Ponedeljek, 21. 4. 2025, 4.00
1 ura, 49 minut
Ela Nala Milić, intervju
Ela Nala Milić: Sreča ni naključje, je rezultat trdega dela
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,12
Ela Nala Milić je ena izmed igralk, na katero v slovenskem tenisu računajo v prihodnosti.
Ela Nala Milić, mlada slovenska teniška igralka, se na svetovni teniški sceni še uveljavlja, a njen priimek je ljubiteljem športa dobro poznan. Njen oče Marko Milić, nekdanji vrhunski košarkar, je bil še do nedavnega del strokovnega štaba ekipe Dallas Mavericks, kjer je tesno sodeloval z Luko Dončićem. V tem času je naša sogovornica s trdim delom in velikim talentom vztrajno rasla kot teniška igralka. In kako danes nanjo vplivata oče in mama?
Ela Nala Milić je svoj talent kazala že v mlajših kategorijah. Danes je stara 19 let in išče pot proti najboljšim igralkam sveta. Že nekaj let trenira v tujini, v priznani teniški akademiji in razkrila nam je, da ima ob sebi trenerje in ekipo, ki razumejo, kakšna je pot teniškega igralca, da ta ni vedno tako lahko, kot je morda videti na zunaj. Njena največja podpornika sta oče Marko in mama Vesna. Ela Nala nam je v intervjuju razkrila, da je bil oče zelo čustven ob njenih dvobojih, danes pa jo oba pravzaprav pomirjata, ko je na igrišču.
Že kar nekaj časa ste del slovenske reprezentance v tenisu. Se še danes z veseljem odzovete pozivu selektorja?
Da, še vedno bi lahko rekla, da sem ponosna, da lahko predstavljam svojo državo. To mi je vedno veliko pomenilo že v mlajših kategorijah. Vsakokrat, ko me pokličejo, sem navdušena.
Ali imate to po očetu? Vaš oče je namreč kot košarkar zelo rad igral za reprezentanco.
Verjetno imam to prirojeno (smeh, op. p.). Tudi pozneje smo veliko dali na to, da si ponosen na to, od kod prihajaš, tudi takrat, ko postaneš dober igralec oziroma dober športnik. Zagotovo sem že zrasla s to mentaliteto, da si lahko ponosen, da zastopaš svojo državo.
Kako ocenjujete začetek letošnje sezone. Začeli ste dobro ...
Bila je kakšna dobra tekma, pa tudi kakšna malo slabša. Ena izmed zadnjih tekem se rezultatsko ni izšla. Bilo je blizu, ampak po igri sem videla, da sem na pravi ravni. Še vedno se dogaja, da izgubim tekme, na katerih bi morala zmagati. Veliko delamo na konstantnost in se učim, kako nadzirati čustva. Slediti hočemo temu, kar dela večina dobrih igralcev. Torej, da zmagujejo tudi takrat, ko ne igrajo najboljšega tenisa.
Se vam zdi, da je tenis danes postal gladiatorski šport? Zdi se, da vsa dekleta garate in grizete za vsako zmago?
Da, postal je zelo fizičen šport. Tudi mentalna pripravljenost je zelo pomembna. Predvsem zato, ker če ne zmagaš na turnirju, vsak teden izgubiš dvoboj in se moraš s porazom soočiti. Je pa postal zelo fizičen tudi zato, ker je napredoval. Če samo pogledamo najboljše igralke sveta, kot so Arina Sabalenka, Coco Gauff, Iga Swiatek ... Te igralke so vse fizično zelo dobro pripravljene. Konkurenca je izjemna, ampak mislim, da imam dobre fizične predispozicije in da lahko pridem na to raven.
Kaj se vam zdi, da vam še manjka, da lahko naredite ta preskok?
Zelo sem tekmovalna in rada zmagujem. Včasih pride do tega, da preveč razmišljam o rezultatu, želim le zmagati, ne pa o tem, kako priti do te zmage. In potem me misli malo zavedejo. Mislim, da se lahko na tem področju še izboljšam.
Se vam zdi, da za ta preskok potrebujete tudi kaj sreče pri žrebu ali kaj podobnega?
Mogoče bi lahko rekla, da včasih potrebuješ malo več sreče. Ampak mislim, da imajo na koncu srečo tisti, ki delajo in vlagajo v to. Čeprav jaz temu ne bi rekla sreča, ampak ljudje to vidijo tako. Mislim, da je to skupek tvojega dela.
Zadnjih šest let trenirate na italijanski akademiji Piatti Tennis Center. Ste še vedno tam, ste zadovoljni?
Ne razmišljam o spremembah in sem zelo zadovoljna. Imam krog ljudi, ki so zelo zavzeti, in največ mi pomeni, da smo skupaj v tem. Se pravi, da ne hitimo nikamor, se pa vidi, da grem v pravo smer. Moji trenerji razumejo, kakšna je pot teniškega igralca, da ni vedno tako lahko, kot je morda videti. Moram reči, da sem s svojo ekipo zelo zadovoljna.
Stari ste 19 let in verjetno postajate tudi vse bolj samostojni. Koliko sta oče in mama še prisotna pri vaši športni karieri?
Še vedno sta. Ne toliko pri treningih ali kakšnih taktikah, ampak bolj tako na splošno. Mogoče sta več zraven pri mentalnem delu. Vedno pa sta mi v oporo in zdi se mi, da je to zelo pomembno za športnike, ki smo veliko sami. Veliko potujemo, nekako smo izolirani in dobro je vedeti, da imaš doma vedno podporo.
"Zagotovo mu ni najlažje, ker je bil celo življenje v košarki, kar je čisto drugačen šport."
Ko sem opazoval vaša starša ne enem izmed turnirjev, kjer sta vas spremljala, sta bila videti zelo mirna.
Zelo sta se poboljšala (smeh, op. p.). Na začetku, ko sem igrala v mlajših kategorijah do 12 let, oče še ni čisto razumel, da je to tenis, da mora biti malo bolj miren in je bil kar glasen (smeh, op. p.). Zdaj se je zelo poboljšal in spoznal, kakšen je sistem. Zagotovo mu ni najlažje, ker je bil celo življenje v košarki, kar je čisto drugačen šport. Pravzaprav me zdaj pomirjata, ko sta zraven.
Je vaš oče končal delo pri Dallas Mavericks, ima zdaj več časa, da vas lahko spremlja na turnirjih?
Nikoli ni bila za ekipne športe.
Za nekaj časa je prišel domov, tako da je šel nekajkrat z menoj v Italijo. Šel bo tudi na turnirje, tako da sem vesela, da smo po dolgem času lahko malo skupaj.
Nekako ste košarkarska družina, saj sta bila vaš oče in mama oba uspešna košarkarja. Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili za tenis, ali je vendarle to vaša prva ljubezen?
Ne, nikoli. Ko sem bila mlajša, nikoli nisem želela biti v ekipnem športu. Ne vem, zakaj. Vedno sem bila bolj za individualne športe, tako da sem zadovoljna s tem, kar sem izbrala. Od prvega treninga mi je bil tenis všeč in še vedno mi je. Ne bi ga zamenjala.
Preberite še:
