Četrtek, 29. 3. 2018, 18.52
6 let, 7 mesecev
Klemen Bauer po sezoni, od katere si je obetal veliko več
Bauerjeva psihološka zanka: obremenjuje se z iskanjem sproščenosti
Drugi najboljši slovenski biatlonec v zadnjih letih se tudi po pravkar minuli zimi tolče po glavi in premleva, kaj bi lahko dosegel, če bi bil na strelišču le za odtenek bolj natančen. "Slika bi bila z le malce boljšim streljanjem veliko lepša," po svoji 13. sezoni med biatlonsko elito priznava 32-letni Ihanec, ki že leta neuspešno išče recept za boljše strelske nastope. "Več sproščenosti!" je nekakšna mantra, s katero se bo lotil naslednje sezone.
-
Uroš Velepec pred vrnitvijo v slovenski biatlon, Anja Eržen se poslavlja
-
"Predsedniki se vtikamo v delo, za katero smo imenovali ljudi pod seboj"
Čeprav je za Bauerjem najboljša sezona po zimi 2013/14 in je v skupnem seštevku svetovnega pokala spet končal med najboljših 40, je s prikazanim nezadovoljen. "Cilj je bil uvrstitev med 30, kar je bilo tudi realno dosegljivo, sploh ob tekaški pripravljenosti, kakršna je bila vso sezono," pravi.
S tekaško formo zadovoljen ...
Tekaško je bil na ravni zadnjih let, kljub težavam z mononukleozo v prejšnji sezoni le za en odstotek slabši od svojega povprečja v svetovnem pokalu. "V moji tekaški formi skoraj ni bilo večjih nihanj, to je zelo razveseljivo. Pa tudi malce presenetljivo. V pozitivnem smislu, seveda. Čeprav sem res naredil vse, da bi tako tudi bilo, takšne tekaške forme nisem pričakoval. Tekaška raven mi je ves čas omogočala top uvrstitve, žal pa mi tega ni uspelo v celoti izkoristiti in zaradi tega, jasno, ne morem biti zadovoljen."
... težava je v streljanju
Bauerjeva težava ostaja slabo streljanje, predvsem stoje. Njegova strelska natančnost v minuli zimi je bila 77-odstotna (v stoječem položaju samo 68-odstotna), kar je daleč od strelskih asov, kot so Jakov Fak (91-odstotna natančnost), Martin Fourcade (90 %), Anton Šipulin (89 %), Simon Eder (89 %), pa tudi bolj povprečnih strelcev, kot je na primer Johannes Thingnes Boe (85 %).
"Zadnja tri leta, lansko pa še posebej, sem sistematično delal na streljanju in na treningih se je to poznalo."
"Želel sem preseči magično mejo 80 odstotkov, ki še vedno ni prav blesteča, je celo malo podpovprečna, a že s tem bi bila na koncu bistveno boljša slika," priznava Bauer in zmajuje z glavo: "In to se mi dogaja vsako leto in vsako tekmo znova, na koncu prav nisem mogel verjeti, da sem spet na tej ravni. Posebej razočaran sem bil na olimpijskih igrah. Če bi vedel, da je moj domet ob strelski ničli 12. mesto, se ne bi tako obremenjaval, ko pa veš, da si na vsaki tekmi dovolj hiter za medaljo, pa je to razočaranje malce večje."
Navijačem se opravičuje: Tudi meni ni lahko
S takšnimi nastopi svoje navijače muči, po polovici tekem je v boju za odlično uvrstitev, nato pride strelski postanek stoje in sledi novo razočaranje. "To je že stalnica, verjemite, da je tudi meni težko s tem spopadati vsa ta leta. To je najbolj stresno in mučno. Najprej trpljenje na pripravah, nato pa soočanje s tem in nenehno preračunavanje in premlevanje, kaj bi lahko bilo, če bi bilo," se skorajda opravičuje, a ne izgublja upanja in optimistično že pogleduje proti sezoni 2018/19.
"Upam, da sem s tem počasi končal, ko sem videl, da sem lahko blizu najboljših. Seveda ob domnevi, da mi bo uspelo to tekaško formo prenesti tudi v prihodnjo sezono. Veliko sem se naučil na treningih, videl, kaj deluje, tudi pri teh letih …"
"V naslednji sezoni bo šel moj pristop bržčas v to smer, da bom poskušal tekmovati kar se da neobremenjen. Sproščen bi moral biti tudi vstop v sezono, v smislu, kar bo, pa bo."
"Razmišljam o radikalnem prijemu"
"Zadnja tri leta, lansko pa še posebej, sem se sistematično ukvarjal s streljanjem in na treningih se je to poznalo. Napak je bilo manj, streljal sem učinkovito … Morda številke ne odražajo realnega stanja, veliko bolj sem namreč prepričan o sebi, veliko bolj stabilen v strelskem položaju, a na koncu se vselej zgodijo te majhne napake, ki jih na koncu pokaže tudi statistika," pojasnjuje biatlonec, ki je v zadnjih letih poskušal nešteto psiholoških prijemov, le še s šamanom se ni posvetoval.
"Ne, ne, k šamanu ne bom šel," v smehu odgovarja Bauer, ki se mu svita, kakšna bi lahko bila rešitev strelske zagate: "Razmišljam o radikalnem prijemu, recimo, da kakšne tri mesece sploh ne bi prijel puške v roke. Da se s tem preprosto ne bi več obremenjeval. V naslednji sezoni bo šel moj pristop bržčas takšen, da bom poskušal tekmovati kar najbolj neobremenjeno. Sproščen bi moral biti tudi vstop v sezono, v smislu, kar bo, pa bo. Ker zdaj sem šel že v samo pripravljalno obdobje z občutkom, da moram narediti čisto vse, kar lahko, da si po sezoni ne bi ničesar očital. In tako je tudi bilo, ničesar ne bi spreminjal, vse sem naredil optimalno, brez zapletov, tudi zdravstvenih. Uspel mi je tudi kakšen sproščen nastop, ampak se ni izšlo čisto po željah."
1