Slovenski smučarski sistem razpada, zato potrebujemo novega

Čeprav je bil v 80. letih preteklega stoletja v senci smučarskih asov Bojana Križaja in Roka Petroviča, pa se je Grega Benedik v zgodovino slovenskega smučanja vendarle zapisal kot dolgoletni reprezentant, slalomski prvokategornik, zmagovalec ene tekme svetovnega pokala (Sarajevo 1987) in olimpijec. Dve desetletji in pol po koncu tekmovalne kariere pri 52 letih vodi družinsko podjetje, ki se ukvarja s turizmom, obenem pa je kot predsednik smučarskega kluba Kranjska Gora vpet tudi v vsakoletni pokal Vitranc in aktualno dogajanje v slovenskem alpskem smučanju. To je predvsem v moški konkurenci le bleda senca zlatih časov, katerih del je bil tudi sam.

Verjetno ste si na začetku tedna ogledali moški slalom svetovnega pokala v Madonni di Campiglio. V nekdaj paradni disciplini je nastopil en slovenski smučar in tekmovanje končal že po prvem nastopu. Nov pogled v zrcalo slovenske smučarske realnosti? Pred to sliko si zanesljivo ne gre zatiskati oči. Sam sicer trdim, da vse vendarle ni tako črno, ko se zdi. Ne le zaradi rezultatov Tine Maze. Pri dekletih smo, na primer, letos že videli nekaj dobrih nastopov in obetavnih rezultatov. Bolj kritično pa je stanje v moškem delu reprezentance. Slovensko smučanje plačuje davek velike generacijske vrzeli, za nameček pa tudi tisti, ki bi morali biti rezultatski nosilci ekipe, ne prispevajo želenih rezultatov. Lep primer je Matic Skube, ki je na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2007 ugnal Marcela Hirscherja, danes prvega smučarja svetovnega pokala. Več kot očitno je, da se je v teh sedmih letih marsikaj delalo zelo narobe.

Je rezultatska kriza zgolj najbolj viden znak krize vodenja in kar celotnega sistema? To lahko vse nas, ki smo tako ali drugače povezani z alpskim smučanjem, resno skrbi. Pravzaprav si vsako leto rečemo, da stanje ne more biti slabše, kot je. A se zmotimo. Iz leta v leto. Prišli smo do točke, ko je edina rešitev postavljanje povsem novega sistema dela, ki bo sprva temeljil na delu z mladimi. Govorim o programu, ki bo spominjal na tistega, ki je v zlatih časih slovenskega smučanja prinašal rezultate.

Govoriva o časih Toneta Vogrinca? Na organizacijski ravni potrebujemo osebo z imenom in priimkom, ki se bo stoodstotno posvetila alpskemu smučanju. Pri tem bo nezanemarljiva vloga klubov po državi, ki so bili v preteklosti prevečkrat zapostavljeni in zanemarjeni. A to je smučarka podlaga, ki lahko pomaga vzpostaviti nov sistem.

Slovensko smučanje torej išče novega Toneta Vogrinca ali pa slovenskega Vedrana Pavleka? Tako je. Ta oseba mora dvanajst mesecev na leto živeti s smučanjem in mu posvetiti vse.

Na kateri točki pa se je slovensko smučanje, ki je nekdaj slovelo po doktrini in naprednosti, znašlo v slepi ulici? To se je zgodilo kmalu po tem, ko je bila generacija Jureta Koširja na vrhuncu moči. V zadnjem desetletju in pol smo zapadli v sistem rutine. Ta sistem so vzdrževali trenerji, odgovorni pri Smučarski zvezi Slovenije pa so dovolili vzdrževanje takšnega stanja. Ta sistem zdaj dokončno razpada. Razpada z nezaupnico alpskemu zboru in njegovemu predsedniku. Ključni izziv je preživetje sezone, nato pa se je treba lotiti celostnega reševanja problematike. Postaviti bo treba sistem, ki bo deloval in prinašal rezultate. Vzor lahko najdemo pri smučarjih skakalcih, ki so pred desetletjem postavili sistem, zdaj pa žanjejo uspehe. Verjamem, da lahko tudi do petnajst skakalcev konkurira za mesto na tekmi svetovnega pokala. Ekipo žene močna notranja konkurenca.

Toda zaradi vključitve otroka v svet smučarskih skokov se starši ne bodo znašli ne beraški palici. Z alpskim smučanjem pa se vse bolj lahko ukvarjajo le otroci premožnejših staršev … Do tega trenutka nisva govorila o denarju. Res je, to je velika težava. Položaj ni dober. Denarja za šport je vse manj. Prav zaradi tega je postavljanje novega sistema še toliko pomembnejše. Tudi pokrovitelje je treba prepričati o tem, da se vlaganje v smučanje lahko povrne. Ne bomo jih prepričali, če jim bomo ponujali veterane, pri katerih se še vedno sprašujemo, ali so nadarjeni. Začeti bo treba pri mlajših in jih postopoma pripeljati do najvišje ravni.

V kolikšni meri se pri ASK Kranjska Gora kot enem od največjih klubov čutite dolžni sodelovati pri postavljanju novih temeljev? Čutimo odgovornost. Prve poteze smo že potegnili. V našem klubu smo se zavestno odločili, da bomo čim več otrok naučili smučati. Ne govorim o količkih, o številu zavojev, treningov … Poudarek je na smučanju. Otroci se morajo naučiti prosto smučati, smučati po grbinah, celem snegu, v gozdu … Le tako bodo dobili pravo širino smučarskega znanja. To je nato tudi osnova za tekmovalno smučanje. Vrhunski smučarji so namreč smučarji z veliko znanja. Treba si bo priznati, da je sistem takojšnjega pošiljanja smučarjev na postavljene proge, ki smo ga uvedli v Sloveniji, zgrešen. Pri nas se otroci borijo s progo, v smučanju pa ne uživajo. Že mladinci so pri nas siti smučanja. Prav zato ne čudi, da so rezultati slovenskih smučarjev dobri v otroški in mladinski konkurenci, sledi pa drastičen padec.

Sva se v pogovoru zdaj dotaknila tudi pomanjkanja kakovostnega trenerskega kadra? Da. Ponavljam, za stanje so krivi trenerji in odgovorni, ki so jim dajali oporo.

Si slovensko smučanje lahko privošči tovrstno streznitev, ki pomeni, da v kratkoročnem obdobju kakovostnih rezultatov na najvišji ravni ne gre pričakovati? Kako prepričati pokrovitelje in javnost, da je nastopil čas za umik z glavnega odra in potrpežljivost? Prave alternative niti nimamo. Priznati si moramo, kje smo. Dovolj je bilo "blefiranja". Imamo, kar imamo – tako na kadrovski kot tudi finančni strani. Letos me je motilo večmesečno javno ugibanje o višini proračuna. Zelo preprosto, v okviru razpoložljivih sredstev, je treba postaviti sistem in se lotiti dela. Osnovna ideja je vsakoletna nadgradnja, ki bo pripeljala do rezultatov, ti pa nato do dodatnih pokroviteljev. Verjamem, da so pokrovitelji že v tem trenutku spoznali, da je smiselno vlagati le v zdrav pristop k smučanju. Žal mi je, da se postavitev novega sistema ni zgodila že letos. Če bi se, bi morda že do prihodnjih olimpijskih iger lahko obljubili kakšen odmeven rezultat. Zdaj smo izgubili eno leto. A nova pot, ki prinaša delo z mladimi, je nujna. Kaj pa se lahko slovensko smučanje nauči iz primera Tine Maze? Tina je prišla do točke, ko v trenutnem sistemu ni več videla možnosti za napredek. Na srečo je nato vajeti v roke vzel Andrea Massi, ki ji je postopoma zagotovil dobro spremljevalno ekipo in oprijemljiva finančna sredstva. To je sicer zgodba o uspehu, ne želim pa, da postane standard v slovenskem alpskem smučanju. Danes imamo v Sloveniji celo vrsto (pol)zasebnih ekip. Dovolj pove podatek, da je pred sezono zunaj okvirov Smučarske zveze Slovenije v Severni Ameriki vadilo okrog 20 slovenskih smučarjev in smučark. To je jasen signal, da je nekaj hudo narobe. Smučarji, ki si to s pravim zaledjem lahko privoščijo, iščejo svoje poti, saj krovni zvezi preprosto ne zaupajo. Ne verjamejo sistemu. Ta bi moral na reprezentančni ravni omogočati najboljše razmere za delo.

Menite, da se je v tem sistemu izgubila še kakšna "Tina Maze"? Morda.

V časih, ko ste bili sami alpski smučar, to verjetno ni bilo mogoče? Ko se spominjam svojih reprezentančnih let, se mi pred oči najprej prikrade močna ekipa, v kateri je bilo tudi do deset močnih tekmovalcev. Vsak trening je bil za nas tekma. Delovali smo složno s trenerji in se čutili del ekipe. Prav to pogrešam v našem alpskem smučanju. Pogrešam tudi pravega "coacha". Namenoma sem uporabil angleško besedo. "Coach" ni le trener. Je oseba, ki do obisti pozna tekmovalca in družbeno okolje, iz katerega izhaja. Na podlagi tega nato tudi dela s tekmovalcem. Postavljanje količkov na treningu je le del treniranja, morda celo najlažji del.

Dotaknila sva se vaših tekmovalnih dni. Čeprav ste v Sarajevu leta 1987 ob drugem mestu Bojana Križaja, ki je takrat osvojil mali globus, slavili zmago na tekmi svetovnega pokala in se redno uvrščali med petnajsterico ali celo deseterico, ste bili pravzaprav vseskozi v senci sotekmovalcev … Da. A tega takrat nisem čutil. Ponavljam, bili smo del skupne reprezentance. Bojan Križaj je bil začetnik te evforije, prvi zvezdnik, a vseeno povsem enakopraven del ekipe. Tako se je tudi vedel, tako so ga obravnavali trenerji. Držal se je pravil igre, ki so bila za vse enaka. To je bila zasluga Toneta Vogrinca.

Kaj pa je pravzaprav Roka Petroviča in Bojana Križaja kot vaša slovita sotekmovalca ločilo od preostalih? Skupni imenovalec obeh je izjemna smučarska nadarjenost. Za oba pa je značilno, da sta jo znala unovčiti, le da sta ubrala različni poti. Bojan je sledil očetu, ki je bil dober smučar. Omogočili so mu dobre razmere, ki so ga popeljale do naslova mladinskega prvaka. Ta dogodek je sovpadal s prihodom Toneta Vogrinca in nato še Filipa Gartnerja. Vse kocke so se postavile na svoje mesto. Petrovičeva zgodba je nekoliko drugačna. Bil je zelo prizadeven človek. Tudi on je sledil očetu, a na drugačen način. Vsaka njegova poteza je bila smiselna in strokovno podkovana. V smučanje je vključeval številne vede.

Pravijo, da so šampioni drugačni oziroma posebni ljudje. Ali njuni zgodbi to potrjujeta? Hm, težko bi govoril o drugačni osebnosti. Dejstvo pa je, da sta imela tako Rok kot tudi Bojan miselnost zmagovalcev. Preprosto, glava je bila na pravem mestu. V smučanju je veliko nadarjenih tekmovalcev. Tudi med njunimi tekmeci jih je bilo kar nekaj. A to je premalo, če tega ne znaš nadgraditi in unovčiti.

S Križajem, Petrovičem in pozneje Koširjem so imele tudi tekme svetovnega pokala v Kranjski Gori drugačen naboj kot v zadnjih sezonah. Lahko poglabljanje krize ogrozi status pokala Vitranc v mednarodnem smučarskem koledarju? Če bi bila uspešnost domačih tekmovalcev eden od glavnih ključev za dodeljevanje tekem svetovnega pokala, bi v Kranjski Gori že lep čas viseli na nitki. Ni pa to povsem zanemarljivo vprašanje. Ob rezultatski krizi se v organizacijskem odboru še toliko bolj trudimo na drugih ravneh, da pri Mednarodni smučarski zvezi ne bi nihče pomislil na odvzem tekme. Dejstvo je, da si želimo konkurenčnih smučarjev na domačih tekmah. To je tudi eden od ciljev našega kluba. Andrej Šporn in Rok Perko sta sicer res člana našega kluba, a ne nastopata v tehničnih disciplinah. Upam, da bomo v prihodnje pripeljali kakšnega domačega fanta do visoke ravni. Na ta račun bi na tekme prišlo več gledalcev, lažje bi pridobili pokrovitelje in v svet poslali še lepšo sliko.