Eno leto si je vzela zase, nato se je odločila, kaj si želi

Morda je Eva Urevc ob vseh vrhunskih uspehih Anamarije Lampič nekoliko ostala v njeni senci. A tudi ona se je po poškodbi in enoletni odsotnosti vrnila v velikem slogu. Petindvajsetletna tekačica iz Gorij se je s svetovnega prvenstva v Oberstdorfu vrnila z bronasto medaljo v ekipnem šprintu. Zelo uspešna pa je bila tudi v svetovnem pokalu. Eva, ki velja za eno bolje pripravljenih tekmovalk, pa ima še eno veliko ljubezen, s katero se želi ukvarjati po končani karieri. Do takrat se želi posvetiti samo teku na smučeh.

Eva, ki prizna, da je težko povsem pri miru, velike upa polaga tudi na zimske olimpijske igre, ki bodo prihodnje leto v Pekingu. Njene volja, želja in gorenjska trma so pri vseh njenih ciljih neomajne.

Eva Urevc velja za zelo dobro pripravljeno tekmovalko. Foto: Osebni arhiv Ko sva se dogovarjala za ta pogovor, ste dejali, da imate dopoldne trening. Torej je za vas po končani sezoni že konec premora?

Ne, treniram povsem zase. Grem na kakšen tek. To ni še nič resnega, delam bolj po občutku. Ohranjam še tisto anaerobno formo, tako da bom maja lahko začela intenzivno trenirati.

Potem si lahko težko prestavljamo, da bi bila Eva Urevc povsem pri miru?

Nemogoče (smeh, op. p.). To je pri meni res nemogoče. Seveda, vzela sem si nekaj dni čistega počitka, ampak drugače pa imam aprila bolj aktiven počitek. Malo več sem v fitnesu, ki je zame druga strast.

Ko ste ravno omenili fitnes … Pred časom sem govoril z Nejcem Brodarjem, vašim zveznim trenerjem, in dejal mi je, da ste ena najbolj pripravljenih tekačic v svetovnem pokalu. Je ta strast in preživljanje časa v fitnesu posledica tega?

Da, zagotovo. Tudi med samo sezono in pripravljalno sezono kar nekaj časa preživim v fitnesu. Zdaj sem si kupila profesionalno opremo, tako da si bom doma začela opremljati svoj fitnes.

Je to morda tudi zaradi novega koronavirusa, potem ko so bili fitnesi kar nekaj časa zaprti?

Da, tudi zato. Bila sem precej jezna, ker so bili fitnesi najprej odprti, drugič zaprti. Odvisen si od tega, ali bo odprto ali zaprto. Rekla sem si, da bom nekaj od nagrad, ki sem si jih letos prislužila, vložila v to, da si doma opremim fitnes. In ga imam vedno na voljo.

Od kdaj gojite to ljubezen do fitnesa?

Mislim, da se je začelo v obdobju, ko sem se ukvarjala z veslanjem. Pri veslanju je pomembna fizična moč in veliko časa smo preživeli v fitnesu. Veliko poudarka je bilo v sami tehniki dvigovanja uteži v fitnesu. Vsega sem se naučila in bilo mi je res všeč. Še vedno se rada učim o tem. Moja želja po športni karieri je ostati v teh vodah, imam tudi željo narediti izpit za osebno trenerko. Lahko rečem, da je to moja druga strast. Upam, da bo to po moji končani karieri postala prva strast.

Je med drugim vaša dobra pripravljenost razlog za to, da ste se po enoletni odsotnosti uspešno vrnili na tekmovanja?

Mislim, da sem zelo dobro rehabilitirala koleno. Želela sem, da bi bili nogi v istem razmerju. Morda se še danes malenkost vidi razlika. Takrat sem res trenirala, da bi se lahko čim prej vrnila nazaj. Lani aprila sem naredila velik preskok. Takrat se je namreč poznalo, da sem fizično prišla nazaj v formo. Menim, da sem sama veliko pripomogla k temu in ne samo ob pomoči iz ozadja. Moja želja je bila res velika in vse skupaj se je obrestovalo.

Torej ste si sami naredili načrt za rehabilitacijo kolena?

V bistvu mi je Nejc (Brodar, op. p.) dal lani marca in aprila povsem proste roke. Z njim sva tudi dogovorjena, da kar se tiče treninga moči, si sama sestavljam program. Nejc mi da proste roke in to mi je zelo všeč. Menim, da mora vsak smučarski tekač pri treningu moči najti tisto, kar mu najbolj ustreza.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Pravzaprav bi lahko rekli, da je bila letos za vas sanjska vrnitev. V posamični konkurenci ste se v šprintu dvakrat uvrstili v finale, v ekipnem šprintu ste bili skupaj z Anamarijo Lampič dvakrat na stopničkah, krona sezone pa je bil bron iz SP v Oberstdorfu. Ste pričakovali takšne rezultate?

Moja želja je bila, da se uvrstim na stopničke tudi na posamični tekmi. A vseeno je treba na vse skupaj gledati malo bolj realno. Vendarle sem se vračala po poškodbi. Sem oseba, ki ima rada realno sliko. Vem, da sem sposobna priti na stopničke. Morda je med sezono prišlo do padca forme. Druga polovica sezone je bila boljša. Z Ano (Anamarija Lampič, op. p.) sva bili na Švedskem v ekipnem šprintu prvi, v posamičnem šprintu pa sem bila peta. Tam sem zagotovo imela možnost prebiti se na stopničke … Pričakovala sem, da sva z Ano sposobni tega. Ana je svojo kakovost pokazala tudi z malim kristalnim globusom v šprintu.

Zdi se, da vas je običajno v finalu "pobralo". Je to mogoče pokazatelj tega, na čem morate v prihodnje še delati?

Pravzaprav še sama poskušam priti do zaključka. Zdi se, kot da me "pobere" … Na Švedskem me ni. Tam sem se ustrašila. Taktično se nisem pravilno lotila, proti koncu sem se spet zbudila, ampak je bilo žal prepozno. Zdi se mi, da mi manjka pika na i. Da naredim preskok pri svoji psihološki miselnosti. Torej da naredim preskok in da si dokažem, da lahko nekaj naredim. Ko si bom to enkrat dokazala, mi bo "steklo". Pomembno je, da sama pri sebi vidim, v čem je težava.

Foto: Osebni arhiv Ni jih prav veliko, ki vedo, da ste bili včasih biatlonka in celo veslačica. Lahko kaj več poveste o tem?

Najprej sem bila biatlonka, potem veslačica in šele nato tekačica na smučeh. Da sem nehala trenirati biatlon, je bila najstniška odločitev. To je bila povsem moja trma. Nisem več videla smisla. V srednji šoli sem poskusila z veslanjem, ker se mi je zdel zanimiv šport. Za veslanje ne morem reči, da sem ga trenirala resno. Še sama nisem vedela, ali bi se s tem resno ukvarjala ali ne. Uvrstila sem se na mladinsko svetovno prvenstvo v dvojnem dvojcu … Tudi s tem sem končala, ker se mi preprosto ni dalo več. Zatem sem si vzela eno leto povsem zase, torej brez športa. In tega ne obžalujem. Očitno sem potrebovala nekaj svobode, da se sama odločim, kaj si želim v življenju. K meni je prišel klubski trener, ki me je prepričal, da začnem spet trenirati. Tek na smučeh mi je bil od nekdaj lep šport in danes moram priznati, da sem se pravilno odločila.

Anamarija Lampič nam je pred časom v intervjuju namignila, da bi se lahko nekoč preizkusila tudi v biatlonu. Ste tudi vi kdaj razmišljali, da bi se vrnili v biatlon?

Ne, nimam nobene želje. Jaz sem to že poskusila. Lahko rečem, da mi je tek na smučeh ljubši od biatlona. Pri teku je res samo tek in ni drugih dejavnikov. Zdi se mi, da si veliko ljudi misli, da je biatlon enostaven. Ogromno ur moraš posvetiti streljanju. Pri biatlonu gre za dve stvari in je povsem drugačen način teka. Jaz bom do konca kariere v teku na smučeh.

Kako je na vas vplival novi koronavirus, verjetno ste tudi vi imeli že dovolj vseh testiranj na tekmovanjih?

Zame je bilo psihično najbolj naporno obdobje, preden smo šli pred začetkom sezone v Skandinavijo. Takrat je bilo res visoko število pozitivnih in bala sem se, da bi bila pozitivna. Na ta način ne bi mogla iti na sneg. Pozneje sem se s situacijo sprijaznila in se s tem nisem obremenjevala. Šla sem tudi na testiranje za protitelesa in izkazalo se je, da koronavirusa še nisem imela. Moram kar potrkati (smeh, op. p.).

Foto: Osebni arhiv

Vsak vrhunski športnik si postavlja nove cilje za prihodnost. Vi ste si jih že postavili?

Moram povedati, da takšne motivacije, kot jo imam zdaj, še nisem imela. Sploh zdaj, ko je na olimpijskih igrah šprint v prostem slogu. To je nekaj, kar mi je pisano na kožo. Res imam visoke cilje.

Bodo v pripravljalnem delu in v novi sezoni pri vas kakšne spremembe?

Pravzaprav se nismo še nič slišali. Stanje na zvezi je takšno, kakršno pač je. Toliko se že poznam in sem izrazilo željo, da bom sama delala določene popravke v načrtu. Predvsem bom gledala nase, ker zdaj že vem, kaj mi ustreza. Lani je vmes prišlo do padca forme in tega si ne želim ponoviti, sploh ne za olimpijsko sezono. Zdaj smo že toliko stari in že toliko let treniramo, da točno vemo, kaj nam ustreza. Zdi se mi, da z menoj in z mojim načrtom ni težko delati.

Z Anamarijo Lampič se zelo dobro razumeta. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Vam je kaj žal, da z Anamarijo Lampič ne opravita več skupnih treningov?

Zdi se mi, da imava z Ano povsem drugačen slog treniranja. Njej očitno zelo ustreza plan od Stefana (Stefano Saracco – italijanski trener, op. p.), kar meni za razliko ne. Stefano je bil enkrat že trener v slovenski reprezentanci in takrat je bila moja sezona katastrofalna. Ana dela sama, jaz delam po svoje in se zelo dobro razumeva.

Sportal Zakaj je Anamarija Lampič tako dolgo ležala v cilju?