Denis Lavant: Caraxa sem naučil razumeti, kaj je igralec

Sivo-modra čepica, globoko črna oblačila, siv telovnik, pod njim pa drobcen moški z markantnim obrazom, ki ga še bolj kot dobro prepoznavne poteze zaznamujejo ubrano gibanje telesa – pa naj bo to med razmišljanjem o svojemu delu ali med igrivim poskakovanjem po betonu, ki Kinodvor loči od najbližje cvetličarne. Nič čudnega, da se je danes enainpetdesetletni Denis Lavant nekoč tako zlahka vživel v vlogo Charlieja Chaplina, ikono nemega filma, v katerem je telo igralcu pomenilo še toliko več. In nič čudnega, da je v enem od mnogih sodelovanj z režiserjem Leosom Caraxom, pri nas trenutno aktualni mojstrovini Holy Motors, tako zlahka prevzel enajst različnih obrazov, pa naj bo to stara beračica, zafrustriran oče ali "cvetličnojedi" norček, gospod Merde, ki sta ga s Caraxom oblikovala že leta 2008.

Film Holy Motors, ki ga zaznamuje vse prej kot klasična filmska naracija, si je mogoče razlagati na nešteto različnih načinov – lahko ga denimo razumemo kot posvetilo sedmi umetnosti sami oziroma poklicu igralca, lahko pa kot komentar družbe, v kateri vsak od nas igra pisano paleto različnih vlog. O filmu Holy Motors, pa tudi o filmu Michael Kohlhaas, ki se bo letos potegoval za zlato palmo, smo z Lavantom spregovorili, ko se je na dan premiere Caraxovega filma v Kinodvoru mudil v s soncem obsijani Ljubljani.

Od prve projekcije filma Holy Motors je minilo že nekaj časa – je z distanco mogoče reči, katerega od likov v filmu ste upodobili najbolj prepričljivo? Ne bi vam znal povedati. Trudil sem se, da bi vsak lik kar najbolje oživel, da bi ga naredil živega. Vsak lik je bil uganka, ki sem jo moral rešiti. Razen gospod Merde, to je ta, ki se pojavi z Evo Mendes. Ta lik sem igral že v filmu Tokio! (2008) in sem ga potem od tam prenesel v Holy Motors. Vsakič sem se potrudil, kako se približati človeški resnici posameznega lika. Ne morem reči, da obstaja eden, ki mi je najbolje uspel. Ni nujno, da je tisti, ki je zahteval največ snemalnega časa ali največ maske, tisti, ki je bil najtežji. Lahko je bila epizoda čisto kratka, pa je bilo treba najti neko človečnost. Primer? Zadnji lik, lik delavca, ki pride domov k družini opic. Zelo delikaten lik, preprosta maska – ta lik, ki sploh ni bil natančno definiran, je odražal neko skromnost, neko čustveno stanje.

Glede na to, da ste Merda upodobili že prej – je mogoče reči, da lahko s svojim večkratnim likom na nek način postaneš prijatelj? Vse skupaj je bolj zapleteno. Do lika, ki ga igraš, moraš imeti določeno simpatijo. Čeprav si kritičen, imaš empatijo. Trudiš se ga razumeti. Za naju z režiserjem je bil v Holy Motors še posebno ganljiv lik očeta v avtu s hčerko – v njem je nekaj človeškega. S hčerko nima simpatičnega odnosa, zavedal sem se, kako je obupen, kako je povprečen slabič in vso svojo ambicijo projicira v to, da bi bila njegova hči uspešna. To je konec koncev neka razširjena človeška lastnost. Vedno iščem nekaj človeškega, tudi če je lahko kontradiktorno. Poskušam razumeti, sprejeti, razjasniti podobo človeka. Lahko je to simpatičen človek, lahko je tiran, lahko je strasten, vsi odražajo neko človeško naturo. Če rečem, da so ti liki lahko prijatelji – so prijatelji, hkrati pa se zavedam tudi njihovih napak.

V vse like v filmu se oblači osnovni lik, lik Oscarja. Ste se nanj pripravljali ali ste preprosto igrali samega sebe? Na liku gospoda Oscarja nisem delal, nisem se spraševal, kdo on je, kako on živi. Igral sem samo njegove preobrazbe. To je lik, ki mi je blizu. Leos Carax si je zamislil scenarij kot en dan v življenju gospoda Oscarja, ki se ujema z enim letom mojega življenja kot igralca. Gre za Caraxovo domišljijo, ampak skozi opazovanje mojega življenja. V svojem življenju stalno menjavam vloge: v gledališču, v filmu – večino časa prehajam iz lika v lik. Gre za urnik, ki ga živimo igralci, in vse te transformacije, ki jih doživljamo. Zato je ta film tudi svojevrsten poklon mojemu poklicu. Gospod Oscar, mož, ki se ves čas pojavlja v limuzini, se preoblači med dvema likoma – na to se nisem pripravljal, nisem iskal njegove psihologije. Šlo je za način, kako jaz preidem v naslednji lik.

Ali to pomeni, da on nosi največjo simbolično vrednost ali je to kateri od preostalih likov? Odvisno je od tega, kako posamezen gledalec dojema posamezen lik, posamezen prizor. Zame je gospod Oscar hrbtenica tega filma. On je tisti, ki omogoča vse te transformacije. On je igralec. In edini trenutek v filmu, kjer dobimo nekaj razlage o tem liku, je takrat, ko se sreča z režiserjem – to je ta gospod, ki ga igra Michel Piccoli. Tu se razume, da gre za vprašanje filma. Da so kamere in da je gospod Oscar zaposlen v umetniški firmi.

S Caraxom v zasebnem življenju nista prijatelja. Na kakšen način funkcionira vajino sodelovanje? Res je, nisva prijatelja. Tesen stik imava samo takrat, ko delava. On kot režiser name projicira svojo domišljijo. Že od začetka osemdesetih let pa vse do Holy Motors mu služim kot nekakšen medij, za njegovo domišljijo. Verjetno ni naključje, da je že takrat izbral mene. Skupno imava neko nostalgijo po otroštvu. Najbolj se je to opazilo, ko sva ustvarila lik Monsieura Merda. To je neka kreatura, ki jo zmore otroška domišljija.

Igralec se od režiserja navadno nekaj nauči. Kaj pa ste med večkratnimi sodelovanji vi naučili Caraxa? Res je, da sem se od njega naučil ogromno. Bil je kot starejši brat, ki mi je skozi filma pomagal odkrivati življenje. Kaj pa jaz njega? Mogoče sem ga naučil razumeti, kaj je igralec. Na nek način sem ga naučil udomačiti to nepredvidljivo bitje. Že v prvem filmu, ki sva ga delala, sem videl, kako močno želi obvladovati, kakšna bo slika, igro igralca in podobno. Na začetku se je bal igralca kot človeka, ki ima svojo domišljijo in je tudi ustvarjalec, ki v film prinaša lastno razumevanje lika. Zato je med igralcem in režiserjem potrebna izmenjava. Za avanturo Holy Motors sem zelo hvaležen – izkazalo se je, da imava eden v drugega veliko zaupanje. Caraxa sem mogoče naučil zaupanje v to, kaj igralec lahko ponudi.

Je Holy Motors po vašem mnenju brezčasen film ali ga moramo gledati tu in zdaj? Ta film govori predvsem o našem času. Seveda pa upam, da bo odmeval tudi v prihodnosti. Ne pripoveduje samo o življenju Oscarja in njegovih obrazov. Po mojem mnenju pripoveduje tudi o odnosu moški –ženska. V različnih starostih, v različnih socialnih slojih, gre za študijo problematike tega odnosa med spoloma, med očetom in otrokom, med ljubimci. Pomembno se mi zdi, da obravnava tudi ta vidik. Je zelo poetičen film, je nekakšna soba odmevov človeškega bitja v današnjem času. V njem je nekaj brezčasnega.

V enem od intervjujev s Caraxom je nek ameriški novinar dejal, da pozna otroke, ki so film razumeli, čeprav gre za precej kompleksno delo. Se vam zdi, da gledalci s starostjo in izkušnjami ob gledanju filmov preveč razmišljamo in kompliciramo? Pogojeni smo z vsem, kar se nam ponuja: so serije, so filmi, ki želijo biti privlačni, preprosti, elementarni, berljivi – tudi če je kakšen zaplet, obstaja konvencionalen način pripovedovanja – kot v literaturi. So postopki, ki smo jih gledalci vajeni dešifrirati, in vemo, kako je sestavljena ljubezenska zgodba, kako kriminalka in kako komedija. Obstaja način pripovedovanja, ki je za gledalca udoben. Čim pa to klasično strukturo prelomimo, kar počne Carax, to gledalca destabilizira. Mene to ne moti, ker mi je blizu poezija, ki ni linearna kot roman. Serija podob, ki jo bolj kot razumemo, občutimo.

Otroci na svet gledajo drugače in film takoj razumejo. Razumejo kot otroške pesmice, kot izštevanke. Tu ni nobenega pomena, ni sporočila, gre za serijo podob, ki jih otrok vidi, dojame in razume.

Zaključili ste tudi snemanje filma Michael Kohlhaas z Madsom Mikkelsenom v glavni vlogi. Film se bo letos v Cannesu potegoval za zlato palmo. Lahko o svoji izkušnji s snemanja poveste kaj več? Snemal sem ga istočasno kot Holy Motors, a je režiser potreboval več časa, da ga je zmontiral. Nisem ga še videl. V filmu mi je režiser Arnaud des Pallières dal majhno, a zelo pomembno vlogo. Film temelji na romanu Heinricha von Kleista. Glavni junak je trgovec s konji, ki je v konfliktu z nekim aristokratom. V temu konfliktu zbere skupino kmetov, ki organizirajo upor proti temu gospodarju. Najprej mi je režiser želel dati nemo vlogo hlapca na kmetiji – ta vloga bi pomenila, da bi se moral naučiti delati s konji, ker pa sem istočasno snemal Holy Motors, mi te vloge ni dal. Dal mi je nekaj drugačnega: dal mi je vlogo Calvina, ustanovitelja kalvinizma. Ta pride v tabor upornikov in govori s Kohlhaasom – gre za majhno, a zelo intenzivno vlogo.

Leta 1998 ste nastopili tudi v videospotu za skladbo Rabbit in Your Headlights dueta UNKLE, pri kateri je z vokalom sodeloval tudi Thom Yorke. Bi se kaj takega lotili spet? Verjetno gre za precej drugačno delo. Ja, gre za zelo drugačno delo. To nalogo sem sprejel, ker imam rad Radiohead in predvsem zato, ker se je name obrnil filmski ustvarjalec Jonathan Glazer, ki je mojster in dela čudovite podobe. Ne da bi si jaz ravno želel snemati videospote. Glazer si je želel, da bi v videu nastopil jaz in na to sem ponosen. Uspelo nama je. Gre za kratko filmsko formo, ki pove veliko stvari. Če bi me on še enkrat poklical, bi spet z veseljem sodeloval, drugače pa videospotov ne nameravam več snemati.

Veljate za izredno fizičnega igralca. Ali obstaja metoda, kako združiti telo in druge vidike igranja? Pravijo, da sem zelo fizičen igralec. Ampak to je zame precej naravno. Telo je igralčevo orodje. Igralcu je pomemben gib, pomemben pa je tudi glas. Moj cilj je bil gib povezati z besedo. Nimam posebne metode, vsega tega sem se priučil. Svojo pot sem začel tako, da sem se najprej ukvarjal s pantomimo, plesom in akrobacijo. Šele potem sem se priučil delati tudi z jezikom. Moj prvi jezik pa vseeno ostaja fizični jezik. Ta mi je pomagal tudi pri tem, kako se lotiti besedila – tega sem na nek način sprejemal kot fizičnega. Tudi besedo sem poskušal oblikovati kot kipar. Ne samo razumsko, ampak tudi fizično. Mislim, da mora igralec izkoristiti vso človeško esenco, ki jo ima na voljo – od telesa do tipa in čutil … Moj ideal bi bil, da bi bil lahko akrobat tako fizično kot z jezikom. Nisem pa se na primer nikoli lotil petja, čeprav mi je zelo všeč. Igralec bi moral izkoristiti čim več sredstev.

Nasvet, ki bi ga dal mladim igralcem, je, da naj gojijo svojo domišljijo. Z njo je povezano vse: besedilo, ki ga podajaš, fizični napor, vse izhaja iz sveta domišljije, ki ga imaš. In bolj kot je ta bogat, več izrazne moči ima igralec.