Paprike, čiliji in feferoni

Za mnoge je pečena paprika sploh najboljša na ta način pripravljena zelenjava, sveža pa skupaj s paradižnikom tvori osnovo za sočne poletne solate.

Paprika je rastlina novega sveta, ki so jo v Evropo prinesli španski zavojevalci. Zelo so jih cenili Azteki, njihovemu pekočemu okusu pa so pripisovali poseben pomen. Španci so sprva mislili, da gre za neko vrsto popra, ki je bil v tistih časih posebej dragocen, sčasoma pa se je gojenje razširilo tudi v druge dežele.

Paprika je v našem podnebju enoletna rastlina, ki se grmičasto razrašča, v svoji domovini pa jo gojijo kot trajnico. Ustreza ji tako toplota kot vlaga. Kadar je zelo vroče, lahko pride do odpadanja cvetov in plodov, zato je pridelek manjši. Navadno se to dogaja, kadar vročina ne popusti in dlje časa vztraja nad 30 °C.

Tla, kamor jo sadimo, morajo biti dobro pripravljena in z ustrezno strukturo, ki omogoča večjo vpojnost vode. Namenimo ji lepe sončne lege, v nekoliko slabših, predvsem hladnejših pridelovalnih razmerah pa jo gojimo v rastlinjakih. Plodovi vsebujejo veliko vitamina C in drugih koristnih snovi, ki delujejo kot močni oksidanti proti številnim sodobnim boleznim. Najbolj bogate so zrele paprike, ki so z zrelostjo vse bolj sladke, nekatere pa so najbolj okusne, ko so še popolnoma zelene. Če jih bomo proti jeseni ustrezno zaščitili pred mrazom s postavljanjem zaščitnih tunelov, nam bodo še dolgo lepo uspevale.

Čiliji

Gojimo jih enako kot navadne paprike, pri poznavalcih pa so posebej cenjeni zaradi izrazito pekočega okusa. Za to je kriva snov kaspicin, ki se nahaja v notranjosti ploda v prekatnih stenah in osemenju. Pekoč okus postaja med zorenjem še močnejši, pri preveč pekočih pa enostavno odstranimo stržen s semeni vred. Manjše sorte lahko uspešno gojimo na balkonu ali celo okenski polici, seveda pa nanje ne smemo pozabiti, ko se odpravljamo na dopust. Zalivamo jih redno in zadostno, da se oblikujejo številni cvetovi in mali barviti pekoči plodovi.

Feferoni

Feferoni se že lepo barvajo na grmičkih, zato je zdaj čas, ko jih lahko uporabimo surove v solatah ali jih dodajamo kuhanim jedem. Gladki in lepo obarvani plodovi so najboljši, če pa jih pustimo dlje časa na rastlini, bo njihov okus še bolj pekoč. Ustrezno sušene lahko shranimo za dlje časa, uporabimo pa jih za pripravo pekočih omak in drugih tovrstnih jedi. Seveda se lahko odločimo tudi za sladke feferone, ki so po okusu podobni navadnim paprikam.

Oskrba

Z rednim trganjem plodov bomo spodbudili stalno nastavljanje novih plodičev. Paprike se bodo najbolje počutile v bližini bazilike, drobnjaka, redkvice, solate, zelene, ognjiča in motovilca, slabše pa ob fižolu, bobu in krompirju. Grme redno pregledujemo in ukrepamo ob pojavljanju gosenic, rastline, ki kažejo nenavadne znake rasti, pa čim prej odstranimo zaradi velike verjetnosti okužbe z različnimi virusi. Na splošno pa so paprike, ki jih gojimo zunaj, dokaj odporne na bolezni in zato primerne za vse, ki imate radi zdravo zelenjavo brez uporabe kemikalij.