloge nekih revic, da je v ozadju begunska zgodba, ali prostitutke. Zelo klišejsko. No, pa tudi teh vlog je zelo malo.

Ste imeli v Parizu svojega agenta?

Agentko. Nekaj časa na začetku, a mi ni kaj dosti pomagala. Sicer pa je v Parizu tako, da moraš najprej ustanoviti svojo gledališko kompanijo (La Companie). Eden od igralcev je predsednik, en je zadolžen za stike z javnostjo, en za blagajno … za vse si sam. Pripraviš projekt, sam zbiraš sredstva, sponzorje, najameš teater, hosteso, na neki način si podjetnik.

Foto: Ana Kovač

Kako sprejemajo tujce?

Zelo dobro, Slovane imajo radi in noro jim je bilo všeč, da sem Slovenka. Imajo te radi in te spoštujejo, ne boš pa na ta račun dobil gore vlog, ker jih niti ni.

Zakaj ste se odločili za študij v Parizu? Verjetno je študij slonel na samoplačniških temeljih.

Da. Kot sem že omenila, se takrat res nisem želela vrniti v Slovenijo, življenje v tujini mi je zadišalo, čeprav sem domov rada hodila na počitnice. Seveda se moram ob tem zahvaliti staršema, da sta mi omogočila študij na znameniti igralski akademiji, kjer sem študirala gledališko igro, kot tudi bivanje v Parizu.

Kdaj ste ugotovili, da ste Parizu dali dovolj priložnosti?

Ko sem se znašla na točki, ko sem se morala začeti sama finančno preživljati, življenje v Parizu pa je drago. Najemnine so astronomsko visoke, in to za takšne luknje, da ne moreš verjeti. Prave podganje luknje! Ko greš na ogled, stojiš v vrsti in nato vstopiš v stanovanje, ki je videti kot namočena klet. Z izkušnjo kakovosti bivanja, ki jo imamo v Sloveniji, si to težko predstavljamo.

Za približno dostojno življenje v Parizu potrebuješ reden in relativni dober dohodek.

"Delujem zelo intuitivno. Nikoli nič ne načrtujem. Začutim stvari in vem, kaj je prav." Foto: Ana Kovač

Kako ste se finančno lotili samostojnega življenja?

S kolegi smo posneli spletno nadaljevanko in upali, da jo bo kdo odkupil, vendar se to ni zgodilo. Zato sem iskala priložnostne službe, vendar se mi je vsaka po nekaj časa zamerila.

Tako je bilo tudi z delom v solatnici, ki ga po dveh mesecih nisem več mogla opravljati. Kot tajnica sem delala v odvetniški pisarni in v varnostnem podjetju. 

Kaj je bila odločilna točka, da ste se nato dokončno vrnili v Slovenijo?

Prepletlo se je več stvari. Stara sem bila 28 let, starši so me prenehali finančno podpirati, bila sem brez igralskih projektov in jasno mi je bilo, da za to, da bom preživela, ne želim več opravljati priložnostnih del kot natakarica in podobno. Poleg tega sem takrat bila že leto v zvezi na daljavo, za katero sem začutila, da moram priti sem in ji dati resno priložnost.

Kot ste začutili, da boste enkrat živeli v Parizu, enako je bilo s selitvijo nazaj v Slovenijo.

Nasploh delujem zelo intuitivno. Nikoli nič ne načrtujem. Začutim stvari in vem, kaj je prav.

Sedem let, kolikor sem jih preživela v Parizu, sem vedela, da je edino prav, da ostanem tam. Če bi v tistem času morala oditi, bi mi bilo izjemno težko. Spomnim se, kako srečna sem bila tam. Vendar pa sem nato v zadnjega pol leta začutila, da se moram vrniti v Ljubljano.

Je pa res, da sem svoj francoski bančni račun zaprla šele po enem letu in takrat tudi iz pariške kleti dokončno odnesla svoje stvari. Na tak način sem si puščala odprta vrata.

"V tujini bomo vedno tujci, ne glede na to, kako dobro govorimo jezik. Vedno so me klicali za vloge žensk iz slovanskega sveta. Ali so to vloge nekih revic, da je v ozadju begunska zgodba, ali prostitutke. Zelo klišejsko. No, pa tudi teh vlog je zelo malo." Foto: Ana Kovač

Kako delate, tudi precej intuitivno? Pravite, da pri vašem delu veliko črpate iz opazovanja ljudi.

Gre za skupek obojega. Neizmerno rada opazujem ljudi, že od nekdaj. Spomnim se, kako sem že kot otrok čepela v kakšnem kotu in pozorno spremljala ljudi, ki so hodili mimo, gledala njihove geste, poslušala pogovore … Ravno zato mi je bil Pariz od nekdaj tudi tako všeč. V barih, ki so posejani po ulicah, lahko sediš ure in ure, pred tabo pa se odvija cel film.

Ko ste odšli iz Pariza, ste bili stari 28 let in na novo začeli v Sloveniji. Vas je grabila panika, češ, kaj bi pri teh letih že morali doseči?

Do pred dvema letoma sem imela v življenju zelo veliko srečo v nesreči – nezavedanje tega, koliko sem stara. Utopično se mi je zdelo, da imam še vse pred sabo, da sem še izjemno mlada in da mi nič ni treba, ker se bo vse še zgodilo. Zelo naivno sem dojemala čas in verjela, da vse še pride in da se nič ne mudi. Tako sem razmišljala do svojega 34. leta.

Foto: Ana Kovač

Kaj se je potem spremenilo: strah pred minevanjem?

Točno to. Pred tem nisem čutila nobenega pritiska časa in tega, da bi kaj morala doseči. Prepustila sem se toku, rekla sem si, da bo, kar bo. Nekaj sem že naredila in veliko še bom, sem si vedno mislila. Zadnji dve leti pa me stiska. Občutim, kako vse hitreje mineva čas, posledice časa pa vidim tudi na sebi … 

Kako ste se ob vrnitvi v Ljubljano lotili trkanja na domača gledališka vrata?

V bistvu tega nikoli nisem počela. Neizmerno srečo sem imela, da sem že po mesecu in pol dobila povabilo za sodelovanje v otroški predstavi režiserja Branka Završana. Temu je takoj sledil projekt Barbare Kapelj z naslovom Eksplozija.

Vse se je odvijalo veliko hitreje, kot sem si sploh predstavljala.

Že nekaj let je, odkar ste se vrnili v Ljubljano, vendar pa vaša vez s Parizom ni pretrgana, tam namreč živi vaš partner, slovenski fotograf.

In ravno zato se tja še toliko raje in pogosteje vračam. Tako je Pariz zame ohranil neko domačnost, še vedno se nekako zdi kot drugi dom. Če ga predolgo ne obiščem, ga močno pogrešam – Pariz in fanta.

Z igralcem Lotosom Vincencem Šparovcem sta v humoristični seriji Da, dragi! Da, draga! na Planet TV razbijala ženske in moške stereotipe. Foto: Bojan Puhek Ste si ob gledališču že od začetka želeli tudi vstopa na televizijo?

Sploh ne. Televizija mi je bila včasih popolnoma tuja. Že v času študija, ko smo delali s kamero, sem si mislila, da bo moje polje samo gledališče. Pred kamero moraš biti igralsko bolj minimalističen, sama pa sem zelo ekspresivna.

Po drugi strani pa mi je bilo že takrat v užitek snemati kratkometražne filme. Moja izraznost pa je pred kamero lahko prišla na plan pri vlogi Miše v seriji Da, dragi! Da, draga!.

Danes imam povsem drugačen odnos do kamere in zdaj bi si najbolj na svetu želela posneti celovečerni film.

Če bi si ta projekt napisali po meniju: kdo bi bil režiser filma?

Zelo rada bi delala z Rokom Bičkom. Tudi s Sonjo Prosenc in Miho Knificem, s katerim sem že sodelovala.

Vendar pa, kot pravite, načrtov ne delate.

Ne vem, ali je to dobro ali slabo, vendar v življenju še nikoli nisem ničesar načrtovala. Po eni strani je to sicer lahko zelo strašljivo. Kako gre lahko nekdo skozi življenje brez kakršnihkoli načrtov in perspektive?

Moj odnos do življenja je carpe diem (izkoristi dan, op. a.).

Odlomki iz serije Da, dragi! Da draga!

Zato je potrebno precejšne zaupanje, da človeka ne zagrabi panika.

Včasih, ko sem v občutljivem obdobju, me preganjajo vprašanja, ali bom še kdaj delala in kaj to bo. Pa tudi to, da nisem več mlada in kaj vse so si nekateri v tem času zgradili. Kariero, imajo otroke … Jaz pa mislim, da bom šla čez življenje, kar na ta svoj način? No, na koncu vedno ugotovim, da se ne morem potisniti v nekaj, kar ni del mene.

Si želite zaposlitve v gledališču?

Zelo dolgo časa te želje nisem imela, potem pa sem si pred dvema letoma, ko so se v meni začele dogajati spremembe, začela želeti redne zaposlitve v gledališču. Da bi imela vsaj eno stabilnost.

Je pa življenje res neprestano spreminjanje in rast. Zato si vedno rečem: samo zaupaj in delaj tako, kot si do zdaj.

V televizijskem šovu Zvezde plešejo navdušuje iz oddaje v oddajo. Tokrat bodo njen ples s soplesalcem Andrejem Rebulo zaradi vnetja mišice spremljale bolečine. Foto: Mediaspeed

Zadnje tedne vas spremljamo v oddaji Zvezde plešejo. Vas ljudje zaradi vaših plesnih predstav prepoznavajo? Tudi tik pred našim srečanjem vas je ustavil gospod in pokomentiral vaš ples. Se vam to pogosto dogaja?

Občasno se dogaja in vedno mi je lepo pri srcu. Ljudje pristopijo do mene, pokomentirajo ples in sodniške ocene. Vsakokrat znova sem presenečena, da me ljudje spremljajo in da se jim postala kar nekako domača.

To sem prvič občutila z začetkom predvajanja serije Da dragi, da draga! na Planet TV. Zanimivo, takrat so me večinoma prepoznavali otroci in mladi, pa čeprav se mi zdi, da niso bili ravno ciljna skupina te serije, zdaj pa pristopajo kar vse generacije.

Kako je z anonimnostjo? Vam je kdaj v mestu, kjer vsi poznajo vse, muka iti s točke A do točke B?

Poskusim odmisliti, sicer pa mislim, da sem še vedno dovolj anonimna. Preprosto sedem na kolo in si nadenem sončna očala … Večina ljudi, ki pristopi do mene, je zelo pozitivna, ni se mi še zgodilo, da bi me kdo ozmerjal, ali da bi bil zloben. Srečanja so vedno prijetna. So pa seveda tudi trenutki, ko si zaželimo samote … Nimam pa s tem res nobenih težav.