Če ne bi bilo koronavirusa, bi pokazale še marsikaj

Foto: MaPa "Če me motite? Oh, lepo vas prosim. Danes pa res ne," se je na vljudnostno pozdravno frazo v smehu odzval Janez Slivnik in dodal, da ne pomni, kdaj je bil nazadnje toliko časa doma. Pa ne zaradi tega, ker se je pred letom po dolgih letih trenerskega zdomstva vrnil v Slovenijo in prevzel vodenje ženske smučarske reprezentance svetovnega pokala, temveč zaradi novega koronavirusa, ki ga je – tako kot večino Slovencev – prikoval v domovanje. Vseeno jeseniški trener, ki je lani na čelu ženske ekipe nasledil Denisa Šteharnika ter v prvi zimi Meti Hrovat vnovič osvetlil pot do stopničk, pomagal Tini Robnik pri vrnitvi v širši veleslalomskih vrh in smučarsko preobrazil Ano Bucik, v tem obdobju kar nekaj časa namenja alpskemu smučanju. Predvsem analizi nedavno končane sezone, ob tem pa tudi načrtovanju prihodnjih mesecev, kjer se sicer znova zaletava v zid negotovosti.

Slovenski vrhunec zime: Zlata lisica v Kranjski Gori. Foto: Sportida

Vam ob odstranjevanju neprijetnih občutkov ob nenavadnem zaključku sezone in negotovosti, ki te dni v svetu vlada zaradi novega koronavirusa, uspe potegniti črto? Kako zadovoljni ste z opravljenim delom v prvi sezoni po vrnitvi v Slovenijo?
Delno moram biti zadovoljen. Vse pa vendarle ni bilo tako, kot sem si zamislil. A tako je pač v športu. Predvsem mi je žal, da se je za našo ekipo svetovni pokal pravzaprav končal sredi februarja v Kranjski Gori. Izgubili smo kar sedem tekem v tehničnih disciplinah. Punce so prav takrat prihajale v formo. Verjamem, da bi lahko pokazale še marsikaj. A tako pač je. Na žalost.

Odriniva rezultate. Kako pa uspešnost svojega dela ocenjujete skozi prizmo uvajanja drugačne športne filozofije in delovne kulture?
Večkrat sem dejal, da nisem imel vpogleda v delo ekipe v preteklosti. Lahko govorim le o tem, kako smo delali letos. Delali smo veliko. Smučarke so se izkazale s prizadevnostjo. Nov obraz na vrhu ekipe seveda prinese spremembe. Naša ekipa ni bila izjema. Vesel sem, da so bile te spremembe videne tudi pri rezultatskem napredku. A pravi sadovi bodo vidni v prihodnjih letih. Čez noč je namreč težko ali kar nemogoče spremeniti veliko. Veseli pa zasuk, ki smo ga videli.

Foto: Vid Ponikvar Vlogo prve tekmovalke ekipe je potrdila Meta Hrovat. Kako blizu je svojemu dometu?
Njen domet je še precej daljši. Njena sezona bi bila prav gotovo drugačna, še boljša, če ne bi na prvi tekmi v Söldnu po odličnem izhodišču tik pred ciljem druge vožnje odstopila. V tem primeru bi bila zanesljivo v elitni veleslalomski sedmerici, kamor tudi spada. Po tistem odstopu je potrebovala nekaj časa, da se je psihično pobrala. Postopoma je začela dosegati rezultate, za katere sem menil, da jih je sposobna. V prihodnje jo čaka še veliko dela, na kar nas opozarjajo že analize tekem. Konkretno, prepogosto je izgubljala preveč časa v prvih delih prog. Tudi ravninski deli so velika rezerva. Njen prvi cilj mora biti, da se takoj prebije v elitno sedmerico in se tam tudi obdrži. Slalom? Realno je boljša od doseženih rezultatov. Preveč je bilo odstopov in neizkoriščenih priložnosti. Ni bilo prave samozavesti. Začetek sezone je pustil posledice, zato nismo bili priča maksimalnemu napadu. Trdim, da njeno slalomsko smučanje ni slabše od veleslalomskega. Naloga spremljevalnega štaba in tekmovalke same pa je, da poskrbimo za večjo stabilnost in posledično samozavest.

Pečat vašega dela pa se brez dvoma vidi pri Ani Bucik, ki se je rešila iz objema ponikalnice in je postavila nove smučarske temelje …
Znova ponavljam, da smučark pred prihodom v slovenski smučarski prostor nisem podrobneje spremljal. Vem pa, da je imela lani pokvarjeno sezono, zato je bilo pomembno, da se dvigne. Vidne so tehnične izboljšave, čeprav sem na nekaj tekmah videl psihološko zavoro. Če bi bila še bolj samozavestna, bi bili rezultati še boljši. So pa te težave razumljive. Po slabi sezoni posledice ostajajo v podzavesti. Izkoreninjajo se s potrditvami. Velik napredek je pokazala predvsem v veleslalomu. Tudi slalomska krivulja se dviguje. Gre za plod dela tekmovalke in celotne ekipe. Ima dobro bazo za delo v prihodnje. Na treningu ima hitrost in ustrezno tehniko, s katerima je kos tako Meti Hrovat kot Tini Robnik. Tudi z notranjo konkurenco lahko napreduje.

Ana Bucik se je ob novem trenerskem vodstvu otresla težav iz pretekle zime. Foto: Sportida

Za omenjeno Tino Robnik je bila po enoletnem premoru ta zima svojevrsten trenutek resnice za nadaljnjo kariero. Kako velik izziv je bila za trenerski štab?
Tina je zgodba zase. Gre za smučarko, ki je imela na svoji smučarski poti eno zares hudo poškodbo in po olimpijskih igrah težave s kolenom. Gre za odlično veleslalomistko. Če govorimo le o tehniki, morda celo našo najboljšo. Ima tudi dober občutek. Ko se ji poklopita dve dobro vožnji, je lahko povsem pri vrhu. To je dokazala tudi v Kranjski Gori, kjer jo je le nekaj stotink ločilo od stopničk. Vesel sem, da ji je vrnitev uspela. Ob tem pa velja omeniti niz nesrečnih dogodkov, ki so preprečili, da bi bila še boljša. Omenil bi grd padec na treningu pred tekmo v Courchevelu in bolezen pred tekmo v Sestrieru. V obeh primerih je predhodno na treningih smučala vrhunsko, na tekmi pa ni bila prava. Tudi v Lienzu bi lahko iztržila več, a se je po odlični prvi vožnji v drugo v zahtevnih razmerah spopadala z lastnimi dvomi, ki so posledica predhodne poškodbe. Tudi zanjo poudarjam, da še ni rekla zadnje besede. Je članica prve jakostne skupine z odprto potjo do še boljših rezultatov.

Četrti list te deteljice bi morala biti Maruša Ferk, a se ji je slalomska sezona povsem podrla, tako da se je deloma reševala s kombinacijskimi rezultati in na koncu celo točkami v superveleslalomu. Kako naprej? Jo še vidite v ekipi?
Ne gre za vprašanje, ali jo vidim v ekipi ali ne. V reprezentanci so tekmovalci in tekmovalke, ki izpolnjujejo kriterije. Trudila se je ona, trudili smo se mi. Žal ji slalomski preboj, na katerega smo vsi upali, ni uspel. Nikoli se ni prebila do točk. Morda zaradi tekmovalnega krča. No, na koncu sezone je pokazala dobre nastope v kombinaciji in superveleslalomu. Kako naprej? Ne vem. Zaradi koronavirusa vse stoji. Nimam načrtov, sej s potrjevanji reprezentanc … Bomo videli.

Neja Dvornik?
Dobra smučarka. Ima kakovosti in pomanjkljivosti. Za 19-letno smučarko je njeno tehnično znanje na visoki ravni. To je dokazala tudi s kolajno na mladinskem svetovnem prvenstvu. Ima potencial.

Tina Robnik je v Kranjski Gori za las zgrešila prvo uvrstitev na stopničke. Foto: Matic Ritonja/Sportida

Iz FIS prihajajo signali o krepitvi paralelnih preizkušenj. Kakšen je vaš odnos do teh tekem? Kako načrtno se lotevate treningov specifičnih prvin te discipline?
Treniramo redno. Pred preizkušnjami malce okrepimo vadbo. Večinoma treniramo sicer na eni progi, kar pomeni štart in dinamiko smučanja na krajših razdaljah. S tem pilimo tehnično pravilnost izvedb. Priznam pa, da imam zadržke ali pomisleke do pravega paralelnega veleslaloma. Gre za vprašanje varnosti. Letos so se na tekmah poškodovali dve smučarki in štirje fantje. Gre za skrajne meje. Hitrost je namreč visoka, razdalja med progama pa manjša. Smučar, ki pade, hitro pristane pod smučmi nasprotnika.

In zdaj? Negotova prihodnost. Kako načrtujete priprave? Možnosti A, B in C?
Da, imamo več scenarijev. Vse pa je odvisno od tega, kdaj se bodo izredne razmere zaradi virusa končale, življenje pa vrnilo v ustaljene tirnice. Upam lahko le, da se bo to zgodilo kmalu. Vprašanj je več. Naj izpostavim tradicionalni trening v Argentini. Bo izvedljiv? Koliko bo stal? Ali bo varno potovati na južno poloblo? V Ushuaii je namreč zdravstveni sistem zelo slab. Če bo kdo zbolel, bi lahko le ležal in čakal. V tem trenutku je torej še prezgodaj govoriti o naših programih. Pripravili jih bomo pravočasno, ob tem pa bomo, kot ste namignili v vprašanju, določili več možnih scenarijev.

Sportal Iz karantene v smučarsko slovo

Sportal Glavobol ob smučarskih računih

Sportal Odpisani smučarski revolucionar že 20 let čaka na naslednika