Eurovision Song Contest Baku 2012

Euro Neuro je gotovo najbolj zanimiva stvar na kompletu dveh diskov, ki prinašajo bolj malo novega, čeprav ponujajo kar 42 novih skladb. In poslušanje tega materiala je kar resno delo – najdaljša skladba je dolga 3 minute in 8 sekund, najkrajša pa 2 minuti in 54 sekund.

Koncept je razvlečen, vprašljiv in predvsem prazen, saj večina izvajalcev v zadnjem času samo še ponavlja stvari, ki so visoko na svetovnih lestvicah – Lady Gaga, Madonna, Beyonce in boy bendi so podlaga za nešteto različic, zdaj že v glavnem v angleškem jeziku. Malo je rapanja, še manj električnih kitar. Veliko je balad, med drugim hrvaška, slovenska, makedonska in bosanska, nekaj je igrivih jazz etno plesnih skladb (Moldavija), a kakor rečeno: vse je že slišano in poreklo avtorjev in izvajalcev nima več veliko zveze s skladbo.

Azerbajdžan recimo ima letos skladbo, ki bi lahko zmagala tudi na našem izboru in jasno obratno. Srbi so poslali v Baku bivšega favorita Željka Joksimovića, ki ima s to državo kar nekaj izkušenj, saj je njegov prejšnji hit hudo podoben neki azerbajdžanski popevki. Ampak poleg Balkancev, ki jih tako ali tako dobro poznamo, so letos presenetili Angleži, ki kanijo zmagati z Engelbertom Humperdinckom.

Občinstvo, tip ima 76 let, njegova balada pa je takšna, kot bi jo pel v šestdesetih, ko so vsi plesali na njegov The Last Waltz. A vse skupaj je pač šov ali kot pravi Rambo v svojem komadu: "Try not to be hermetic."