Druga kariera
Nedelja, 4. 2. 2024, 17.00
8 mesecev, 4 tedne
Druga kariera (346.): Tina Robnik
Smučala, doštudirala, se zaposlila, zdaj študira še fizioterapijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,92
Tina Robnik, nekdanja smučarka, danes zaposlena na zavodu za osebno asistenco in študentka fizioterapije.
Tina Robnik, dvakrat v svetovnem pokalu 15. veleslalomistka zime, je lani aprila oznanila konec kariere. Poškodba kolena je bila tako resna, da bi bila vrnitev na tekmovalno raven zanjo zelo slaba, je dejala takrat 31-letnica. Od usodnega padca bo minilo leto dni, a ima s kolenom še naprej precejšnje težave. Ta teden je bila znova operirana, čaka pa jo še ena zahtevna rekonstrukcija treh vezi. A Lučanka, ki je vedno odlično nastopala v Kranjski Gori, je med kariero diplomirala na fakulteti za socialno delo in si že zadnje leto tekmovanja našla službo na zavodu za osebno asistenco. Zdaj pa obenem znova še študira – za fizioterapevtko.
Tina Robnik
Dvaintridesetletna Tina Robnik je ta teden uspešno prestala že četrto operacijo desnega kolena, ki si ga je poškodovala lani februarja na treningu. Ta poškodba je vodila v aprilsko odločitev, da predčasno zaključi tekmovalno kariero. A s tem se njena dolga pot, da bo nekega dne spet normalno hodila in rekreativno smučala, še ne končuje. Čez tri do štiri mesece jo čaka še ena operacija, precej težja, ko ji bodo rekonstruirali tri vezi (sprednjo križno, zadnjo križno in stransko medialno). Nato seveda sledijo meseci in meseci fizioterapij. "Najprej so mi namestili samo zunanji fiksator, takrat niso odpirali kolena. S tem so stabilizirali stegnenico in tibijo. Potem sem imela lani dve operaciji na kolenu. In zdaj bom imela še dve. Potem upam, da bo to to," je v pogovoru za Sportal povedala, ko smo jo obiskali pred sredino operacijo. Če ne bo zapletov, bo torej celotna rehabilitacija trajala dve leti, morda celo dve leti in pol.
Še na peto operacijo: "Da bom lahko še kdaj normalno športala"
Nazadnje je točke osvojila lani januarja v Kranjski Gori.
"Izkazalo se je, da je bila poškodba precej hujša, kot so mislili. Težko je bilo na začetku vedeti, kaj vse bo treba popraviti. Koleno je nestabilno in se ne sploh morem ukvarjati s športom." Bolečine v kolenu čuti že po 15 minutah hoje, izogiba se stopnicam. "Izpah kolena je bil tako hud, da je bilo poškodovanih veliko struktur. To bo res dolg proces rehabilitacije. Smučati ne bom mogla vsaj še naslednjo zimo. Ampak glavno je, da se koleno pozdravi, da bo enkrat v redu, da se bom lahko še kdaj normalno ukvarjala s športom." Čeprav je po lanski sezoni končala kariero, ji Smučarska zveza Slovenije ni obrnila hrbta. "Zveza me je podpirala še v času rehabilitacije, tudi fizioterapevta, ki sodelujeta z zvezo s fanti. Res sem jim zelo hvaležna, da so mi nudili podporo."
Tini poškodbe v karieri niso prizanašale, vezi v levem kolenu si je poškodovala na začetku leta 2018, kosti je imela zlomljene osemkrat. "Zadnja poškodba je bila res splet nesrečnih okoliščin. Ničesar nisem naredila narobe. Nisem preveč tvegala ali šla 'na glavo'. Na prostem smučanju mi je grdo zdrsnilo in zagrabilo smučko. Ko zdaj gledam nazaj, imam občutek, kot da so bile na koncu že neke višje sile, da me niso želele podpirati v tem športu, da so me želele vreči ven iz njega. Življenje me je očitno želelo pripeljati na drugo pot."
Je v profesionalnem alpskem smučanju res vse več poškodb?
Zdi se, da je vsako leto več poškodb v vrhunskem alpskem smučanju. To zimo nanje niso imuni niti najboljši smučarji na svetu (Aleksander Aamodt Kilde, Marco Schwarz, Petra Vlhova, Mikaela Shiffrin ...). "Ne vem, ali jih je res več. Vsako leto se jih veliko poškoduje. Morda smo to zdaj bolj opazili, ker so se poškodovali smučarji, ki so v vrhu. Veliko se jih poškoduje, ki niso tako visoko in zato zanje niti ne vemo." Smučanje je enostavno tako nepredvidljiv šport, da tudi izvrstna fizična pripravljenost ni zagotovilo, da se boš ob padcih izmazal brez poškodbe. "Moram reči, da, kar zadeva fizično pripravljenost, nisem imela težav. Ne bi rekla, da je bil to vzrok. Nekaj je na načinu smučanja. Določen smučar smuča tako, da več tvega, nekdo pa ima bolj stabilno tehniko in zato manj padcev." Že ob laičnem pogledu na smučarje v svetovnem pokalu se zdi, da je njihovo smučanje vse bolj ekstremno, da so več na robnikih in v zraku kot na smučeh. "Zagotovo. Tudi oprema je toliko napredovala. Vse je bolj agresivno. Napredovalo je tudi smučanje. Z ravnjo smučanja, ki ga ima določena smučarka zdaj, bi bila pred denimo petimi, sedmimi leti uvrščena precej višje. Ker se smuča bolj na nož in štejejo podrobnosti, so mogoče lahko poškodbe res pogostejše." Vse bolj zahtevne so tudi podlage.
"V življenju so pomembne tudi druge stvari, ne samo uspehi v športu"
Tina Robnik v pogovoru za Sportal o poškodbah, koncu tekmovalne kariere in dveh novih karierah.
Čeprav gre za njihove tekmece oziroma tekmice, je tekmovalce težko gledati, ko se zgodijo padci. "Težko je, še posebej, če si se sam pogosto poškodoval. Ko zdaj vidim, da se nekdo večkrat poškoduje, si mislim: 'Joj, nehaj, zaključi.' A dokler si toliko v tem svetu, si tako predan ciljem, enostavno hočeš narediti vse, da bi jih dosegel. Takrat te ena poškodba še ne odvrne, da bi nehal. Ko pa si zunaj tega, začneš gledati drugače. Da so v življenju pomembne tudi druge stvari, ne samo uspehi v športu."
"Vse težje je bilo premagovati strah in izpostavljati telo"
Alpsko smučanje na vrhunski ravni je postalo precej ekstremno.
Aprilske odločitve, da konča tekmovalno kariero, ni nikoli obžalovala. "Po tej poškodbi zagotovo ne. Prej sem si mislila, da mi bo težje končati smučanje. A že v prvih mesecih, kar zadeva psihološke občutke, nisem imela težav, ni mi bilo težko. Trenutno sicer pogrešam smučanje. Zelo. Ne pogrešam pa načina življenja profesionalnega športnika in tekmovanj. Najverjetneje je to povezano tudi s tem, da sem imela res veliko poškodb. Starejša ko sem bila, težje mi je bilo premagovati strah in izpostavljati telo nevarnostim. To je bil tudi stalen stres." Tako se ji ni bilo težko pred mesecem dni v Kranjsko Goro vrniti zgolj v vlogi navijačice. "Nisem čutila želje, kako rada bi tam tekmovala. Samo željo po smučanju. Ni pa bilo hrepenenja po tekmovanju." Od nekdanjih reprezentančnih kolegic se največkrat sliši z Ano Bucik, s katero sta postali dobri prijateljici. Nasvet Andreji Slokar, ki se to zimo vrača po svoji prvi poškodbi kolenskih vezi, je zagotovo potrpežljivost. "Pridejo trenutki, ko se pozna, da si bil poškodovan. Lahko si na določenih pogojih, postavitvah že povsem nazaj, nato pridejo trenutki, ko izgubiš tisto suverenost."
"Tekem v Kranjski Gori se najraje spominjam"
So pa tudi lepi spomini.
Čeprav je bilo toliko grenkih trenutkov na smučeh, bodo dolgoročno vendarle ostali samo lepi spomini. V svetovnem pokalu se je osemkrat prebila v prvo deseterico, od tega trikrat na veleslalomu v Kranjski Gori, kjer je s šestim mestom leta 2020 dosegla svojo najboljšo uvrstitev. Višje je bila samo na svetovnem prvenstvu leta 2021 v Cortini d'Ampezzo, ko je na paralelni tekmi osvojila peto mesto. "Tekem v Kranjski Gori se najraje spominjam. Najprej sem tam leta 2018 s sedmim mestom dosegla najboljši rezultat v karieri, še toliko več pa mi je pomenilo šesto mesto leta 2020, ko sem se vračala po poškodbi levega kolena. Pa še to je domača tekma, ko so zraven prijatelji, družina. To so res lepi spomini." Zadnji generaciji slovenskih smučarjev teren v Kranjski Gori res bolj ustreza kot tisti v Mariboru.
"Imam že službo na zavodu za osebno asistenco"
Dela na zavodu za osebno asistenco. Ljudje se spopadajo s še večjimi izzivi.
Če nisi smučar, ki se redno uvršča na stopničke, in ne prihajaš iz ene od smučarskih velesil, si kljub nastopanju v svetovnem pokalu dolgoročnega obstoja ne moreš zagotoviti. "Vsekakor ne. Daleč od tega. Jaz sem poleg smučanja študirala. Zaključila sem dodiplomski in podiplomski študij na fakulteti za socialno delo in imam zdaj že službo na zavodu za osebno asistenco. Zaposlena sem kot strokovna delavka. Tudi zato mi je bil prehod iz smučanja v drugo življenje lažji. S tem zavodom sem že prej sodelovala. So mi šli na roko, da sem lahko delala od kjerkoli, prek računalnika, telefona. Da sem se že vključila v delo in sem se lahko po koncu smučarske kariere v celoti vključila." Zaradi rehabilitacije sicer dela s polovičnim delovnim časom. Zaključiti študij med tekmovalno kariero zagotovo ni bilo lahko. "Izpite sem večinoma delala spomladi in poleti, na fakulteti sem se lahko dogovorila, da so mi opravičili odsotnost z vaj. Kdaj je bilo res kar naporno. Na prvem mestu je bil šport. Mi je bilo pa s psihološkega vidika lažje, ko sem vedela, da imam zraven še eno stvar."
"Hvaležen si, da še lahko hodiš"
V službi zdaj spoznava še težje življenjske zgodbe in je še bolj hvaležna, da še lahko hodi.
Na zavodu za osebno asistenco trenutno opravlja predvsem pisarniško delo. "Veliko je dela v pisarni. Skrbim za osebne asistente oziroma njihovo delo. Ti pomagajo ljudem z določenimi gibalnimi ovirami, ki niso sposobni samostojnega življenja. Naši uporabniki živijo doma, asistenti pa hodijo v k njim domov, da lahko živijo v domačem okolju." Nekaj ima tudi stika z ljudmi in njihovimi težkimi zgodbami. "Marsikaj ti da misliti. Spomnim se obiska pri enem od naših uporabnikov, ki je imel večkratni zlom prsnih vretenc, poškodovane živce in je na vozičku. Potem začneš drugače dojemati svojo poškodbo. Ja, je hudo, bo trajalo, veliko stvari ne morem, a še vedno hodim. Pomisliš, da bi bilo lahko veliko veliko slabše. Imela sem precej veliko srečo glede na to, kako velik izpah je bil. Zdravniki so rekli, da se pogosto poškoduje živec ali žile, kar bi bile dosti hujše posledice. Hvaležen si, da še lahko hodiš."
Pogreša naravo, sneg in prosto smučanje. Ne pa tekem.
Iz narave v pisarno? Tega se zagotovo ni lahko privaditi. "Ja, to pa res. A imam to srečo, da nisem vsak dan v pisarni. Nekaj dela je tudi na terenu. Res pa tega ne moreš primerjati. Pogrešam to, da sem v gorah, na zraku. Da bi nekaj počela zunaj. A to je dosti povezano s tem, da zaradi kolena tudi ne morem. A mi vseeno ni težko delati v pisarni." Preselila se je tudi v Ljubljano, se pa ob koncih tedna rada vrača v domače Luče.
Izredno študira fizioterapijo: Že v srednji šoli sem rada masirala
Zdaj študira še za fizioterapevtko. Nekega dne bi imela svoj studio oziroma ambulanto.
Njeni dnevi so trenutno morda še bolj polni kot v času smučarske kariere. Ob službi in rehabilitaciji se je namreč odločila za še en študij. "Že v srednji šoli, ko sem razmišljala, kaj bi študirala, sem pomislila na fizioterapijo. Že takrat sem opazila, da recimo rada masiram. A to takrat zaradi smučanja ni bilo izvedljivo. V zadnjih letih pa sem spet začela razmišljati, da še ni prepozno, kaj če bi šla študirat še fizioterapijo. Šport in poškodbe so me s tem še bolj zbližali. In mi dali dragocene izkušnje. Marsikaj sem izkusila in občutila na svojem telesu. Veliko imam tudi izkušenj z mnogimi fizioterapevti in njihovim načinom dela. Tako sem se zdaj izredno vpisala na fizioterapijo. In bom pozneje šla v to smer."
"Upam, da bo do marca koleno toliko v redu, da bom lahko hodila na vaje. Predavanja ali vaje imamo popoldne od štirih do osmih in ob sobotah dopoldne. Veliko predavanj lahko spremljam tudi prek Zooma." Že po nekaj mesecih študija je dobila potrditev, da se želi ukvarjati s fizioterapijo. "Doma bližnjim že pomagam. Mami, bratu, teti ... Marsikdo ima težave s hrbtom. Ati si je zlomil zapestje. In tako malo delam. Marsikaj sem se naučila že na terapijah, ki so jih drugi delali meni. Poznam dobre fizioterapevte in koga vprašam za kakšen nasvet. Ko to delam, res uživam. Ko vidim, da človeku pomaga, da se bolečina zmanjša ali celo izgine, čutim globoko osebno zadovoljstvo." Ker je na svojem telesu marsikaj izkusila, še bolje razume in prepozna bolečine. "To so dragocene izkušnje, ki jih ne moreš prebrati iz knjig, se moram pa še veliko naučiti." Je pa v fizioterapiji tako, da nikoli ni konec učenja. Da je študirala socialno delo, ji bo kot fizioterapevtki samo pomagalo.
"Ko vidim, da se je bolečina zmanjšala ali celo izginila, čutim globoko osebno zadovoljstvo."
