Zoran Pavlovič: V Sloveniji si prestar že s 25 leti

Zadnjeuvrščeni Livar vam je v soboto na Ptuju zadal obilico težav. Nepričakovano? Livar je dobra ekipa, boljša, kot kaže trenutno stanje na lestvici. Ima štiri do pet izvrstnih posameznikov, je pa v drugem polčasu padel v fizični pripravljenosti, kar smo znali izkoristiti. Pokazalo se je, da je liga zelo izenačena. To govorim že dolgo. Vsak lahko premaga vsakega, kar je poseben draž, saj ni favoritov. Poglejte samo rezultate. Visok poraz Gorice v Ljubljani, Celjanov doma, na koncu koncev tudi visoka zmaga presenečenja tega dela - Primorja - nad Koprom. V boj za obstanek in mesta, ki vodijo v Evropo, bo vmešanih še veliko ekip.

Kako ste se poistovetili z vlogo gostitelja na Ptuju? Žal mi je, da ne moremo igrati v Ljudskem vrtu, kjer sem v karieri že velikokrat gostoval in se vedno dobro počutil. To je bil vedno poseben motiv. Komaj čakam, da bo štadion gotov, saj imamo najboljše navijače v Sloveniji. Cel Maribor živi za nogomet, a takšna je pač višja sila. Treniramo pa redno v Mariboru, tako da lahko rečemo, da smo tudi mi gostje na Ptuju.

Po dvoboju z moštvom iz dna lestvice sledi tekma proti vodilnim Domžalam. In to v gosteh. Gremo k državnemu prvaku, ki ima že nekaj časa najboljšo ekipo v Sloveniji. Tekma bo težka. Smo v nekem vzponu. Sestavili smo novo ekipo, Domžalčani pa že imajo kontinuiteto dobrih rezultatov. Nadejamo se dobrega izida, igrali bomo na zmago. To bo tekma, na kateri bodo lahko gledalci uživali. Zelo cenim delo trenerja Slaviše Stojanoviča. Če ne bi bilo tako močne vezi med njim in igralci, ne bi bilo vrhunskih rezultatov.

Branilci naslova so v jesenskem delu pred domačimi gledalci v nevsakdanjem srečanju ponižali vaše soigralce s štirimi zadetki razlike. Bo zaradi tega v soboto prisotna želja po maščevanju? Tekmo sem si ogledal po televiziji. Tak poraz se lahko zgodi le enkrat na sto let. Da izgubiš tekmo, potem ko imaš igralca več pri rezultatu 0:0, nato pa z dvema več dobiš še dva gola ... To se ne da ponoviti. Ne bi rekel, da se hočemo maščevati. To bo povsem nova tekma. Poraz seveda peče in ostaja v glavah, a bo tokrat v ospredju usmerjenost k dobri igri in trem točkam. Vsekakor ne bomo odšli v Domžale s ciljem, da bi se vseh 90 minut branili. Maribor je tak klub, ki ne more iti nikamor z mislijo, da se bo branil. Tako ne smemo razmišljati. Nogomet se vendarle igra za gole.

Boste zaradi bližajočega se polfinala pokalnega tekmovanja z Domžalčani, ki odpira Mariboru možnost do preboja v Evropo, v soboto vseeno skrivali nekatere adute? Ne bo skrivanja. Konec koncev se vse ekipe pri nas med seboj dobro poznajo. Ne moreš ničesar skriti. Vemo, kako igrajo Domžale, kje preti njihova nevarnost, oni pa imajo verjetno tudi vse podatke o nas. Sobotna tekma bo štela za točke, kar je povsem drugo.

V zimskem prestopnem roku ste se odločili, da boste prvič v svoji bogati karieri oblekli dres Maribora. Zelo sem zadovoljen z odločitvijo. Že tretjič sem bil v stikih z Mariborčani, na mojo srečo pa je tokrat veliko pomagal športni direktor Zlatko Zahovič. Dolgo časa sva bila soigralca v reprezentanci in vedno v dobrih odnosih. Pozna me kot igralca in človeka, zato sva se hitro dogovorila. Moram pa se zahvaliti tudi trenerju Draganu Skočiću, ki me je dal na stranski tir pri Interblocku. Če me ne bi 'spodil', ne vem, če bi končal v Mariboru. Z Zlatkom sva se veliko pogovarjala o moji novi vlogi, zaradi katere me je tudi angažiral. Maribor ima namreč v prvi ekipi veliko nadarjenih igralcev. Treba je bilo pripeljati nekaj izkušenih igralcev, ki bi jim lahko pomagali. Na lastni koži vem, kaj pomeni, ko te starejši vzamejo za svojega in se lahko učiš od njih. Vesel sem, da lahko nosim tako odgovorno breme. Dobil sem pomembno vlogo, postal kapetan in vodja te ekipe. Ne bi pa mogel vsega režirati sam, če ne bi imel pomoči soigralcev. Tudi oni so dali delež k zmagi proti Livarju. Imam pač 'to' sposobnost pri prekinitvah, ki jih na treningih veliko vadimo. Moraš izkoristiti tisto, kar imaš. Vsak mora delati tisto, kar najbolj zna. Nekateri so za gol, drugi za defenzivo, tretji za tek ... Če bo vsak delal svoje, potem bo to prišlo do izraza.

Tudi vaš ''dinamit'' v nogah ni sporen, še posebej ob izvajanju prostih strelov ... To pa res (smeh). Tako bo še dolgo. Vsi me že zbadajo s tem, da sem prestar. V Sloveniji si nekako prestar že s 25 leti. Sam sem potemtakem v našem prvenstvu že dedek (smeh).

Kako bi ocenili zmožnosti mladih nogometašev Maribora, ki predstavljajo prihodnost kluba? Ko pridem v slačilnico, so okrog mene - razen Filekoviča in Niltona (smeh) - sami mladi fantje. Zlatko je veliko delal na tem, da naredi spoj izkušenih in mladih igralcev. So zelo obetavni, potrebne pa so tekme, da pridobijo izkušnje. Prepričan sem, da bo vsaj pet od teh igralcev v naslednjih petih letih med nosilci igre. Mihelič, Školnik, Bačinovič, mladi Dodlek ... Med nami so tudi mladinci, ki imajo prednost, saj pod vodstvom pomočnika trenerja Zvonka Breberja že dalj časa trenirajo skupaj, vsak pa točno ve, česa je sposoben. Vse je načrtno delo. Naši navijači se morajo zavedati, da ne gre nič čez noč. Tudi oni bodo kako tekmo razočarani nad igro. A bolj je pomembno, da osvajamo točke. Nismo briljirali proti Livarju, a smo jih osvojili tri. Upam, da bodo potrpežljivi, ker so naš 12. igralec. Tako doma kot v gosteh.

Tako kot se sedaj pod vašim ''mentorstvom'' kalijo mlajši igralci v dresu ''vijolic'', ste vi nekoč nabirali izkušnje v Zagrebu v družbi Roberta Prosinečkega ... Res je, obstaja pa le določena razlika. Mladi Mariborčani igrajo v domačem klubu. Nimajo nostalgije po domu. Sam sem bil v težji situaciji, saj sem zapustil državo in šel v klub, kjer so name gledali kot na tujca. To me je še dodatno motiviralo, da sem delal dvakratno na treningu in se dokazoval. Na igrišču in zunaj njega. Dinamo je bil takrat evropska ekipa, Prosinečki, Bišćan, Marić, Cvitanović ... Konkurenca je bila močna, a sem si izboril mesto. To je bil ob nastopih za reprezentanco moj največji uspeh v karieri. Ko sem podpisal za Dinamo, je dosti trenerjev opozarjalo, da je tam težko uspeti kot Slovenec. A sem dobil le še dodaten zagon. Občutil sem tudi kritičnost njihovih novinarjev. Dinamo je tak klub, podobno kot Maribor, da če si v vrhu in igraš dobro, te povzdignejo v nebesa, če pa je obratno, te hitro raztrgajo, ker niso navajeni na poraze. Še posebej, če si tujec.

Jesensko slovo z Interblockom je bilo možno šele po odločitvi arbitražne komisije, ki vam je dodelila status prostega igralca. Bili so spori, a se z nobenim nisem prepiral. Dandanes nimam z nobenim nič. Konflikt se je zgodil le s trenerjem Skočićem, kar se navsezadnje v nogometu dogaja. Edino, kar mu lahko zamerim, je naslednje ... Ko smo igrali za obstanek, so me potrebovali in sem bil 'v redu', ko pa se je ekipa dodatno okrepila, sem dobil občutek, kot da sem vržen na stranski tir. Še danes mi ni znan razlog. Postal sem prekrižan čez noč. Omenjeni trener zaradi tega danes zame več ne obstaja, z ostalimi pa nimam težav. Imam še veliko prijateljev pri Interblocku. Takrat sem enostransko prekinil pogodbo. Procedura na arbitražni komisiji se je vlekla 4 do 5 mesecev. Kot da bi jo nekdo načrtno zaviral. Potem sem čakal 6 tednov, da je bila odločba napisana in poslana po pošti, kar je povsem nerazumljivo. Končalo se je le v mojo korist. S tem sem dokazal, da sem imel prav, vmes pa sem individualno treniral v Velenju z atletskim trenerjem Tomislavom Popetrovom in ekipo Rudarja. Nikakor se nisem hotel 'zaustaviti'.

Iz Interblocka, bogatega in urejenega ljubljanskega kluba ''brez'' navijačev, ste se odpravili v najbolj nogometno mesto v Sloveniji. Če bi gledal s finančnega vidika, bi ostal v Interblocku. Ne bi me zanimala niti igra, lepo bi sedel na tribuni ali klopi in ne bi bilo nobenih težav z dogovorom. Pri Interblocku je vse lepo in prav, vlada pa povsem drugačno vzdušje kot v Mariboru, tako v klubu kot okrog njega. Tu je velika razlika. Interblock je bil na hitro zgrajen klub. Potrebuje čas, če bo hotel sploh kdaj doseči raven Maribora glede organiziranosti in tradicije kluba.

V Ljubljani ste pred leti branili tudi barve Olimpije. Kako se spominjate časov, ko so ''zeleno-beli'' še nastopali v prvoligaški druščini? To je bila zgodba za sebe. Nisem bil dolgo za Bežigradom, le šest mesecev. Ravno takrat, ko je vse hitro razpadalo. To so bili žalostni časi. Da nek klub s tako tradicijo praktično več ne obstaja ... Jeseni sem si z veseljem v živo ogledal pokalno tekmo med Mariborom in Olimpijo. Videli smo, kaj pomeni derbi. Tako igralcem kot navijačem. To je posebno doživetje. Podpiram svoje nekdanje soigralce iz reprezentance, ki se trudijo znova postaviti klub na noge. Zdaj so prišli iz pete praktično že v drugo ligo. V vsaki sredini bi morali imeti v klubu nogometne ljudi, ki vedo, v čem je težava in lahko podajo svoje izkušnje mladim ter pomagajo s svojimi načrti predsednikom ter direktorjem.

Kam pluje slovenski klubski nogomet? Iz leta v leto počasi napreduje, je pa treba še veliko postoriti okrog štadionov in organiziranosti klubov. Pa tudi, da se čim več mladih igralcev zadrži v Sloveniji. Vidimo primere, ko že po prvi odigrani sezoni prihaja do ponudb tujih klubov. Takrat greš s trebuhom za kruhom iskat boljše pogoje, potem pa vidiš, da so tuje lige dosti močnejše in te to preseka. Mladi igralec se izgubi in pride kaj hitro nazaj. Edina dobra stvar je, da dobi izkušnjo, da ni tako enostavno v tujini. Za močnejšo ligo pa je potrebna čim prejšnja vrnitev Olimpije, Mure in Rudarja, klubov s tradicijo, ki bi povečali konkurenco.

Se boste v prihodnosti še kdaj odpravili v tujino? Vsake toliko časa dobim ponudbe iz Katarja, Kitajske in podobnih držav. Imel sem jih tudi nekaj iz Slovenije, naj ostanejo imena klubov skrivnost, a sem se pred tem že dogovoril z Zlatkom. Segla sva si v roke. Nisem hotel prekiniti najinega prijateljstva. Malo pred tem sem imel resno ponudbo iz Katarja, a je bil moj status še na arbitražni komisiji. Morda kar sreča v nesreči (smeh).

Pred slabimi šestimi leti ste branili slovenske barve na svetovnem prvenstvu na Japonskem in Južni Koreji. Kaj manjka Kekovim izbrancem do podvigov, s katerimi ste skupaj z ''zlato'' generacijo obnoreli Slovenijo? Mi smo bili zgodba zase. Pri nas se je vedelo, kdo kaj dela in kdo kaj vodi. Bili smo dobra ekipa. Kjerkoli smo že igrali po Evropi, smo komaj čakali reprezentančno vabilo, da smo lahko odšli na letalo. Imeli smo dosti kakovostnih igralcev, ki so bili takrat gonilna sila v svojih klubih. Nismo igrali stranskih vlog, danes pa vsi razen Handanoviča in Novakoviča v svojih klubih redko prihajajo v igro ali pa so na klopi. To je glavni razlog. Ko so me prečrtali, naj bi bil razlog pomlajevanje. To ni res. Ne morem se sprijazniti, da nekdo išče alibije v tem. Mladi ali stari, to ne igra vloge. Še danes trdim, da je Gorica brez Enesa Demirovića, ki je starejši igralec, polovico slabša. Selektor je prečrtal mene, Kariča, Gajserja in nekatere druge igralce, češ da smo prestari. Karič je še danes ob Filekoviču naš najboljši igralec na levi strani. Pomlajevanje je ena stvar, ne moreš pa z ekipo tako delati za rezultat. Sledil je velik padec na svetovni lestvici, kar ne vodi nikamor.

Kaj bi naredili, če bi še kdaj prejeli vpoklic v izbrano vrsto? Ne bi se udeležil zbora. Ne vidim se v tem filmu. Mora biti prisotna neka ekipa. V naši generaciji so bili dobri odnosi med posamezniki. Če bi sedaj prišel tja, niti ne bi srečal sovrstnika, s katerim bi lahko odšel na kavo in s katerim bi lahko rekel, da se poznava vsaj 5 do 10 let.