Je Murray res del velikega kvarteta?

To vprašanje že dolgo pesti strokovnjake, novinarje in teniške oboževalce. Eden od razlogov so diametralno nasprotna stališča. Nekateri menijo, da se Murray ne more in nikoli ne bo mogel primerjati s preostalo trojico, medtem ko so drugi prepričani, da je Škot neizogibno sestavni del strašne četverice. Kaj pa pravijo dejstva?

Na predhodnih devetih grand slam turnirjih Murray samo enkrat ni prišel do polfinala – lani v Roland Garrosu, ko je izpadel proti Špancu Davidu Ferrerju. Mimogrede, nekdanji prvi igralec sveta, Šved Mats Wilander, je za Ferrerja dejal, da tako slabega petega igralca z lestvice že dolgo nismo imeli. Prav stalnost vrhunskih iger je ena od značilnosti (ne tudi edina) velikih teniških "živin", Murray pa se na največjih turnirjih vseskozi uvršča med najboljše štiri.

Škot je bil tudi razglašen za večnega poraženca, ker mu dolgo nikakor ni uspelo, da bi osvojil veliki slam, saj je izgubil prve štiri finale, dokler ni lani v New Yorku le ugnal prvega igralca sveta, superiornega na betonski podlagi. Toda če pogledamo z drugega zornega kota, vidimo, da je imel do krstnega naslova najtežjo pot.

Niti Federer niti Đoković na poti do prvega osvojenega grand slama proti sebi nista imela takšnih legend. Nasprotno, led sta prebijala proti tekmecem, ki so se redko pojavljali v končnicah takšnih turnirjev. Švicar je v Wimbledonu leta 2003 premagal Marka Philippoussisa, ki je bil pet let pred tem finalist Flushing Meadowsa, sicer pa se je samo še trikrat prebil do četrtfinala katerega od največjih turnirjev. Nadal je v Roland Garrosu 2005 nadigral Maraiana Puerto, ki mu je samo še enkrat v karieri uspelo priti do tretjega kroga kakšnega grand slama. Srb pa je imel leta 2008 v finalu Avstralije za nasprotnika Jo Wilfrieda Tsongaja, ki ne prej ne pozneje ni ponovil podobnega uspeha, čeprav je še trikrat igral v polfinalih (Melbourne 2010, Wimbledon 2011 in 2012).

Če pogledamo te podatke, je jasno, da je imel Murray do prvenca najbolj trnovo in ovinkasto cesto, saj ima na nek način pač smolo, da igra v času zunajserijskih sodobnikov. Danes ima na svojem računu en grand slam, še pet finalov in šest polfinalov ter olimpijski naslov, pa tudi dostojen medsebojni rezultat s preostalo trojico.

Proti Federerju, najbrž najboljšemu vseh časov, vodi z 11:9, med drugim ga je deklasiral v olimpijskem finalu in tudi šestkrat na masters turnirjih. Zmage, ki bi jih težko označili kot nepomembne. Proti Đokoviću je slavil sedemkrat, izgubil pa 11 dvobojev, in glede na Federerjeva leta ter Nadalove poškodbe mnogi menijo, da bomo kmalu govorili o "velikem dvojcu". Najslabše se je do zdaj odrezal proti Nadalu, Španec vodi s 13:5, od česar je, resnici na ljubo, samo štiri poraze vpisal na Nadalovem priljubljenem pesku. Če si bo Nadal popolnoma opomogel, bodo torej prav srečanja z njim največji izziv in pokazatelj dejanskega dometa za Murrayja.

Britanec je sicer v karieri osvojil 25 turnirjev, z mastersov pa ima osem zmag in še tri finale. Ko se seštejejo plusi in minusi, je Murray igralec, ki je po uspehih za dve konjski dolžini pred drugimi, če izvzamemo trio, s katerimi bolj ali manj uspešno vodi epske bitke. Po stalnosti, kakovosti in medsebojnih razmerjih jim je torej povsem blizu, res pa je, da mu še zelo veliko manjka do tako bogatih vitrin.

Zagotovo ne spada več med tiste, ki jih imenujejo "čudo enega slama" –, tudi če bo ostalo samo pri enem. Moral pa bo še kdaj zmagati, da ne bo ostal zapisan kot le peto kolo sicer izjemnega kvarteta.