Prek meja
Sreda, 19. 11. 2025, 4.00
9 ur, 28 minut
Prek meja (61.) - Florjan Jagodic
Slovenec v ZDA: Američane vedno zanima, kaj počnemo, da je to sploh mogoče
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
V rubriki Prek meja gostimo Florjana Jagodica, smučarskega trenerja v ZDA.
64-letni Florjan Jagodic iz Mengša je v ZDA prvič odpotoval v začetku osemdesetih let. Privabila ga je želja po plezanju v kalifornijskem narodnem parku Yosemite, zadržalo pa alpsko smučanje in želja po dokazovanju. V obljubljeni deželi, kjer se sanje lahko uresničijo, je znal prepoznati in izkoristiti priložnosti. Danes deluje kot smučarski trener, trenutno zaposlen na akademiji Sugar Bowl v Nordenu v Kaliforniji. V rubriki Prek meja smo se z Jagodicem pogovarjali o izkoriščanju priložnosti v tujini, ameriški zmagovalni miselnosti, življenju v obljubljeni deželi in vprašanju, ki zanima tudi Američane.
Florjan Jagodic se je s smučanjem začel ukvarjati že kot otrok. "V Mengšu, od koder prihajam, smo imeli zelo dober klub, odlično družbo in trenerje, ki so res lepo skrbeli za nas. Smučati sem se naučil na lokalnem hribu ter tekmoval na regionalnih in državnih tekmah. Ko sem prišel do točke, ko nisem bil več konkurenčen najboljšim – nisem imel dobre opreme, poleg tega so bile doma vedno na prvem mestu šolske obveznosti –, sem se odločil, da se posvetim plezanju," je obujal spomine v pogovoru za Sportal.
A smučanja nikoli ni opustil. "Prek Marjana Černigoja, ki je še danes smučarski trener v ZDA, sem spoznal priznana trenerja Filipa in Aleša Gartnerja ter Milana Žvana in se začel tudi sam izobraževati na področju športnega treniranja. Na fakulteti za šport sem pridobil znanje za trenerja alpskega smučanja in opravil učiteljski tečaj." V ZDA ga je zaneslo po naključju, a vse skupaj se je začelo na Islandiji, in to na pobudo legende slovenskega smučanja Bojana Križaja.
INTERVJU: Florjan Jagodic
Kdaj ste šli prvič s trebuhom za kruhom v svet?
Vse skupaj se je začela na Islandiji, ob koncu sezone 1987/1988, in to na pobudo Bojana Križaja, ki je leto prej s Tonetom Fornezzijem - Tofom potoval po Islandiji. Tam je srečal Slovenko Heleno, kasneje pa so stopili v stik z njim, ker je lokalni klub iskal smučarskega trenerja. Sam sem bil v tistem času pomočnik glavnega trenerja v jugoslovanski smučarski reprezentanci A, a ko mi je Bojan predlagal, da bi odšel na Islandijo, sem se odločil iti. Seveda nisem imel pojma, v kaj se podajam – preprosto sem šel.
Pot sem začel v mestu Akureyri, majhni ribiški vasici na severu države, danes znani tudi po tem, da je japonski skakalec Rjoju Kobajaši tam postavil (neuradni) svetovni rekord v smučarskih skokih – 291 metrov. Živel sem pri prej omenjeni gospe Heleni, v lokalnem klubu delal kot FIS-trener in kmalu dobil priložnost, da postanem trener islandske reprezentance. Na Islandiji sem preživel štiri sezone in delal tako s fanti kot dekleti.
Kariero v tujini je začel v mestu Akureyri na Islandiji, kjer je delal kot smučarski trener.
Nato sem se vrnil v Slovenijo, kjer sem kot pomočnik delal z mladinci v ekipi A. Že takrat sem v poletnih mesecih kot trener sodeloval na poletnih taborih na Mount Hoodu v ameriški zvezni državi Oregon. Prvič sem se jih udeležil leta 1986, nato pa kar 25 sezon zapored.
Delal sem za trenerja Mika Anetta, ki sem ga spoznal na avstrijskem ledeniku Hintertux. Organiziral je prve komercialne smučarske tabore v ZDA, meni pa je omogočil, da sem poleg dela zanj organiziral še svoj kamp – za otroke in mlade tekmovalce, ki so želeli narediti korak naprej. Tako sem začel graditi svoj ugled. Poleg smučanja sem otroke učil tudi plezanja.
Pozneje sem delal za različne klube in reprezentance, ustanovil tudi svoj klub Team Flow – kot zasebni trener sem sodeloval z mladinskim svetovnim prvakom Jeremyjem Nobisom, Ericom Schlopyjem, Jaredom Goldbergom in številnimi drugimi.
Zadnja leta delam za Sugar Bowl Academy v Kaliforniji, kjer sem odgovoren za dekleta v programu FIS, v starostnem obdobju od 16 do 21 let. Spremljam jih na tekmah serije Nor-Am (druga najvišja raven tekmovanj v alpskem smučanju na severnoameriški celini, takoj pod svetovnim pokalom, op. p.), na FIS-tekmah in drugih tekmovanjih. V ZDA na leto preživim najmanj osem mesecev.
"Mlade smučarje in smučarke želim predvsem naučiti, da ni najpomembnejše, kako uspešni bodo v smučanju, ampak kakšne delovne navade bodo razvili in kako široka obzorja si bodo odprli."
Kakšni ste kot trener? Kaj vam je najpomembnejše?
Predvsem želim mlade smučarje in smučarke naučiti, da ni najpomembnejše, kako uspešni bodo v smučanju, ampak kakšne delovne navade bodo razvili in kako široka obzorja si bodo odprli. Ob tem se naučijo tujih jezikov, postanejo bolj razgledani … Temu namenjam največ poudarka.
Kdor je res dober, bo tako ali tako zmagoval, a takšnih je vedno le peščica. Za vse preostale pa je veliko pomembneje, kako se bodo znašli po koncu smučarske kariere. Ogromno mojih nekdanjih tekmovalcev je danes zelo uspešnih v drugih karierah, vsem pa je skupno, da smo začeli iz nič. Zame je največja zmaga to, da postanejo dobri ljudje z močnim karakterjem.
Ameriko smo od nekdaj povezovali z ameriškimi sanjami, s prepričanjem, da je tam, ne glede na to, od kod prihajaš in kakšen je tvoj družbeni status, izobrazba ali premoženje, s trdim delom, vztrajnostjo in ambicijo mogoče uspeti. Kaj je vam dala Amerika? Ste dobro izkoristili priložnosti?
Ko sem leta 1982 prvič obiskal ZDA, kamor me je vodila želja po tem, da bi lahko plezal na El Capitanu (gre za eno najbolj prepoznavnih in najtežjih plezalnih sten na svetu, op. a.), sem si rekel, da sem s tem uresničil svoj življenjski cilj. Takrat se sicer ni končalo po načrtih, s soplezalcem Metodom Škarjo sva morala odpravo predčasno prekiniti, saj je med plezanjem padel in si zlomil gleženj, a to je bila izkušnja, ki je ne bom pozabil.
"Ko se mi je obzorje odprlo, sem ugotovil, da je v vlogi smučarskega trenerja v ZDA lažje kaj ustvariti kot v Sloveniji."
Po tistem sem se spet vrgel v smučanje. Vmes sem še vedno tekmoval v plezanju, tudi na tekmah svetovnega pokala. Začetki tekmovanj v športnem plezanju so bili sicer nekaj povsem drugega, kot je svetovni pokal v plezanju danes.
Prepričan sem bil, da sem z Ameriko končal, a sem se vrnil, takrat zaradi sodelovanja na poletnih kampih, potem pa so se stvari odvijale povsem naravno. Spoznal sem različne ljudi, ki so mi ponudili priložnost. Delal sem v različnih delih ZDA, v Kanadi, to pa traja še danes. Ko se mi je obzorje odprlo, sem ugotovil, da je v vlogi smučarskega trenerja v ZDA lažje kaj ustvariti kot v Sloveniji.
Zakaj?
Ker je bilo tam bistveno več otrok in precej manj strokovnega kadra, je bilo lažje dobiti priložnost. Poleg tega so zame – ker sem bil iz Evrope – predpostavljali, da o smučanju veliko vem, in tako se je vse skupaj začelo. Čeprav je smučanje v ZDA nišni šport, še posebej v primerjavi s košarko, bejzbolom ali drugimi velikimi športi, je priložnosti še vedno ogromno.
Kako Američani sprejemajo tujce, kako ste se počutili?
V ZDA sem se vedno počutil odlično. Dali so mi možnost, da sem delal tako, kot sem sam želel. Mike mi je dal popolnoma proste roke – rekel je, naj delam tako, kot mislim, da je prav. In očitno sem delal dobro, saj sem vedno dobival najboljše tekmovalce, poleg tega pa sem, kar sem izvedel šele pozneje, po koncu taborov prejemal najvišje ocene udeležencev.
Slovenci smo zelo iznajdljivi in delavni. Ugotovil sem, da če poleg teh dveh lastnosti vlagaš še v strokovno izobraževanje, slediš trendom na področju smučarske tehnike, prehrane, kondicijske priprave in drugih vidikov razvoja športnika, v Ameriki zelo hitro dobiš priložnost.
"Slovenci smo zelo iznajdljivi in delavni. Ugotovil sem, da če poleg teh dveh lastnosti vlagaš še v strokovno izobraževanje, slediš trendom na področju smučarske tehnike, prehrane, kondicijske priprave in drugih vidikov razvoja športnika, v Ameriki zelo hitro dobiš priložnost."
Kako ste se naučili jezika? V 80. letih ni kar vsak Jugoslovan govoril angleško.
Res je, na začetku je bila to kar težava. Če nisi imel lastnega interesa za učenje, je bila tvoja angleščina na splošno precej slaba. Prvič sem se to spoznal že, ko sem Ameriko obiskal zaradi plezanja. Bil sem prepričan, da znam angleško, a se je hitro izkazalo, da v resnici nimam pojma. Moral sem se prilagoditi – učil sem se iz knjig in na vse mogoče načine. Na začetku sem govoril zelo polomljeno, veliko je bilo improviziranja.
Zelo pomembno obdobje za moje učenje jezika je bilo življenje na Islandiji. Živel sem pri prej omenjeni Slovenki Heleni, profesorici angleščine, ki mi je ogromno pomagala. Angleščina je bila velik izziv, a če sem povsem iskren, ne največji. Še težje je bilo vse drugo. V ZDA sem prišel z dvema potovalkama, potem pa moral najti stanovanje, avto … Vse to pa seveda stane. Še danes ne vem, kako mi je uspelo, ampak je šlo. Po korakih. Bilo je težko, a na srečo mi je na tej poti pomagalo veliko ljudi.
Česa ste se naučili od Američanov? Zagotovo imajo drugačno miselnost.
Res je, zelo so odprti. Če si se želel izobraževati, so ti pot preprosto odprli. V Sloveniji imamo odlične šole – tudi Fakulteta za šport ti da veliko –, vendar smo precej zaprti. Ves čas je prisoten občutek: "Zakaj bi ti, če lahko samo jaz?"
V ZDA pa smo imeli, ne glede na to, od kod smo prišli, enake pogoje. Čeprav tam nisem študiral, sem se v njihovih laboratorijih ogromno naučil. Imel sem priložnost govoriti s trenerji z različnih področij in od vsakega od njih sem prevzel del znanja. Že takrat je imela akademija svoj oddelek za fitnes, medtem ko pri nas takrat o tem nismo imeli pojma.
Na ameriških univerzah imajo vsi športniki stoodstotno podporo. Poleg treningov imajo zagotovljeno medicinsko oskrbo in celoten sistem regeneracije. Tam športnik res dobi vse, kar potrebuje.
Jagodic je velik ljubitelj kolesarstva, med drugim je bil tudi na zaključku Gira leta 2023 v Rimu.
S čim Američani povezujejo Slovenijo? Z Melanio Trump, Luko Dončićem?
Težko rečem – odvisno je od krogov, v katerih se giblješ. V mojem okolju vsi vedo, od kod prihajam in da prihajam iz države z izjemno veliko vrhunskimi športniki. Ko sem nosil majico z napisom Rogla v čast Rogliču, so ga vsi poznali. Tudi ko je Pogačar zmagal na Dirki po Kaliforniji, so prav tako vedeli za to. A to je bolj lokalno – med ljudmi, ki so povezani s športom. Širša ameriška javnost ni tako razgledana.
V ZDA je tako, da če deluješ v športu, poznaš predvsem šport. Če delaš v poslu, poznaš dogajanje v poslu – širina praviloma ni velika. Mislim pa, da slovenski trenerji v ZDA Slovenijo najbolj promoviramo prav s svojim znanjem in delavnostjo.
Američani so znani po svoji zmagovalni miselnosti. Kako bi jo lahko vcepili tudi Slovencem?
Mislim, da imamo tudi Slovenci zmagovalno miselnost, vendar smo precej bolj zadržani. Današnje generacije otrok to veliko lažje pokažejo in dokažejo. To se je lepo videlo že leta 2017, ko smo postali evropski prvaki v košarki. Slovenci smo v svetu športa pojem – narod z dvema milijonoma prebivalcev, po rezultatih pa pogosto drugi ali tretji na svetu.
Američani ne morejo verjeti, da imamo na tako majhnem prostoru toliko vrhunskih športnikov. Vedno jih zanima, kaj počnemo, da je to sploh mogoče.
Kaj jim odgovorite?
Ena od zanimivosti je, da v ZDA v osnovni šoli sploh nimajo športne vzgoje v takšni obliki, kot jo poznamo pri nas. Večina športnih dejavnosti poteka prek interesnih dejavnosti, v katere moraš otroka posebej vpisati. Obveznega športnega programa, ki bi bil del urnika, ni.
Če želiš, da se otrok ukvarja z gimnastiko, ga moraš vpisati v krožek, medtem ko se pri nas z osnovami srečajo že pri urah telovadbe. Res je, da imajo danes v šolah nekaj športnih vsebin, vendar je sistem popolnoma drugačen od našega.
Kar zadeva njihovo zmagovalno miselnost, ta izhaja iz želje po dokazovanju. Pri Američanih, predvsem pri srednjem in višjem sloju, se to po mojem mnenju začne že doma. Vsak se želi dokazati, vsak želi biti boljši od drugega.
"Kar zadeva zmagovalno miselnost Američanov, ta izhaja iz želje po dokazovanju. Vsak se želi dokazati, vsak želi biti boljši od drugega."
Na največjih tekmovanjih vedno znajo prikazati svojo najboljšo podobo.
Res je, ne vem, zakaj pri nas ni tako. Mislim, da nas pogosto ohromi teža pričakovanj. Vsi preveč pričakujejo. V ZDA tega pritiska ni – razen pri tistih, ki so glavni favoriti.
Kje je trenutno vaša baza v ZDA?
Trenutno je moja baza v Kaliforniji, v Auburnu. Tam živim, ker je najbližje smučišču – praktično živim pod hribom. Ko sem doma, je zeleno, ko se odpeljem 45 minut stran, pa sem že na snegu.
Z ekipo smo veliko na poti. Od Nove Zelandije do Čila in evropskih ledenikov – brez tega ne gre. Smučanje živi v Evropi, tako je. Za ameriške smučarje je največja težava prav to, da so toliko časa zdoma.
Je kaj, kar vam manjka v ZDA? Kaj pogrešate?
Res pogrešam naravo. Slovenija je nekaj posebnega. Na tako majhnem prostoru imamo vse – hribe, ravnine, jezera, morje. Tega v Ameriki ni. Tam so prostranstva, velike razdalje in popolnoma drugačen občutek prostora.
Pogrešam tudi dobro hrano. V ZDA je ogromno hitre prehrane, malo se kuha doma, večinoma jedo zunaj, v restavracijah. In kruh! Pri nas doma smo jedli veliko kruha, v ZDA ga skoraj ni – vsaj ne takšnega, kot ga poznamo v Sloveniji.
Ljudje me pogosto vprašajo, kako sploh lahko živim v ZDA, če pa ima Slovenija vse.
Kaj jim odgovorite?
Da tako kot oni sanjajo o tem, da bi odšli v Evropo, smo mi sanjali o Ameriki. Slovenci ne znamo ceniti tega, kar imamo – to ugotoviš šele v tujini. Poleg narave imamo organizirano zdravstvo, brezplačno šolanje, dobre delovne pogoje … Toliko lastnikov hiš, kot jih je v Sloveniji, ne najdeš nikjer na svetu.
Tipična slovenska želja je: dober avto in lastna hiša. V Ameriki večina ljudi živi v najemu in v dolgovih. Mislim, da znamo Slovenci bolj ekonomično ravnati s stvarmi in se bolje organizirati. Tisto, kar je dobro pri Američanih, povzamemo in to združimo z vrednotami, ki so nam jih privzgojili starši. Prav ta kombinacija nam daje širino.
"Zakaj so Slovenci v ZDA tako uspešni? Ker imamo močne temelje, ki jih pridobimo že v osnovni šoli. Enako velja za srednjo šolo. Ko kdo odide na študij na ameriško fakulteto, je skoraj vedno nadpovprečen – očitno se nam ta osnova obrestuje."
Ste pri Američanih opazili kakšno lastnost, ki bi tudi nam koristila? Veliko ljudi omenja zavist.
Res je, to je slovenski standard – in velika težava. Američani so glede tega drugačni. Ne zanima jih, kaj počne sosed, ampak kaj bodo naredili oni sami. Ne zanima jih, ali ima sosed nov avto – z veseljem mu ga privoščijo. Pri nas pa imamo že tradicionalno občutek majhnosti in drug drugemu gledamo pod prste.
Poleg tega se veliko ukvarjamo s preteklostjo, namesto da bi razmišljali, kako si razširiti obzorja. A ravno za to imamo vse pogoje: sistem nam omogoča šolanje in s tem razgledanost.
Zakaj so Slovenci v ZDA tako uspešni? Ker imamo močne temelje, ki jih pridobimo že v osnovni šoli. Enako velja za srednjo šolo. Ko kdo odide na študij na ameriško fakulteto, je skoraj vedno nadpovprečen – očitno se nam ta osnova obrestuje.
Tudi mene je, ko sem se podal v svet, gnala želja po dokazovanju. Starši so me vedno spodbujali: "Študiraj, da ti bo lažje, kot je bilo nam." Njihova preteklost me ni obremenjevala – če bi me, nikoli ne bi šel v tujino. Toda mene je od nekdaj vleklo v svet. Zanimalo me je, kaj lahko storim, da bom čim bolje poskrbel zase.
Preberite še:
