Nedelja, 10. 6. 2018, 19.30
6 let, 6 mesecev
INTERVJU: ROK PERKO
Poslovilni smuk: Smučanje je zame življenje, toda ...
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,76
1
Za slovenski prispevek k poletju smučarskih umikov je na svoj 33. rojstni dan poskrbel dolgoletni član ekipe za hitri disciplini Rok Perko, ki se je v intervjuju razgovoril o svojem pogledu na šport in se ozrl v prihodnost.
"Vem, novinar se v svoji karieri večkrat pogovarja s športnikom ob njegovem tekmovalnem umiku. Športnik to opravi le enkrat," se je hitel opravičevati zdaj že nekdanji smukač, ki je prav na svoj 33. rojstni dan sklenil, da reče bobu bob. A temu bobu se v njegovem primeru ne reče konec kariere. Tej besedni zvezi se načrtno izmika. Odkrito pa priznava, da tekmoval ne bo več.Nazadnje je nastopal 13. januarja, do zadnjih točk svetovnega pokala pa je prišel pred debelimi štirimi leti. Od takrat je staknil tri poškodbe, od tega dve hujši, za nameček pa je dokončno ostal še brez reprezentančnega statusa. Zato je njegova poteza sicer pričakovana, a zanj vse prej kot preprosta. Verjel je namreč, da se lahko vrne tja, kjer je že bil, in potrdi tisto, kar je nakazal kot mladinec, ko je leta 2005 postal svetovni prvak v smuku in podprvak v superveleslalomu.
V članski konkurenci je enkrat stal na odru za zmagovalce, in sicer leta 2012, ko je bil drugi na smuku v Val Gardeni. Še trikrat je bil med najboljšo petnajsterico in je skupno zbral 28 uvrstitev med dobitnike točk. Bil je smukaški zmagovalec evropskega pokala in večkratni državni prvak. Petkrat je nastopil na svetovnem prvenstvu, dvakrat je odpotoval na olimpijske igre.
V Kitzbühlu je takole še drvel proti cilju uradnega treninga. Štarta na tekmi ni dočakal, zato je bila usoda njegove kariere v dobršni meri zapečatena pod slovitim Petelinjim grebenom.
Kitzbühel, 20. januar. Vaša žena na spletnem omrežju Facebook objavi fotografijo s štarta slovitega smuka, na kateri pozirata v družbi sinov. "Ponosni smo nate," je zapisala. Ste že takrat slutili, da je to slovo od tekem svetovnega pokala?
Da, že v Kitzbühlu sem ženi Tjaši in po telefonu še mami ter dvema prijateljema dejal: "Verjetno je bilo to to." Smisel sezone sem namreč videl v olimpijskem nastopu v Pjongčangu. Ko je postalo jasno, da ne bom nastopil v Kitzbühlu, mi je bila odvzeta zadnja kvalifikacijska možnost. Zato sem se raje umaknil. Motiv se je razblinil. Kot moja zadnja tekma v karieri bo tako ostal zapisan Wengen.
Iz vaših ust ne bomo slišali, da je kariera končana. Priznavate pa, da ne boste več tekmovali. Ste se za ta korak odločili prepozno, morda prezgodaj?
Še vedno se imam za zelo mladega. In ker se počutim fizično še dovolj sposobnega, bi dejal, da je do odločitve prišlo prezgodaj. Če pa se osredotočim na niz poškodb v nepravem času ter posledično vlečenje te zgodbe, bi morda dejal, da prepozno. A če vidiš smučarje, ki se poškodujejo ter nato vračajo, sam pa imaš svoje sanje, je prav, da vztrajaš. Verjel sem, da se je mogoče vrniti. A vedno se vse ne poklopi. Nato minevajo sezone. Na koncu vse skupaj izgublja smisel. Ne le v mojih očeh, temveč tudi v očeh okolice. Posledično je težko pričakovati tople besede in podporo. Brez tega je vse skupaj toliko težje. Toda v teh trenutkih ne želim pogrevati poškodb in posledično smeri svoje kariere. Na svojo pot gledam drugače.
Kako? Kaj vam je dalo smučanje?
Na kariero gledam kot na neverjetno izkušnjo. Šport me je izobrazil. Brez njega ne bi bil to, kar sem. Smučanje je zame življenje. Da, hodil sem v šolo ter prišel do določene stopnje formalne izobrazbe. A doktoriral sem s smučanjem. Veste, profesionalni šport vas vodi skozi neverjetno število preizkusov, vzponov in padcev, tako kot seveda tudi v normalnem življenju, zato me ni ničesar strah. Pravzaprav je vse preostalo, kar me čaka, lahko samo še lažje. Če si se sposoben boriti, postaneš zgrajena osebnost. Postaneš stena. Granitna stena. Prav zaradi tega sem danes ponosen. Profesionalni šport me je naučil, da nikoli ne smeš obupati. Če ti v 99 poskusih ne uspe, ti bo v stotem. S to miselnostjo učim tudi svoja otroka.
Spomin na Val Gardeno in edine stopničke.
A ko govoriva o smučanju, ne moreva mimo tega, da se je vse skupaj začelo kot igra.
Kar 26 let svojega življenja sem bil smučar. Verjetno bo to kar tretjina mojega življenja. Smučanje sem od vedno cenil in nanj gledal kot na nekaj, kar ljubim in rad počnem, kot na veliko srečo in privilegij. Zato pravim, da je smučanje moj prijatelj. Zame je poosebljena dejavnost. Namenoma ne govorim o tem, da se poslavljam od smučanja. Boste svojemu najboljšemu prijatelju po toliko letih kar rekli, da je čas za drugačno življenje? To je smešno. To je nekaj, kar je ukoreninjeno v meni ... In zdaj greva skupaj z ramo ob rami dalje. Sicer na drugačen način, ampak skupaj. Razumete?
Številni smučarji ob koncu kariere prehojeno pot ocenjujejo le skozi prizmo rezultatov. Vi pa se trudite iz smučanja potegniti najboljše. Kdaj ste začeli na šport gledati na takšen način?
V zadnjih letih, predvsem ob obeh poškodbah. V teh trenutkih sem znal iz smučanja potegniti filozofijo svojega življenja in predvsem spoznati, kakšen človek oziroma karakter sem. Nad seboj sem bil navdušen, saj sem spoznal, da tudi v zelo kriznih trenutkih odreagiram borbeno in zelo pozitivno. Po poškodbi namreč spoznaš, kaj vse ti je bilo odvzeto. Marsikaj ni več samoumevno. Sledi boj. Kolikor imaš pač šport rad, tako močno se boš boril. Jaz sem se boril močno.
Rezultati. Čutite cmok v grlu ali vidite odloženo pištolo z neizstreljenimi naboji?
Vsekakor. Žal mi je, da so bile zavore predvsem poškodbe. Brez njih sem se počutil močnega in sposobnega. Imel sem višje ambicije. Tega ne skrivam. Sem pa ponosen na svojo kariero. Navsezadnje se lepo sliši, ko rečem, da sem zgolj eden od štirih Slovencev, ki so kadarkoli stali na smukaškem odru za zmagovalce v svetovnem pokalu. Še vedno držim tudi drugo najboljšo slovensko smukaško uvrstitev na olimpijskih igrah. Ko govorim o ponosu, pa v mislih nimam le rezultatske ravni, temveč predvsem to, kakšen človek sem postal.
V Sočiju 2014 se je začela njegova kalvarija s poškodbami.
"Imel sem višje ambicije," pravite. Kakšne?
Največ pove moj načrt pri sedemnajstih letih. Takrat sem verjel, da bom osvojil smukaški globus, zbral kar nekaj zmag in uvrstitev med najboljšo trojico ter do 28. leta osvojil olimpijsko kolajno. Od Tržiča do Sočija. Takšen je bil moj načrt. Pot se je razvijala v perfektno smer in v določenih obdobjih svojega vzpona sem dosegel vrhunske rezultate, kot denimo v mladinskih vrstah naslov svetovnega smukaškega prvaka, pozneje zmagovalec skupnega smukaškega seštevka evropskega pokala, malo pozneje sem stal na zmagovalnem odru v svetovnem pokalu ter osvojil 14. mesto na OI. Vedno sem bil navdušen nad športniki, ki so veliko dosegli ter se kot mladi preusmerili na novo pot. Morda vsega naštetega res nimam, a sem z umikom zanesljivo ujel mlada leta za druge izzive.
Kaj bi bilo, če bi bilo … Je veliko tovrstnih vprašanj?
Da in ne. Morda bi izpostavil leto 2006. Star sem bil 19 let. V Lake Louiseu sem na uradnih treningih zabeležil 29., 17. in 16. čas. Kljub mladosti sem bil v eri velikih mojstrov in takrat svojih idolov, kot so bili Hermann Maier, Lasse Kjus, Bode Miller in drugi, zrel za preboj med petnajsterico. Na dan tekme sem na štartu čakal serviserja Primoža Gregoriča, da mi prinese smuči. Ni ga bilo. Ogreval sem se in čakal. Vsake toliko časa sem pogledal proti smučem in videl serviserja, kako nekaj vijači. Bil sem že v štartnem šotoru, Georg Streitberger se je že pognal na progo, jaz kot naslednji sem bil še kar brez smuči. Ko je štarter že odšteval sekunde, se je serviser le pojavil s smučmi. Bilo je prepozno, da bi si jih nadel in se pognal na progo. Pozneje mi je, razočaran in v solzah, pojasnil, da mu je eden od švicarskih serviserjev dejal, da je slišal informacijo o previsoki plošči na mojih smučeh. Zato je pri minus 30 stopinjah Celzija v zadnjem trenutku spreminjal nastavite. Oba sva jokala. Še danes verjamem, da je bila to švicarska sabotaža, ob tem pa se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi se takrat kot golobradi najstnik zavihtel med petnajsterico.
Andrej Šporn in Rok Perko: prijatelja in zdaj oba tudi že nekdanja tekmovalca.
Kdo pa vas je najbolj zaznamoval na smučarski poti?
Vsekakor žena Tjaša. Njena podpora je bila res neverjetna. Včasih je celo ona bolj verjela vame kot jaz sam vase. To me je še bolj motiviralo. Sicer pa so me zaznamovali vsi, ki so bili na kakršenkoli način vpleteni v mojo kariero. V zelo veliki meri seveda tudi starša, pri čemer bi izpostavil ravno to, da se nista pretirano vpletala in name izvajala pritiska. Ob velikanski podpori sta mi nudila zelo preprosto pot in mi tako omogočila, da sem se razvil v unikat. Potem so tu prijatelji …Nehote ali nevede so bili moj filter, ko sem potreboval kratek odmik od smučanja. Takrat smo se družili in pogovarjali o stvareh, ki niti približno niso bile povezane s smučanjem.
Kaj pa trenerji?
Vse začelo v tržiškem klubu, kjer so bili moji trenerji tudi Jani Hladnik, Anže Rener in Roman Rozman. Sledil je preboj v reprezentanco. Rad se spominjam Stojana Puhalja. Bil je neizprosen, a človek in trener s hrbtenico, predvsem pa nekdo, ki mi je prvi namenil močne smukaške stavke. Veliko vlogo je seveda odigral tudi Jože Gazvoda, človek, s katerim sva se vedno dobro ujela. V tistem trenutku je bil za nas trener in neke vrste oče v eni osebi. Uf, veliko je bilo trenerjev. Tudi Andrea Massi. Ponosen in vesel sem, da sem lahko z njim dve leti sodeloval. Od njega sem se veliko naučil, ne le smučarskih stvari, temveč tudi človeških vrednot. Seveda pa sem naletel tudi na nekaj ljudi, ki so me negativno zaznamovali, a sem se od njih naučil zgolj to, da jaz v življenju ne smem biti takšen. Tudi to je zelo dobra poanta.
Burkhard Schaffer?
Vedno sem rad pohvalil njegovo delo na terenu, izjemno logistiko in organizacijo. Na takšni ravni nisem nikoli pred tem in nikoli pozneje treniral. Klobuk dol. Osebnostno pa me ni pretirano impresioniral. Lahko celo povem, da sem pod njegovo taktirko razmišljal o tem, ali še želim smučati. No, na srečo se je poslovil, nato pa sem vsega pol leta pozneje pod taktirko Tadeja Platovška in ob pomoči Matije Grašiča prišel do tako želenih stopničk v karieri. Vidite, kaj vse lahko prinese bolj sproščeno, a vseeno zelo delovno okolje?! Ambient, energija in splošna pozitivna naravnanost. Jasno, tudi prava komunikacija in iskrenost! To je včasih zelo pomembno. Ne le zgolj in samo tehnični vidik. Ob tem ne smem pozabiti na svojega dolgoletnega serviserja in mojo poročno pričo Primoža Gregoriča. Vedno me je spodbujal do maksimuma in skupaj sva doživela marsikatero zanimivo prigodo. Ni pa skrivnost, da sva si želela še več.
Zadnji trener pa je bil Peter Pen …
Leta 2004 so me trenerji poslali na evropski pokal v Sierro Nevado, kot svojevrstnega mentorja pa so mi za sopotnika namenili prav Pena, tedaj še aktivnega smučarja. Izjemno zabaven in topel tip. V njegovi družbi sem se dobro počutil. Ko je nato uspešno deloval v tujini, sem si vseskozi želel, da bi se kot trener vrnil domov. Verjel sem, da bi skupaj lahko premikali gore. Vrnitev sem nato dočakal. Žal pa z njim nisem dočakal uspehov. Tudi on jih z menoj ni. Zaradi tega mi je žal.
Rok Perko jutri ali čez eno leto?
Preživel sem zajeten dopust. Pripravljen pa sem na nove izzive. Rad se počutim koristnega in predvsem kreativnega, drugače imam občutek, kot da umiram. Glede prihodnosti sem zelo odprt. Kje se vidim? Smiselno bi bilo ostati v športu oziroma smučanju. Kot trener, svetovalec … Imam bogate izkušnje, znanje in poznanstva. Po drugi strani pa mi telo in srce govorita, da imam sposobnosti delati tudi drugje, torej zunaj športa. V tem ''drugem'' svetu imam že odprtih nekaj priložnosti, ki me čakajo.
V svetovnem pokalu je zbral 141 štartov.
Družinski človek?
Moral sem si postaviti določene izzive. Globoko sem se zamislil in dobil odgovor. Zdaj je moj izziv, da poskušam biti najboljši oče na svetu. Sinova želim naučiti sočutja in skrbi za sočloveka. Predvsem pa se trudim, da vzdržujeta bratstvo, in jima opisujem, kako sta drug z drugim posebna. Skušam ju navdihniti. Želim, da v številnih delčkih življenja začutita mene. Ne gre le za disciplino, temveč tudi radost življenja. Če bosta v majhnih stvareh videla mene ali pa se me spominjala, potem bo moja naloga uspešno opravljena.
Kako bi se odzvali, če bi se sin odločil za smučanje?
Podprl bi ga. A ob tej misli me vendarle spreleti tudi čuden občutek. Natančno namreč vem, koliko odrekanja bi ga čakalo, če bi se želel prebiti na člansko raven. Sicer pa sem Oskarja prav letos naučil smučati. Bil sem neizmerno ponosen, da sva ta proces opravila skupaj in da sem ravno jaz tisti, ki ga je pripravil do tega, da se usede na sedežnico in nato drvi dol po hribu. Še večja sreča pa je, ko sem videl njegove zadovoljne oči in energijo. Kar strah ga je bilo, da bo prišel trenutek, ko bo treba v gondolo in dolino.
Kaj pa Rok Perko kot rekreativni smučar?
Nisem zasičen. Smučanje ostaja moj šport. Z veseljem bom smučal. V načrtu imam obisk Aljaske ter Japonske in podobne podvige. Poskušal bom izkoristiti čim več možnosti, ki jih do zdaj zaradi urnikov in časovnih ovir nisem mogel.
Za konec … Ko se je poslovil Andrej Jerman, ste na novinarski konferenci potočili nekaj solz. Kaj pa ob svoji odločitvi za umik?
Redko jočem, a tudi zaradi svoje kariere sem jokal. Spominjam se svojih stopničk v Val Gardeni. Dva dni pozneje sem v družbi žene in mame v dnevni sobi ob podoživljanju trenutkov jokal kot dež. S serviserjem Primožem sem jokal na poti iz Sočija. Jokal pa sem tudi, ko sem sam pri sebi spoznal, da ne želim več tekmovati.
1