OCENA FILMA: Stanje šoka

Andrej Košak se s Stanjem šoka, svojim tretjim celovečercem, prvič loteva sedanjosti, čeprav se večji del zgodbe odvija v letu 1996. To je namreč leto, ko se marljivi kovinostrugar Peter Zmazek(Martin Marion) zbudi iz 10-letne kome, v katero je padel po tem, ko je bil na praznik dela razglašen za samoupravljavca leta, za nagrado pa prejel dvosobno stanovanje na Fužinah. Med Petrovo dolgotrajno vegetacijo v psihiatrični ustanovi se je marsikaj spremenilo. Nekdanja država je razpadla, novonastale republike so se zapletle v krvave vojne. Kapitalizem je zamenjal socializem, namesto enopartijskega sistema smo dobili demokracijo. In seveda – pojavili so se bankomati in mobilni telefoni. Spremenile so se tudi Petrove osebne okoliščine – skoraj odrasla hči Jana (Aleksandra Balmazović) je tik pred maturo, soproga Marica (Urška Hlebec) pa se je poročila z njegovim najboljšim prijateljem srbskega rodu, Jovom (Nikola Kojo). Poroko bi pravzaprav težko umestili v preteklost – v trenutku, ko Marica reče da, Peter zakriči ne! Stanje šoka je končano. Pa je res?

Košak s Stanjem šoka sklene tako imenovano trilogijo o slovenski tranziciji, ki jo je začel leta 1997 z Outsiderjem, dolgo časa najbolj gledanim slovenskim filmom, in nadaljeval pet let pozneje z Zvenenjem v glavi, posnetim po romanu Draga Jančarja. Najnovejši izdelek se od preostalih dveh loči po tem, da je njegova zgodba dejansko postavljena v čas tranzicije in s tem še najbliže sedanjosti. Zato še toliko bolj zmoti pomanjkanje realizma, s katerim sta bila prežeta njegova predhodnika, kar je tudi največja pomanjkljivost filma.

Košakov prvenec je kritika samoupravnega socializma, sistema, ki je prodrl v vse pore družbe in ki je iz Seada in Metke ustvaril Romea in Julijo. Zvenenje v glavi nam je v slogu Das Eksperimenta pokazal, kako postanejo"male barabe velike svinje, ko dobijo v roke pištolo". Predstavljal je bolj splošno kritiko moči in oblasti ter njune kvarne učinke. Stanje šoka je kritika zdajšnjega sistema, ki pa je na žalost prikazana na preveč preprost način in skozi oči prevelikega idealista, da bi jo vzeli dovolj resno.

Če Petra pravi šok čaka šele po zbuditvi iz kome, ko spoznava pasti kapitalizma, si ne moremo kaj, da ne bi pomislili, da je bil v šoku že pred letom 1986. Čeprav je takrat malokdo upal pomisliti na samostojnost Slovenije, dvomim, da so bili številni tisti, ki bi pristno verjeli v ideale bratstva in enotnosti. Da je šlo za ideale in ne vrednote, je pokazala realnost. Realnost, katere se očitno Peter ne zaveda, ko sprašuje prodajalca, zakaj imajo v ponudbi enak artikel z različnim poreklom izdelave – nemškim, italijanskim in madžarskim. Kaj se je zgodilo z čezmejnimi množičnimi nakupi Slovencev?

Odmik od realnosti sam po sebi še ni problematičen. Delno je verjetno nameren, v določeni meri pa ga opravičuje tudi izbira žanra, saj gre v prvi vrsti za komedijo absurda z izrazito satiričnimi podtoni, prisotni pa so tudi elementi melodrame. Scenarij, ki realne situacije kombinira z absurdnimi, pa se hitro lahko izkaže za težavnega, kar velja tudi za Stanje šoka.

Pomožne osebnosti so preveč preproste in enolične, da bi jim verjeli. Radikalno nacionalističen politik, prevarantski direktor podjetja, vsevedni zdravniki, živce parajoči birokrati in totalitarna policija, ki komaj čaka, da koga zapre … lahko bi našteval še naprej. Kakšni so bili ti ljudje v prejšnji ureditvi? Je človeški karakter odvisen izključno od družbeno-političnega sistema?

Če bi se komični tempo stopnjeval in iz gledalcev izvabljal salve smeha, bi bile tovrstne karikature dobrodošle. Namesto tega nas film nenehno opozarja na realne pomanjkljivosti kapitalizma, zaradi česar ne moremo govoriti o eskapistični zabavi, poleg tega pa ne ponudi nobene odrešitve, ki ne bi bila popolnoma utopična. Melodramatični vložki, ki izhajajo iz ljubezenskega trikotnika Peter–Marica–Jovo in prekinjajo dogajanje, tudi ne pomagajo.

Še zdaleč pa v Stanju šoka ni vse slabo. Nasprotno – če boste odmislili morebitna pričakovanja, ki ste si jih ustvarili po ogledu Outsiderja in Zvenenja, vas čaka precej gledljiv in obrtniško dovršen izdelek s številnimi duhovitimi enovrstičnicami. Predvsem pa nas z odlično igro v pozitivnem smislu "šokira" glavni igralec Marion. Žirija letošnjega festivala slovenskega filma, ki mu je podelila vesno za posebne dosežke, se ni motila, ko je v obrazložitvi zapisala: "Zvezda je rojena." Z izjemno karizmo in skoraj chaplinovsko mimiko iz izjemno težavne vloge iztrži maksimum in nas skoraj uspe prepričati, da bi Peter Zmazek lahko obstajal. Škoda, da mu scenarij ne pomaga.