Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
15. 2. 2012,
18.45

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Sreda, 15. 2. 2012, 18.45

8 let

Oskarji: nominiranci za izvirno glasbo

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Kaj imajo skupnega konj, ujet v vojno vihro, mladi novinar, ki mu pustolovska žilica ne da miru, deček, ki živi za zidovi pariške železnice, črno-beli nemi umetnik in britansko vohunstvo?

Gledano generalno, najverjetneje nič, zagotovo pa nekaj. Filmske mojstrovine Grivasti vojak (War Horse), Pustolovščine Tintina: Samorogova skrivnost (The Adventures of Tintin: The Secret of the Unicorn), Hugo, Umetnik (Artist) in Kotlar Krojač Vojak Vohun (Tinker Tailor Soldier Spy) se bodo na podelitvi filmske nagrade oskar, ki bo potekala prihodnjo nedeljo, 26. februarja, potegovale za laskavo lovoriko v kategoriji najboljša izvirna glasba.

John Williams (Grivasti vojak in Pustolovščine Tintina: Samorogova skrivnost)

Maestro Williams je minuli teden praznoval 80. rojstni dan in zagotovo ni lepšega darila kot dvojna nominacija s strani ameriške Akademije filmskih znanosti in umetnosti. Skupaj s tema dvema je število vseh njegovih nominacij naraslo na 47, do sedaj pa je slavil petkrat, s filmi Goslač na strehi (1971), Žrelo (1975), Vojna zvezd (1977), E. T. Vesoljček (1982) in Schindlerjev seznam (1993).

Letošnji nominirani Williamsovi stvaritvi se ne bi mogli bolj razlikovati.

Pustolovščine Tintina so visokoadrenalinski računalniški 3D animirani film. Mnogi so ga poimenovali Indiana Jones za otroke. Temu primerna je tudi glasbena podlaga: gromka in bučna, na čase celo nekoliko divja, humorna in hudomušna s primesmi igrivega jazza. Če bi Williams posnel glasbo za četrtega Harryja Potterja, bi najverjetneje zvenela nekako tako. Tintina odlikuje skorajda že Williamsov zaščitni znak, hrumeča moč francoskih rogov in liričnost violinskih prehodov (tako značilnih za prve tri Potterje in Kapitana Kljuko).

Grivasti vojak je drama epskih razsežnosti, ki pripoveduje zgodbo o prijateljstvu in nenadkriljivi ljubezni med fantom in njegovim konjem v času prve svetovne vojne. Za potrebe tega spektakla je Williams ustvaril glasbo, ki je nežna in harmonična v svojih intimnih trenutkih, strastna in mogočna v svoji brezmejnosti in grozeče triumfalna, ko je prisoten motiv vojne. Steven Spielberg (režiser Grivastega vojaka) je zapisal, da "zemlja govori skozi Williamsovo glasbo" in temu je resnično tako. Williams s svojo glasbo poslušalca poveže z naravo in njenim skorajda krutim primitivizmom. V glasbi za Grivastega vojaka je sicer zaslediti nekaj podobnosti iz Williamsovih prejšnjih del, Oddaljena obzorja (Far and Away) in Rojen 4. julija, a je celotna glasbena izkušnja tako mamljiva in opojna, da mu tega ne gre zameriti.

Williams letos skoraj zagotovo ne bo slavil, saj izkušnje iz prejšnjih let, ko je bil en umetnik v eni kategoriji nominiran večkrat, kažejo na poraz nominiranca. Samo spomnite se leta 2008, ko je bil Alan Menken (sicer dobitnik osmih oskarjev) v kategoriji najboljša pesem nominiran trikrat – za Happy Working Song, So Close in That's How You Know (vse tri pesmi iz Disneyjeve uspešnice Začarana) -, slavil pa ni.

Howard Shore (Hugo)

To je četrta nominacija za kanadskega skladatelja, ki se je na zemljevidu hollywoodskih glasbenih A-kategornikov pojavil leta 2001, ko je prejel oskarja za svojo glasbeno mojstrovino v fantazijskem spektaklu Petra Jacksona Gospodar prstanov: Bratovščina prstana. Dve leti kasneje je slavil še dvakrat, in sicer v kategoriji najboljša izvirna glasba in najboljša pesem v sklepnem delu trilogije Gospodar prstanov: Vrnitev kralja. Naj spomnimo, tretji del Gospodarja prstanov je leta 2003 slavil v vseh 11 kategorijah, v katerih je bil nominiran (tudi za najboljši film in režiserja), ter se s tem izenačil s Titanikom Jamesa Camerona in Benom Hurom Williama Wylerja po številu osvojenih lovorik.

Shoreov Hugo je tokrat pariško obarvan slavospev Scorsesejevemu poklonu sedmi umetnosti. Preveva ga prevladujoča harmonika, tako prepoznaven del francoskega melosa. Gre za bleščečo, emotivno mojstrovino. Njegov čut za senzibilnost je v Hugu dosegel novo veličino, saj je z glasbo zarisal vso magičnost, romantiko, pa tudi revščino in obup Pariza v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Kljub vsem superlativom, ki jih je prejela tokratna Shoreova glasba, ta najverjetneje ne bo nagrajena.

Ludovic Bource (Umetnik)

Francoz Bource je tokrat nominiran prvič in velja za favorita. Ne samo, da je za glasbo za Umetnika prejel vse največje nagrade v letošnji sezoni podeljevanja nagrad (med njimi zlati globus, bafto, francoskega "oskarja" in nagrado evropske filmske akademije), glasba, ki jo je ustvaril za črno-beli nemi film režiserja Michela Hazanaviciusa, je resnično nekaj posebnega. Glasbo bleščečega Hollywooda iz dvajsetih let prejšnjega stoletja je na mojstrski način preoblikoval v modernejšo različico za poslušalca 21. stoletja. Skladatelj je pred pričetkom ustvarjanja glasbe za nemi film – vedite, glasba MORA pripovedovati zgodbo na platnu – preučil glasbo velikanov zlate dobe Hollywooda: Charlieja Chaplina, Maxa Steinerja, Franza Waxmana in Bernarda Herrmanna. Njihovo glasbo zaznamuje romantičnost, ki jo je zaznati v veličastju godal in čistosti klaviatur, ter mogočni zvoki tolkal in delikatnost pihal. In uravnoteženo zmes vseh teh glasbenih čustev najdemo tudi v Bourceovi stvaritvi. Čista poezija za ušesa.

Kljub temu, da sem osebno velik ljubitelj legendarnega Williamsa (označim ga lahko celo za mojega najljubšega filmskega skladatelja), pa si tokrat oskarja za glasbo prav gotovo zaslužita Bource in njegov Umetnik.

Alberto Iglesias (Kotlar Krojač Vojak Vohun)

Za 57-letnega Španca je to tretja nominacija. Pred tem je bil leta 2005 nominiran za Zvestega vrtnarja (The Constant Gardener), dve leti kasneje pa za film Tek za zmajem (The Kite Runner).

Iglesias je za potrebe angleško-francoskega vohunskega filma, ki je nastal po istoimenski knjižni podlagi Johna le Carrea iz leta 1974, ustvaril sublimno, atmosferno in temačno, na čase celo hipnotično glasbeno "izmišljotino". Jazzovske prvine, ki jih je moč zaslediti v večjem delu njegove glasbe, kažejo na film noir. Glasba je na nek način klasična in čustvena, je evropska, nostalgična. Ko se zgodba v filmu zaostri, se zaostrijo, utripajo tudi Iglesiasova godala; ko se film umiri, se umiri tudi glasbena spremljava. Iglesias neumorno in skorajda brez truda krmari med različnimi primesmi filma in glasbe. To je njegova odlika, ki bo tokrat (žal) na podelitvi oskarjev spregledana.

Ne spreglejte