Nedelja, 9. 8. 2026, 4.00
3 tedne, 6 dni
Od perspektivnega nogometaša do strastnega parakolesarja
Iz kome na kolo: navdihujoča zgodba Mihe Hlada in družine, ki ni sprejela črnih napovedi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,74
"Praznujem dva rojstna dneva." Preživel padec v prepad in začel znova.
Pred petimi leti se je življenje Mihe Hlada v trenutku obrnilo na glavo. Nekdanji perspektivni nogometaš je pri 19 letih v hudi prometni nesreči utrpel poškodbo možganskega debla, zdravniki pa niso vedeli, ali bo preživel in kakšne posledice bo nesreča pustila. A Miha in njegova družina se niso predali. Korak za korakom se je znova učil jesti, govoriti in hoditi. Danes 24-letni Krašovec znova živi športne sanje. Na triciklu tekmuje v parakolesarstvu, njegov pogled pa je usmerjen vse do paralimpijskih iger.
"Danes praznujem dva rojstna dneva - 13. januarja je moj pravi rojstni dan, 9. maja pa praznujem dan, ko sem preživel prometno nesrečo," pripoveduje Miha Hlad, ki smo ga obiskali na njegovem domu v Divači, kjer živi s staršema in hišnima ljubljenčkoma.
Njegova zgodba je zgodba o vztrajnosti, upanju in športniku, ki se po najtežjem porazu ni sprijaznil s tem, da bi bilo njegovega tekmovalnega življenja konec. Je tudi zgodba o družini, predvsem o mami Jerici Hlad, ki se za svojega sina niti za trenutek ni prenehala boriti. Niti takrat, ko zdravniki niso znali napovedati, kaj bo prinesel naslednji dan.
Miha je danes drugačen kot pred nesrečo, a njegov humor, optimizem in športni duh so ostali. Nogometno žogo je moral odložiti, nov cilj pa je našel na posebnem kolesu. Tekmuje v parakolesarstvu, v disciplini tricikel, postal je državni prvak, nastopil na evropskem prvenstvu in v svetovnem pokalu, nekega dne pa si želi priti vse do paralimpijskih iger.
Miha Hlad danes na svojo zgodbo gleda z veliko mero humorja in optimizma. Po nesreči se je moral znova naučiti številnih osnovnih življenjskih opravil, danes pa je spet športnik z velikimi cilji.
Pri osmih letih se je sam vpisal na nogomet
Na njegovo željo smo pogovor začeli o obdobju pred nesrečo, ko je bilo njegovo življenje precej preprostejše in skoraj v celoti podrejeno nogometu.
Kot otrok je tri leta treniral košarko, a je na šolskem igrišču veliko raje igral nogomet. Ko so drugi opazili, da ima talent, so ga začeli nagovarjati, naj se vendarle posveti "najpomembnejši postranski stvari na svetu".
"Kar povej po resnici, da te mama ni pustila k nogometu," se je v pogovor vključila mama Jerica.
Ker je bil že takrat odločen in samosvoj, ni čakal na dovoljenje. Pri osmih letih se je po pouku z vpisnico v roki sam odpravil na nogometno igrišče.
"Šel sem v garderobo in rekel: Jaz bom igral nogomet."
Trenerja sta ga presenečeno vprašala, kje ima starše.
"Rekel je samo: Prišel sem sam," se spominja mama.
Tako se je začela njegova nogometna pot. Vpisal se je v NK Železničar Divača in že na prvi tekmi proti Sežani dosegel kar 11 zadetkov.
"Bil sem nadpovprečno visok in že zaradi telesne zgradbe sem na igrišču delal razliko," pripoveduje med listanjem družinskih albumov, polnih fotografij s tekem, turnirjev in treningov.
Sprva je igral v napadu, pozneje se je preselil v obrambo.
"Bil sem malo bolj okrogel," se zasmeji Miha, ki je že takrat izstopal tudi po velikosti stopal. Danes nosi čevlje številke 47.
Nogomet je bil zanj veliko več kot prostočasna dejavnost. Bil je svet, v katerem se je najbolje znašel.
"V kategoriji do 15 let smo postali prvaki in se uvrstili v kvalifikacije za prvo ligo. Na odločilni tekmi smo zmagali s 3:1, jaz pa sem dosegel ključni zadetek. In to s prsmi," se ponosno spominja.
Decembra 2020 je debitiral v članski ekipi Tabora, februarja 2021 pa je prejel nagrado za najperspektivnejšega športnika Krasa in Brkinov za leto 2020.
Od Gorice do priložnosti v članski ekipi Tabora
Z vpisom na srednjo zdravstveno šolo v Novi Gorici je postal član kadetske ekipe ND Gorica in igral v prvi slovenski mladinski ligi. Ko se je Tabor Sežana uvrstil med prvoligaše, je priložnost dobil tudi Miha.
"Igral sem v drugi mladinski ligi, na tekmi proti Mariboru pa sem dobil priložnost tudi v članski ekipi. Resda samo za deset minut, ampak vseeno."
"Takrat si bil star komaj 18 let," ga dopolni mama.
Vprašanje, kam bi ga nogometna pot lahko pripeljala, bo za vedno ostalo brez odgovora. Na začetku maja 2021 se je v sežanskem klubu začel pogovarjati o profesionalni pogodbi, 9. maja pa je v njegovo življenje zarezala huda prometna nesreča.
Avtomobil je zgrmel 40 metrov v prepad
Miha se je ponoči vračal s prijateljeve rojstnodnevne zabave na Sviščakih. Med vožnjo je najverjetneje zaspal in z avtomobilom zapeljal približno 40 metrov globoko v prepad.
"Bilo je okoli polnoči. Nesreče se ne spominjam," pove.
Ker se ni vrnil domov, so ga prijatelji začeli iskati.
"Ob pol dveh je poklical prijatelja in mu sporočil, da gre domov, vendar ta zaradi glasbe ni slišal telefona. Ko ga je pozneje poklical nazaj, se Miha ni več oglasil. To ga je zaskrbelo, zato so ga šli iskat," pripoveduje Jerica.
Avtomobil so opazili, ker so luči še vedno gorele. Eden od prijateljev, ki je gasilec in usposobljen za prvo pomoč, se je prvi spustil do vozila.
Miha je bil nezavesten, vendar je dihal. Zaradi predrtih pljuč je hropel. Reševanje je bilo nadvse zahtevno in je trajalo približno dve uri. Okoli pete ure zjutraj so ga pripeljali v UKC Ljubljana.
Brez prijateljev, ki so se odločili, da ga poiščejo, bi se njegova zgodba skoraj zagotovo končala drugače.
"Hvala bogu, da so ga našli, sicer ga danes ne bi bilo tukaj z nami," tiho pove njegova mama.
Mama Jerica je bila od prvih dni po nesreči ena ključnih oseb njegovega okrevanja. "Ves čas sem verjela, da bo preživel," pravi.
Ko je pri vratih zagledala policiste
Dan pred nesrečo bi moral Miha na tekmi proti Celju igrati v začetni enajsterici, a priložnosti ni dobil. Ko se je vrnil domov, je mama takoj opazila, da je razočaran.
"Vedela sem, da ni igral. Tolažila sem ga, da ima komaj 19 let, da bo še dobil priložnost in naj se ne obremenjuje," se spominja.
Povedal ji je, da se odpravlja na rojstnodnevno praznovanje. Zaradi utrujenosti po treningih ga je skušala prepričati, naj ostane doma, vendar ji je zagotovil, da bo na Sviščakih prespal.
"Miha je tiste vrste človek, ki gre, če mu kaj ni všeč ali če je prevelika gneča, preprosto domov. In ko je ob 3.50 zjutraj nekdo pozvonil pri vratih, sem bila prepričana, da je pozabil ključ."
Ko je odprla vrata in zagledala policiste, ji je bilo takoj jasno, da se je zgodilo nekaj hudega.
"Vprašala sem samo: Ali je živ? Samo to me je zanimalo. Rekli so mi, da je in da so ga nezavestnega odpeljali v Ljubljano."
Leto, ki ga v njegovem spominu ni
Miha si je v nesreči poškodoval možgansko deblo in predrl pljuča. Drugih hujših poškodb skoraj ni imel, toda poškodba možganov je bila tako resna, da zdravniki družini niso mogli napovedati, ali bo preživel in kakšne posledice bodo ostale.
Danes se rad pošali, da je bilo leto 2021 najlepše leto njegovega življenja, saj se ga sploh ne spominja.
"Ne spominjam se niti dveh ali treh mesecev pred nesrečo niti nesreče niti obdobja po njej. Od februarja 2021 do januarja 2022 v mojem spominu ni ničesar."
Ostale so mu le sanje.
"Veliko sem sanjal, vendar samo ljudi, ki so že umrli. Logopedinja mi je pozneje razložila, da sem takrat nihal med življenjem in smrtjo. Šlo je dobesedno za biti ali ne biti."
Po nesreči je zbolel za hudo pljučnico in imel zelo visoko telesno temperaturo.
"Bilo je tako hudo, da so ga hladili z ledom, da so mu sploh lahko znižali temperaturo. Nenehno se je potil. Pljučnico so žal odkrili pozno, pozneje so ga morali operirati tudi na pljučih," pripoveduje Jerica.
Zdravniki družini niso mogli dati jasnih odgovorov.
"Rekli so, da ne vedo, v katero smer se bo obrnilo. Imel je močno krvavitev v možganih, diagnoza pa ni obetala dobrega razpleta. Nihče nam ni ničesar obljubljal. Govorili so samo: Upajmo in počakajmo."
Ko so ga začeli prebujati iz kome, napredka ni bilo. Nato so odkrili pljučnico, zaradi katere se njegovo stanje več tednov ni izboljšalo. Konec maja so se odločili za operacijo pljuč.
Sprva so mu nameravali odstraniti spodnji del desnega pljučnega krila, nato pa so prizadeto tkivo očistili in pljučem dali možnost, da si opomorejo.
Po operaciji se je njegovo stanje počasi začelo izboljševati, visoka temperatura pa je vztrajala vse do začetka julija.
Po nesreči je Miha utrpel poškodbo možganskega debla in predrta pljuča, nato pa še hudo pljučnico. Zdravniki družini niso mogli povedati, kakšen bo razplet.
S skoraj 90 kilogramov je shujšal na 63
Med zdravljenjem je Miha izgubil skoraj 30 kilogramov.
"S slabih 90 kilogramov sem shujšal na 63. Bil sem samo še kost in koža."
Njegovo telo je bilo izčrpano in dehidrirano. Zaradi potenja in zapletov je izgubljal skoraj vse, kar je dobil s hrano. Pozneje je prejemal šest obrokov hrane na dan, da se je telo počasi začelo pobirati.
"Meni je bilo lepo. Vsaj naspal sem se," hudomušno pripomni Miha.
Humor je bil in ostaja njegov obrambni mehanizem. Tudi ko pripoveduje o najtežjih mesecih svojega življenja, ne izpusti priložnosti, da bi nasmejal domače.
Za njegovo mamo takrat ni bilo nič smešnega.
Vsak dan je bila ob njem od osem do deset ur. Bilo je obdobje epidemije covida-19, ko so bili obiski zelo omejeni, vendar se ni pustila odgnati.
"Dala sem jim vedeti, da bom v bolnišnici vsak dan. Srečo je imel, da je bil sam v sobi, zato sem lahko ostajala ob njem. Zapisovala sem si vsak premik in vsako spremembo. Ves čas sem verjela, da bo preživel," pravi Jerica, ki je sinovo zgodbo pozneje opisala v knjigi z naslovom Trenutek.
Na rehabilitacijo na URI Soča je prišel na invalidskem vozičku. Pozneje je shodil z dvema palicama, danes večinoma uporablja le eno, krajše razdalje pa zmore tudi brez nje.
Družina se s prvo rešitvijo ni sprijaznila
Zdravniki so družini predlagali, naj Miho namestijo na Oddelek za invalidno mladino in rehabilitacijo Stara Gora. Domači tega niso želeli sprejeti. Verjeli so, da ima v sebi še dovolj potenciala za intenzivnejšo rehabilitacijo.
Samoplačniško so poiskali dodatno strokovno mnenje in zahtevali, naj ga napotijo na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča. Sprva so dobili odgovor, da pogojev za sprejem ne izpolnjuje.
"Dva meseca smo se pregovarjali. Na vse mogoče načine smo nato prišli do dr. Klemena Grabljevca s Soče. Prišel ga je pogledat in ocenil, da je perspektiven ter da mora na Sočo. Takrat so se stvari končno začele obračati na bolje," pripoveduje Jerica.
Mama je odšla z njim na Sočo
Oktobra 2021 je na rehabilitacijo z Mihom odšla tudi mama. Zanj se je začelo novo poglavje, za družino pa novo obdobje izčrpavajočega dela.
Na začetku je večino dneva prespal. Spal je med terapijami, ponoči pa bedel.
"Bilo je grozno. V treh tednih sem izgubila 15 kilogramov," pravi Jerica.
"Na ta način sem skrbel za družinsko vitalnost," namigne Miha.
Tudi mamo njegove besede spravijo v smeh. "Ko sem kilograme pozneje dobila nazaj, me je vprašal, ali se mora še enkrat zaleteti. Rekla sem mu samo: Nehaj."
Ker se njegov ritem spanja ni uredil, se je odločila ukrepati.
"Uspavalne tablete sem vrgla stran. Po približno treh tednih je končno začel spati ponoči."
"V sobi sem bil kot sova, na terapijah pa sem spal," svojo različico zgodbe predstavi Miha.
Dolgo ni mogel govoriti. Družina mu je izdelala posebno tablico, na kateri je s prstom črkoval besede.
"Kazal sem tako hitro in brez presledkov, da me nihče ni razumel," se zasmeji.
"Nihče razen mene," ga popravi mama.
Način, kako se med pripovedovanjem dopolnjujeta, razkriva, koliko časa sta preživela drug ob drugem. Jerica je pogosto razumela že njegov pogled ali najmanjši gib, še preden je znal svojo željo izraziti z besedami.
Glas reševalke, ki ga telo ni pozabilo
Štiri mesece po nesreči ga je v bolnišnici obiskala reševalka, ki je sodelovala pri njegovem reševanju. Ko je zaslišal njen glas, je začel trzati.
"Očitno si je njen glas nekje globoko vendarle zapomnil," pove oče Sergij.
Čeprav se Miha nesreče in prvih mesecev po njej ne spominja, je njegovo telo očitno ohranilo drobec spomina na noč, ko se je boril za življenje.
"Gospa, vi samo vztrajajte"
Jerica je med zdravljenjem brala vse, kar ji je v zvezi z Mihovo poškodbo prišlo pod roke. Iskala je razlage, primere in predvsem razloge za upanje.
Prepričala se je, da lahko nenehna stimulacija možganov pomaga pri okrevanju. Zato ni popustila niti takrat, ko so ji drugi govorili, da sina preveč obremenjuje.
"Vsi so govorili, da ga mučim, jaz pa sem videla, da napreduje. Vse sem snemala in fotografirala, ker mi nihče ni verjel. Z možem sem bila zraven tudi na terapijah in ves čas iskala nove načine, kako ga spodbuditi."
Družina ni vedela, kako daleč bo Miha prišel, vedela pa je, da ne bo odnehala namesto njega.
"Še danes se spomnim zdravnika Matjaža, njegovega priimka žal se žal ne spomnim. Nekega večera je videl, kako smo Mihi opremili sobo - s fotografijami znanih obrazov, barvami in različnimi oblikami. Predvajali smo mu glasbo in posnetek za prebujanje iz nezavednega stanja. Ko je vse to videl, mi je rekel: Gospa, vi samo vztrajajte. Ne pustite se."
"In čim več se pogovarjajte z njim," se zdravnikovih besed spominja Sergij.
"Še danes ne vem, od kod sem črpala moč, a sem vztrajala. Novembra 2021 pa so se končno začeli veliki premiki," pripoveduje Jerica.
Znova se je učil požirati, jesti in govoriti
Mihovi prvi jasnejši spomini segajo v januar 2022. Takrat se je moral začeti učiti stvari, ki so bile nekoč popolnoma samoumevne – odpirati usta, požirati, jesti in govoriti.
"Veste, česa sem se pri logopedinji najprej naučil? Preklinjati," se zasmeji. "To mi je šlo še najbolje."
Zdravljenje je v več obdobjih nadaljeval na URI Soča, leta 2024 pa je pol leta preživel na polikliniki Glavić v Zagrebu in tam opravljal robotsko nevrorehabilitacijo.
Napredek je bil počasen, a opazen. Na Sočo je prišel na invalidskem vozičku, nato je shodil z dvema palicama, danes pa pri hoji večinoma potrebuje le še eno. Krajše razdalje občasno prehodi tudi brez nje.
Miha je v parakolesarstvu našel nov športni cilj. Tekmuje s triciklom v kategoriji T2 in znova živi po ritmu treningov in tekmovanj.
Poskusil je skoraj vse, nato pa odkril parakolesarstvo
Ko se je končal najintenzivnejši del rehabilitacije, je začel iskati način, kako bi znova zaživel tudi kot športnik. Tekmovalnost, gibanje in želja po napredku po nesreči niso izginili.
"Poskusil sem skoraj vse - namizni tenis, plavanje, sedečo odbojko -, pa se v ničemer nisem zares našel," pravi.
Pomemben korak se je zgodil med terapijami pri Primožu Kirnu v centru Neurogib v Ljubljani. Tam so dobili kontakt nekdanjega paraalpskega smučarja Gala Jakiča, prek njega pa so se povezali s parakolesarjem Anejem Dobliharjem. Anej jim je nato dal kontakt kolesarskega trenerja Aleša Suhadolnika iz Sežane.
Z Mihom se je prvič srečal novembra 2024. Hitro sta našla skupni jezik. Miha je v parakolesarstvu odkril nov cilj, trener pa športnika, ki mu trme, volje in delovnih navad nikoli ni primanjkovalo.
Dve drugi mesti, evropsko prvenstvo in naslov državnega prvaka
Danes Miha tekmuje v parakolesarstvu na triciklu v kategoriji T2.
Sezono 2026 je začel aprila na tekmovanju Due Giorni del Mare v Marini di Massa, kjer je osvojil dve drugi mesti – v kronometru in na cestni dirki. Maja je v Italiji prvič nastopil v svetovnem pokalu in v vožnji na čas osvojil 13. mesto.
Junija je na evropskem prvenstvu v Maniagu tako v kronometru kot na cestni dirki zasedel sedmo mesto, nato pa v Novem mestu postal še državni prvak v vožnji na čas. Uspešen niz je nadaljeval julija na evropskem pokalu v Púchovu na Slovaškem in tam oba tekmovalna dneva končal na tretjem mestu. Vrhunec sezone bo svetovno prvenstvo v začetku septembra v Huntsvillu v ameriški zvezni državi Alabama.
Trening je tako znova pomemben del njegovega vsakdana. Obiskuje fitnes, doma pa kilometre nabira na pametnem trenažerju. Vse močneje ga žene tudi misel, da bi nekoč lahko nastopil na paralimpijskih igrah.
Cilj je velik in pot do njega še dolga, vendar je Miha že večkrat dokazal, da ga dolžina poti ne prestraši.
Po nesreči se je moral znova učiti jesti, govoriti in hoditi. Zdaj se uči, kako biti čim hitrejši na kolesu.
Feniks kot simbol novega življenja
Pomembno vlogo pri njegovem okrevanju so imele tudi tetovaže. Želel si jih je že pred nesrečo, med rehabilitacijo na Soči pa jih je mama spremenila v dodatno motivacijo.
"Obljubila sem mu, da mu bomo željo izpolnili, vendar je moral sodelovati na terapijah in dati vse od sebe," se spominja Jerica.
Vsak Mihov tatu nosi svojo zgodbo. Kozorog simbolizira njegovo astrološko znamenje, Feniks spominja na dvig iz pepela in novo življenjsko poglavje, krona pa ga spominja na zdravljenje v Zagrebu, kjer so mu bližnji in terapevti vedno znova govorili, da je "pravi kralj".
Obljuba je zalegla.
Danes Mihovo telo krasi več tetovaž, med njimi pa s ponosom pokaže tri s posebnim pomenom. Feniks predstavlja njegov dvig iz pepela in novo življenjsko poglavje. Kozorog je simbol njegovega astrološkega znamenja, krona pa ga spominja na zdravljenje v Zagrebu, kjer so mu bližnji in terapevti vedno znova govorili, da je pravi kralj.
Preberite še:
