Ana Drev je potegnila črto

Foto: Ana Kovač Devet slovenskih alpskih smučark se je povzpelo na veleslalomske stopničke svetovnega pokala. Od danes naprej ima priponko aktivne smučarke le še Meta Hrovat, ki bo ob koncu tedna nastopila na domači Zlati lisici. Ob robu največje ženske smučarske prireditve v Sloveniji, ki se letos iz Maribora znova seli v Kranjsko Goro, je namreč smuči v kot postavila njena donedavna reprezentančna sotekmovalka Ana Drev. Ena najboljših slovenskih veleslalomistk, ki je v temeljni disciplini kljubovala vsem spremembam in se vselej zanašala na prefinjen občutek.

V svetovnem pokalu je nazadnje nastopila 28. 12. 2018. Sledila je huda poškodba kolena, rehabilitacijo pa je izkoristila za poglobljen razmislek. Zdaj je kocka padla. Neformalna kapetanka slovenske reprezentance, ki je v svetovnem pokalu nastopala kar 18 let in bi se prav gotovo podpisala pod še bolj plodno kariero, če je ne bi ovirale zdravstvene težave in reprezentančna nestanovitnost, se poslavlja. Brez poslovilne vožnje. Brez solznih oči. Na način, ki jo je zaznamoval: tiho in umirjeno.

S tem je z manjšo zamudo vstopila v novi razred smučarskih upokojencev, ki je neobičajno velik. V zadnjem letu so namreč smuči med drugim v kot postavili Marcel Hirscher, Lindsey Vonn, Frida Hansdotter, Felix Neureuther, Philipp Schörghofer, Mattias Hargin, Patrick Küng, Werner Heel, Natko Zrnčić Dim ... Poleg Drevove pa so se iz slovenskih smučarskih krogov, resda z nižje ravni, za umik odločili še Žan Grošelj, Jakob Špik in pred dnevi še Tilen Debelak.

V reprezentanci ji je družbo delala široka paleta smučark, od Nataše Bokal do Mete Hrovat. Foto: Sportida

Koliko smučarskih dni ste zbrali letos?
Malo. Premalo. Trikrat sem bila na urejenem smučišču. Vsaj desetkrat pa sem še turno smučala. Smučanje je moja strast. Vedno bom rada smučala.

A nikoli več na tekmovalni progi …
Tako je. Konec je. Odločitev je dokončna. Vse skupaj se je začelo z zadnjo poškodbo, ki je bila celo moja najhujša v karieri, saj sem si poškodovala križno in stransko vez ter oba meniskusa. Seveda, vedela sem, da se bliža konec, a nikoli si nisem predstavljala, da se bom poslovila s poškodbo. Želela sem opraviti z rehabilitacijo vrhunskega športnika, v tem procesu pa bi sprejela odločitev. Bolj ko se je rehabilitacija zajedala v novo sezono, bolj jasno mi je postajalo, da je prišel čas za umik.

Mnogi smo na ta scenarij namignili že takoj po poškodbi, kar naj bi vas precej razburilo.
Razumem, da ste vsi, ki spremljate alpsko smučanje, pomislili na to možnost. Meni pa je takrat v glavi švigalo toliko misli, da preprosto v svoje življenje nisem želela spustiti še ene stresne situacije. Zato sem resnično vse sile usmerila v rehabilitacijo. Dva meseca me je noga zelo bolela. Dolgo sem bila na berglah. Ne, takrat resnično še nisem bila pripravljena na ta življenjski korak. Prav zaradi tega sem tako dolgo odlašala s končno odločitvijo.

Huje si je poškodovala obe koleni. Foto: Sportida "Iz smučanja ne želim odšepati," ste nam dejali pred sedmimi leti in opozorili na to, da ne želite cene športnega udejstvovanja plačevati tudi po upokojitvi. Kako uspešni ste na tej ravni?
Trenutno sem v boljšem stanju, kot pa sem kadarkoli upala, da bom. Ko se je približeval konec kariere, sem imela veliko težav z levim kolenom. Zaradi tega sem trenirala manj, a vseeno držala stik z najboljšimi. Sledila je še poškodba desnega kolena, kar je bil velik šok. Prav zaradi tega sem se rehabilitacije lotila tako zelo resno in zavzeto. "Ana, se boš morda vrnila," me je še nedolgo nazaj vprašala sestra, začudena nad mojo zavzetostjo. Nisem si želela nič očitati. To se danes pozna. Obe koleni dobro funkcionirata, ne čutita pa več tistih smučarskih tresljajev. V prihodnje? Dejstvo je, da bom morala ohranjati dobro telesno pripravljenost, če bom želela ohranjati zdajšnje stanje. Govorim o tonusu v mišicah. To sem vzela v zakup. Še več. Trenutno mi celo zelo ustreza.

Čutite cmok v grlu, ko govorite o koncu smučarske kariere?
Pričakovala sem, da bo ta cmok večji. Tudi moj zaključek ni takšen, kakršnega sem si želela. A to sem predelala, se sprijaznila in obrnila novo stran. Nisem vedela, kaj pričakovati. Stopila sem na povsem neznano polje. A počutim se lepo. Tudi ko gledam tekme, pomislim na to, za kako lep šport gre, predvsem pa se zavem, kako dobro se smučar počuti ob zares vrhunsko izpeljanih zavojih. Toda kakšne žalosti ne čutim. Vidim pa širšo sliko. Zdaj vidim, koliko truda morajo smučarji vložiti, da stopijo v štartno hišico tekme svetovnega pokala.

Dvakrat na stopničkah, enkrat tudi pod Pohorjem. Foto: Sportida

Ne čutite praznine?
Prav zaradi poškodbe nisem kar čez noč padla v novo življenje. Kot bi se pripravljala na ta korak. Zato nisem nikoli prišla do točke, ko ne bi vedela, kaj početi.

Že ob koncu kariere ste zajadrali tudi v poslovne vode. Vaš proizvod je novodobna termovka Snow monkey …
Leta 2017 sem se zaradi kroničnega vnetja tetive znašla v začaranem krogu. Začela sem razmišljati o tem, kaj bi lahko počela v življenju. Na misel mi je prišla termovka, ki ohranja temperaturo. Spomnila sem se tudi svojega obiska Japonske, kjer sem opazovala te snežne opice, kar je porodilo asociacijo na toplo in hladno. Tako je nastal Snow monkey. Po poškodbi sem se veliko bolj posvetila projektu. Trenutno imam veliko dela. V Sloveniji je blagovna znamka že kar uveljavljena. Odzivi so dobri. Ključno pa je vprašanje, ali nam bo uspel preboj v tujino.   

Izpostavili ste dobre občutke, ki so vas prevevali ob dobrem smučanju. Kaj pa rezultatsko zadovoljstvo?
Omenjeni občutki so zelo usklajeni tudi z rezultati. Ko sem se najbolje počutila, sem dosegala tudi najboljše rezultate. Že leta 2015 sem na treningih smučala zelo dobro. Leto zatem je sledila potrditev tudi na temah svetovnega pokala. Sledilo je daljše obdobje konstantnega dobrega smučanja.

Veljala je za izrazito veleslalomsko specialistko. Foto: Guliverimage/Getty Images Kaj pa zapravljene priložnosti? Obstaja tekma, ki jo še danes obžalujete?
Če sem se kdaj počutila tako dobro, da bi lahko osvojila kolajno na velikem tekmovanju, je bilo to leta 2018 v Pjongčangu. V tednih pred olimpijskimi igrami sem stopnjevala formo. Po petem mestu na zadnji tekmi se mi je okrepila samozavest. V Južni Koreji sem hitro osvojila specifično snežno podlago, ki ugaja predvsem smučarjem z občutkom. Na vseh treningih sem bila povsem v ospredju, ne glede na to, s kom smo trenirali. Tudi na dan tekme sem se odlično počutila. Še po zaostanku ene sekunde po prvem teku sem verjela, da bom to lahko nadoknadila. Miselno sem bila izvrstno pripravljena. V drugem teku sem odlično smučala. To potrjujejo tudi odseki. Na zadnjem vmesnem času sem bila le nekaj stotink oddaljena od odličja ali vsaj konkretnega boja zanj. Vedela sem, da moram tvegati. To sem storila, a na zadnjem valu pred ciljem plačala ceno za to. Sledila sta padec in konec tekme, za katero sem verjela, da mi lahko prinese veliko.

V cilju ste takrat delovali nekoliko odstotno …
Da. Niti se nisem zavedala, da sem se borila za olimpijsko odličje. Nisem čutila žalosti, jeze … Spraševala sem se le, kaj se je zgodilo. Veste, v življenju me občutek skoraj nikoli ni prevaral. Ko sem kaj čutila, se je to tudi zgodilo. Takrat se ni.

Govorite o občutkih, o čustvih. Nikoli niste jokali, preklinjali, navdušeno skakali … A vendarle verjamemo, da so bila v vas izrazita športna čustva.
Čustva ljudje kažemo na različne načine. Čustev nisem nikoli hlinila, nikoli skrivala. Res pa je, da v samih tekmah nikoli nisem videla izrazite drame. Takšna pač sem. Morda sem kdaj slišala očitek o tem, da sem prehitro zadovoljna z osmim mestom. Oh, daleč od tega. Velikokrat sem bila s takšnimi rezultati zelo nezadovoljna. Nikoli pa nisem čutila potrebe, da bi o tem sama od sebe govorila. Ljudje smo pač različni.  

Takole so leta 2018 po vodi splavale sanje o kolajni na velikem tekmovanju. Foto: Sportida

Za vami je dolgo obdobje v reprezentanci, ki se je v vseh teh letih močno spreminjala. Kako ste doživljali in sprejemali vse te spremembe?
Žal so moja najboljša smučarska leta sovpadla z največjimi organizacijskimi nihanji. Takrat je čas kar letel. Že pri dvajsetih letih sem kazala potencial. Sledile so prve zdravstvene težave, nato pa vihravo obdobje. V sedmih letih sem zamenjala sedem glavnih trenerjev. To so bila najslabša leta smučarske zveze v zadnjih dveh desetletjih. Menjave, kadrovska podhranjenost, finančne težave … Zato v zadnjih letih nisem niti pomislila na to, da bi negodovala. Zdaj je organiziranost na občutno višji ravni.  

Smučarji pogosto govorite o odrekanjih. Mladostniške zabave, prava potovanja, brezskrben oddih ob morju … Se čutite za kaj prikrajšano?
Ne. Res pa je, da smučarji nimamo vpogleda v realno življenje. Osredotočeni smo na svoje delo, zato niti ni časa in povoda za obžalovanje. To je bilo moje življenje. Drugega niti nisem poznala. Zdaj sem potegnila črto in šla naprej. Nisem človek, ki bi živel v preteklosti. Zato tudi nerada ugibam o tem, v kakšno smer bi se lahko razvila moja kariera, če … Sem pa vesela, da so bila moja zadnja smučarka leta najlepša. Zato iz smučanja odhajam z lepimi spomini.

Kaj vam je še dalo smučanje?
Čeprav gre za individualni šport, mi je dalo smučanje kolektivno zavest. Zase sem tekmovala le tisto minuto na progi, sicer pa sem bila del ekipe. Tu se je treba prilagajati, čutiti druge, sprejemati ekipni duh … Poleg tega pa sem se imela lepo. To je vse.

Foto: Ana Kovač Ana Drev

- 147 nastopov v svetovnem pokalu
- 2 uvrstitvi na stopničke (2. v Flachauu in Mariboru 2016)
- 7. v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala 2015/16
- 3-krat na ZOI (9. mesto v Torinu 2006 kot najboljši rezultat)
- 7-krat na SP (7. mesto v St. Moritu 2017 kot najboljši rezultat)
- 2-krat 3. v veleslalomskem seštevku evropskega pokala (5 posamičnih zmag)

Sportal Slovenkam lisičja selitev na Gorenjsko ustreza

Sportal Čustveno sporočilo Mikaele Shiffrin: Ne vem, kam nas bo vodila pot

Sportal Andrea Massi kot odprta knjiga: boleče otroštvo, pot s Tino, družina