Intervju Urša Alič in Ana Lukner: Vsak naj pomaga, kolikor zmore

Urša Alič, glavna pobudnica akcije, je tokrat k sodelovanju povabila tudi Zvezo prijateljev mladine Slovenije s projektom Botrstvo in Ano Lukner , ustanoviteljico Anine zvezdice, organizacijo, ki zbira hrano s podaljšanim rokom. Dan pred prireditvijo smo poklepetali z Uršo in Ano, vas pa vabimo, da po svojih najboljših močeh prispevate k uspehu akcije.

Začnimo kar pri bistvu: kako dobrodelni smo Slovenci? Ana: Po mojih izkušnjah zelo, čeprav sem se naučila, da ne smem imeti prevelikih pričakovanj (smeh). Urša: Ah, Ana je carica, mene pa včasih stvari neprijetno presenetijo. Ko smo prvič brezplačno nastopili na Prešernovem trgu s predstavo 5 moških.com, je prišlo 15 tisoč ljudi, en evro, ki so ga lahko nakazali s sporočilom na 1919, pa je dalo le dva tisoč ljudi. To je bil zame takrat konec sveta, saj sem sama ves mesec prispevala svoj čas in svoj denar, in še danes težko razumem. Kaj je lahko še lažje kot poslati en sms za dobro stvar? Sicer obstaja tudi račun fundacije, kamor se lahko nakaže denar, a sami veste, da je to lahko za marsikoga zapleteno, hkrati pa je res, da so ljudje dobrodelni na več načinov in na različnih področjih, zato jih ne obsojam kar vsevprek, želim si le, da bi vsak lahko sodeloval, kot zmore. Če ne morejo ali nočejo prinesti denarja, lahko prinesejo hrano na Anino stojnico. Ljudi je treba včasih "s kolom po glavi", da dojamejo, da sta lakota ali revščina težavi. Ko jim brutalno predstaviš zgodbe, se zganejo.

Kaj je najbolj zahtevna stvar pri tako velikem dobrodelnem projektu? Urša: Logistično popolnoma obvladam stvari, nimam težav poklicati ljudi in jih povabiti k sodelovanju, saj me zdaj že poznajo in vejo, kdaj gre zares. Nihče sploh ne vpraša več, za kaj točno gre, samo še: "Kaj rabiš, povej!"

Kakšno sporočilo poleg dobrodelnosti nosi akcija? Urša: Želim, da se ljudje začnejo zavedati, da je tudi njihov sosed, njihov prijatelj ali sošolec njihovega otroka lahko v stiski in da preprosto nima za preživetje. Ravnokar smo pomagali družini, kjer sta oba starša ostala brez službe, bilo pa je tako hudo, da so imeli pet evrov na dan za hrano, nič za higieno, hiša je razpadala. Otroka so v šoli sošolci osamili v klopi, ker je zaudarjal po plesni, v kateri je živel. Nekaj ljudi nas je stopilo skupaj, našli smo jim drug dom in jih preselili, fundacija Pustimo jim sanje je prispevala pohištvo ... Pa nočem ozaveščati le odraslih ljudi, zelo sem osredotočena na generacije, ki prihajajo za nami. Konec koncev bo to slej ko prej tudi njihova težava, ne (samo) naša.

Sami imate osnovnošolca, se vam kdaj pridruži pri dobrodelnih akcijah? Urša: Seveda, saj ne gre drugače (smeh). Pred kratkim sem ga peljala v drogerijo, ko smo kupovali stvari za nekega fanta, in je pomagal tako, da je zanj izbral vso kozmetiko, ki jo fantje potrebujejo. Rekla sem mu, naj razmišlja tako, kot da kupuje zase, naj se vživi v kožo drugega, da bo bolje razumel – si predstavljate, da si ljudje ne morejo privoščiti niti mila ali šampona? Ali ko si otrok za Miklavža ne želi drugega kot čokolina, potem veš, da je panika.

Zakaj pomagate? Urša: To se mi zdi edino prav. Imam veliko srečo, da živim, kot živim, zato je moja dolžnost, da pomagam. Poleg tega nikoli ne veš, če smo čisto pošteni, ali se bo tebi ali tvojemu otroku zgodilo kaj podobnega, in takrat bi si želela, da bi tudi meni oziroma njemu nekdo pomagal. To se pa ne bo zgodilo, če sami ne bomo storili nič. Sem tudi ambasadorka fundacije Pustimo jim sanje, ker verjamem, da nihče ne more biti bolj nebogljen in nemočen kot otrok, ki ni nič kriv, in vesela sem, da smo s fundacijo zbrali že veliko sredstev za ljudi, potrebnih pomoči. Ana: Jaz sem imela dovolj govorjenja, da je treba nekaj storiti, da bo ljudem bolje, in sem se preprosto odločila za dejanja.

Ali vam država kdaj priskoči na pomoč? Urša: Velikokrat sem že povedala, da ni treba pričakovati, da bo država kaj storila za ljudi, ampak da se morajo tudi sami premakniti z mesta. Seveda se vsakič, ko to izjavim, usuje plaz kritik, vendar mislim resno. Država je ranjen konj, ki te ne bo več pripeljal na cilj, zato razjahaj in pojdi peš naprej, če želiš doseči cilj, tako kot storiš, če ti zmanjka bencina v avtu. Pomagati si moramo, to sploh ni več vprašanje, in vsak lahko na nek način pomaga. Lepo bi bilo, če bi se ljudje vprašali, kaj sem danes naredil za dobrodelnost.

Dobrodelna predstava Udar po moško se začne ob devetih zvečer. Kaj se bo dogajalo prej? Urša: Denis Avdić bo vodil jutranji program na Radiu 1 s Kongresnega trga, v tem času bodo že delovale Anine stojnice, kjer bodo lahko ljudje ves čas oddajali hrano, pričakujemo tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je častni pokrovitelj projekta. Kdor bo zamudil predstavo, si jo bo lahko ogledal v sredo na Planet TV, ki jo bo v celoti predvajal, med ponovitvijo pa bo potekalo zbiranje sredstev prek klicnega centra, v katerem bodo telefonske klice sprejemali znani Slovenci – Lado Bizovičar, Jan Plestenjak, Trkaj, Avdić ... Za sprejemanje telefonskih klicev bomo izbrali tudi prostovoljce, ki se bodo lahko prijavili prek družbenega omrežja Facebook, vabljeni!