Tepeš prišel na noro idejo, ko so po koncu kariere dregnili vanj #video

Sportal Jurij Tepeš končal kariero

Jurij Tepeš je kot mladinec dosegel skoraj vse, kar je mogoče osvojiti. Na domačem svetovnem prvenstvu v Kranju je osvojil srebrno medaljo in zaostal le za avstrijskim zvezdnikom Gregorjem Schlierenzaurjem – z ekipo je bil prav tako srebrn. Z moštvenimi kolegi je skočil do zlate medalje na prvenstvu v Trbižu – tekma je bila v Planici – in Rovaniemiju, kjer je bil posamično bronast.

V članski konkurenci je bil na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oslu in svetovnem prvenstvu v poletih v Vikersundu bronast. V svetovnem pokalu je poletel do dveh posamičnih zmag, devetkrat pa je skupaj s fanti poslušal himno na ekipnih tekmah.

Zdaj ga čaka nova pot, podaja se v trenerske vode, a še vedno pušča odprte možnosti za vstop v avtomobilski svet.

Kakšne so vaše prve besede ob koncu kariere?
Vsi ste pričakovali to novico. Že pred lansko sezono sem rekel, da bo verjetno zadnja. Letošnja je bila še malce krajša. Končali smo malce prej. Želel sem si, da bi končal v Planici. Vemo, kakšne so bile razmere. Marca sem odločil, da končujem športno pot. Sporočili smo danes, upoštevajoč razmere.

Kako gledate na svojo športno pot, ki je bila sicer dolga, kljub vsemu pa se je zgodaj končala, saj ste stari šele 31 let?
Na kariero gledam kot na pridobitev izkušenj. Zadovoljen sem s svojo športno potjo. Zadnja tri leta sem imel kar nekaj težav. Boril sem se. Pripeljalo je do tega, da sem moral končati kariero. Upal sem, da bom skakal do 35. leta. Nekako ni šlo. Malce so se spremenili tudi pravila, kombinezoni, oprema, fantje so postali vitkejši.

Vedno je užival na letalnici. Bo morda decembra še enkrat poletel v Planici? Foto: Matic Ritonja/Sportida Podajate se v trenerski posel. Kako se je začelo sodelovanje? Med kariero niste kazali ravno pretiranega zanimanja za to vrsto dela.
Vsi vemo, da me zanimajo avtomobili, športna vožnja. Najprej sem pomislil, da bi šel v te vode. Začel sem se dogovarjati, potem pa smo s Smučarsko zvezo Slovenije prišli do dogovora. Vključil sem se v projekt razvoja kadra v športu. V naslednjih dveh letih se bom izobraževal za trenerja. V tem času bom videl, ali je ta poklic zame ali ne. Za zdaj me zelo veseli. Upam, da se bom lahko vključil tudi v kakšno avtomobilistično sceno.

Res pa sem v času kariere govoril, da trener verjetno ne bi bil. Morda sem malce odrasel in me je pritegnilo. Tako kot avtomobilizem me veselijo tudi skoki. Imam 25 let izkušenj. Mislim, da lahko mladim skakalcem in skakalkam veliko pomagam.

Sportal Poslavlja se slovenska junakinja iz Sočija

Ali je bilo težko reči konec?
Niti ne. Pred sezono sem se odločil. Z domačim svetovnim prvenstvom sem si dal še možnost. Ko so povedali, da je prvenstvo odpadlo, sem takoj vedel, koliko je ura. Želja vsakega slovenskega skakalca je končati kariero v Planici. Nekako ni šlo v to smer. Če sem iskren, niti ne pogrešam hujšanja in celoletnega treninga. Žal se ne bom poslovil v Planici.

Foto: Sportida Bi vas lahko kljub temu še enkrat videli na letalnici v času decembrskega svetovnega prvenstva ali bo to pretežak zalogaj za vas? Vendarle bi potrebovali trening, da se spustite po letalnici, ki je zelo nevarna in vredna strahospoštovanja.
Tomiju (Tomi Trbovc, predstavnik za stike z javnostjo pri smučarskih skoki, op. a.), ki me zelo prepričuje, da bi šel, sem v šali rekel: če me spustijo dovolj visoko, da merim na svetovni rekord, grem takoj skočit. Verjetno bi tudi šel. A v ozadju je tri, štiri mesece priprav, odrekanje hrani, česar si ne želim. Pri tem imam težave, da dosežem tekmovalno težo. Če bi bil svetovni rekord v igri, morda da, sicer pa sem končal.

Kolikšne težave ste imeli med kariero ravno zaradi hrane?
Eni imajo malce več sreče, drugi ne. Sam sem imel premalo telesne maščobe in preveč mišic. Vemo, da so mišice težje od maščob. Morda sem v mladosti treniral preveč. Toliko mišic sem imel. Takrat se je treniralo drugače. Zdaj je teža pomembnejša.

Med popolne skoke, ki ste jih prikazali, zagotovo šteje tisti v Planici leta 2015, ko ste poleteli 244 metrov in od vseh sodnikov prejeli dvajsetice, kar je najvišja mogoča ocena. A je bil grenak priokus, ker so vam številni očitali, da ste z zmago Petru Prevcu preprečili, da bi že v tisti sezoni osvojil veliki kristalni globus, potem ko ga je izgubil le za točko – s Severinom Freundom sta imela namreč po koncu koledarske zime enak izkupiček, zaradi večjega števila zmag pa je kralj postal Nemec. Je to vplivalo na vaš nadaljnji potek športne poti?
Zagotovo je. Če bi rekel, da ni, bi se zlagal. Najbolj pomembno je, da mi Peter ni zameril in sva ostala dobra kolega. V športu in marsikje ni vedno pošteno, ampak to so izkušnje, ki te krepijo. Upam, da sem se iz tega kaj naučil, tako kot vsi drugi.

Ali je bil ta polet tisti vaš najboljši?
Kar nekaj jih je bilo. Ta zagotovo, ker je bil moj najdaljši, in to z najboljšimi ocenami. Ampak zapomnim si tudi tisti polet v Harrachovu, ker sem pri predolgi daljavi padel. Vedno sem skakal z užitkom, ko sem bil mlajši, denar pa ni bil težava. V užitek mi je bilo skočiti predaleč. Za dušo sem skakal predaleč.

Kako pa je težko, ko imate v glavi finančni vidik?
Trenirati ni bilo težko. Vedel sem, da treniram zase. Težko je, ko prideš na tekmo in moraš dati vse od sebe. Takrat poskušaš skočiti s 110 odstotki, pa ne gre. Morda bi bilo bolje skočiti z 99 odstotki in bi se stvar izšla kot na treningu. Ko finance niso urejene, gre ravno na tekmah narobe.

Zmaga v Planici, svetel trenutek, ki je imel tudi grenak priokus. Foto: Grega Valančič/Sportida Kateri je najsvetlejši trenutek v karieri? In najtemnejši?
Morda ravno tisti v Planici. Če smo se je dotaknili že prej, je bila zame najbolj svetel trenutek, a se je izkazal za zelo grenko izkušnjo, ki je zaznamovala mojo kariero. Zgodila se je in je mimo.

Kako pa se spominjate vse podpore v Planici pred polnim avditorijem. Dvakrat ste ob številnih gledalcih tudi sami poslušali slovensko himno.
Zame je bilo najlepše poslušati himno doma z ekipo, ko stojijo štirje, trenerji in vsi drugi zraven. Takrat smo bolj homogeni. Vsaj zame je bolje poslušati himno z ekipo. Vedno sem raje skakal z ekipo kot sam.

Slovenija ima deset ekipnih zmag, vi ste sodelovali pri devetih. Kaj vam je to pomenilo?
Vedno mi je bilo v izziv, da sem dal ekipi nekaj več. Da me ekipa spodbuja. Takrat pokažeš še nekaj več. Sicer je večja odgovornost, pritisk, ampak očitno sem si tega na tekmah želel.

Sportal S koronavirusom okužen tudi nekdanji legendarni poljski skakalec